⮎ Podatkovna baza // Spletne identitete ⮌
Drage poslušalke, pozdravljene v osmi epizodi Povratnih zank, mesečni oddaji o internetni kulturi, teoriji in literaturi. Z vami sem Lea. Današnji input se vklaplja v podatkovno bazo in predstavlja načine analize spletne produkcije in konzumpcije ter predvsem izgrajevanja raznolikih internetnih identitet. V prvem delu oddaje bomo prebirale delo Otaku: Japan’s Database Animals Hirokija Azume, v drugem pa se bomo pogovarjale z inrermedijskima umetnikoma Saro Bezovšek in Dorijanom Šiškom o njunem najnovejšem projektu Black Box.
Beseda otaku pomeni navdušenka, sicer pa označuje subkulturo, ki se je na Japonskem razvila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je tesno povezana z odjemalkami kulturnih proizvodov kot so mange, anime, video igre, znanstvena fantastika, filmi s posebnimi učinki in različne zbirateljske figurice. V vzpostavitvi močne skupnosti je seveda veliko vlogo igral splet, saj so prve fenovske otaku skupnosti zasedale velik del prvotnega japonskega interneta. Otaku subkultura je bila prvič porinjena v mainstream leta 1995 s kulturnim fenomenom animeja Neon Genesis Evangelion. Štiri leta kasneje pa je Hiroyuki Nishimura ustvaril prvo anonimno slikovno desko (image board) imenovano 2chan oz. 2channel, ki je služila skoraj izključno razpravi o otaku interesih. Kljub temu je 2chan ostajal region-locked, dokler ni Christopher Poole aka Moot leta 2003 ustvaril 4chan, ki je izoblikoval prostor za ameriško in svetovno angleško govorečo otaku skupnost.
Danes bomo obravnavale delo, ki je bilo v izvorniku objavljeno leta 2001, leta 2009 pa prvič prevedeno v angleščino. Razlog za obravnavo Otaku: Japan’s Database Animals so tako njegova aktualnost kot razlagalna moč in teoretska zapuščina, saj je Hiroki Azuma pred skoraj petindvajsetimi leti ustvaril natančen in širok teoretski model za razumevanje kulturne produkcije, konzumpcije in predvsem reprodukcije raznolikih vsebin v spletnem okolju. Ker smo kulturni model podatkovne baze na Povratnih zankah že mnogokrat omenjale, je pošteno, da ga tudi razložimo in razdelamo.
Azumova teorija sloni na dveh glavnih postulatih: veliki pripovedi in animalizaciji. Velika pripoved, povzeta po Lyotardu se nanaša na vseobsegajoč meta–narativ, s katerim si v obdobju postmodernizma poskušamo osmisliti delovanje sveta in predvsem potek zgodovine. Zaradi medsebojno povezanega nabora dejavnikov kot so vse trši neoliberalni kapitalizem, neizmerno hiter tehnološki napredek, polarizacija političnega prostora in neprestane vojne, ideja velike pripovedi preprosto ni bila več prepričljiva, saj se je vse hitreje oddaljevala od realnosti in s tem izgubljala svojo pojasnjevalno moč. Potrošnice kulturnih dobrin so se obrnile stran od Fukuyaminega konca zgodovine in obljub nadideološke liberalne demokracije kot ultimativne družbene oblike. Tako so začeli konzumirati manjše, pogosto uporabniško generirane ali samonikle nenarative, ki so vse bolj samonanašalni, ločeni od realnosti in ne poskušajo ponujati odgovorov za stanje sveta.
Umik v konzumiranje manjših nenarativov, ki so hkrati pobeg in uteha pred realnim stanjem, pa vodi v drugi pomemben steber Azumove teorije. Fukuyama ni bil edini, ki se je ukvarjal s Heglom in njegovim konceptom konca zgodovine, Kojève je podal lastno branje, kjer se je na določenih točkah stikal s Fukuyamo. Iz Heglove Fenomenologije duha je prevzel koncept animalizacije, ki ga Hegel uporabi za opis distinkcije med človekom kot kulturnim bitjem, delujočim smotrno, od živali, ki ne premorejo takšnega delovanja. Kojève to uporabi za kritiko povojne ameriške družbe za katero trdi, da je animalizirana, saj v svojem potrošništvu tako materialnih, kot kulturnih dobrin, ravna nepotešeno in instiktivno. Na drugi strani pa ni prizanesljiv niti do japonske povojne družbe, saj jo označi za utelešenje snobovstva. Azuma pritrdi tej analizi in pokaže, kako večina današnje otaku ali japonske popularne kulturne produkcije pravzaprav izvira iz ZDA.
Tako animirani film kot strip sta nekaj, kar so japonske bralke in gledalke lahko izkusile šele zatem, ko so Japonci začeli prevzemati popularne kulturne forme od ameriškega kulturnega hegemona. Sprva so bile njihove kopije slabše kvalitete z na primer manj sličicami na sekundo ali slabšimi striparskimi risbami, skozi čas pa so se osamosvojile tako stilistično kot žanrsko in te omejitve vgradile v lastno identiteto in uporabile v svoj prid. Anime ima denimo v povprečju navadno manj slik na sekundo, saj so le te veliko bolj detajlne in jih prihrani za pomembnejše scene.
Še bolj zanimivo je dejstvo, da je Japonska lasten take na izvorno ameriško kulturo nato izvozila nazaj v ZDA in posledično čez celoten svet s pojavom interneta in globalizacije. Tu je pomembno vlogo igral prej omenjeni forum 2chan, saj predstavlja mesto geneze globokega vernakularnega spleta. Azuma koncept animalizacije razvija še dlje, ko ga poveže s podatkovno bazo. Ne le, da se otakuji vedejo animalistično zaradi svoje neprestane konzumpcije različnih kulturnih odvodov, njihov način interakcije s posameznim umetniškim delom je določen s tem, da ga kategorizirajo, sistematizirajo in katalogizirajo v obliki ogromnih podatkovnih baz znanja. Te lahko vidimo v obliki wikijev, dokumentov in forumskih objav, osnove katerekoli produktivne sodobne fenovske skupnosti.
Prepletenost obeh elementov, torej zasledovanja manjših nenarativov in animalizacije skozi podatkovno bazo ustvari povsem novo odjemalko kulture. Zanjo je značilno prepoznavanje referenčnosti in iskanje novih variacij že znanega, obenem pa poustvarjanje s pomočjo kolažiranja elementov in kazalnikov pripadnosti določenemu žanru ali franšizi. Če bi poskušale najti nekaj primerov izrazito otaku pogojene kulturne produkcije, bi lahko najprej pomislile na vse izrazne oblike fanfictiona, uporabniško generiranih vsebin, kot so modi za video igre ali fanovske animacije. Kar se tiče glasbe, pa sprva pride na pamet žanr imenovan dariacore, ki ga avtorice ljubkega akceleracionizma, Ireland in Kronic, označita kot: »pošast, v kateri so vzorci iz heterogenih žanrov in nejasnih virov združeni, popačeni, zaporedno razvrščeni, [...] izenačeni, pospešeni do veveričje hitrosti in predvajani drug proti drugemu: hipergosta kaotična zmešnjava«.
Vsaka izmed nas se v svoji uporabi spleta in predvsem dojemanja internetno mediiranih kulturnih vsebin vklaplja v podatkovno bazo, bolj ali manj zavedno. To seveda ne pomeni, da je tak način (re)produciranja in konzumiranja inherentno slabši kot tisti na legacy ali analognih medijih, le da je v svojem bistvu drugačen in pogojen z lastnimi okoliščinami. V odtujenem, prestimuliranem in vse bolj pogosto tujem digitalnem okolju nam velikokrat ne ostane nič drugega, kot da svoj pečat pustimo s skrbnim in ljubečim kuriranjem lastnega kolaža vsebin, ki nas nagovarjajo.
Drage poslušalke, ponovno pozdravljene v Povratnih zankah. Pravkar smo poslušale skladbo R.I.P PC Music, avtorja Old pup. V nadaljevanju bomo govorile z intermedijskima umetnikoma Saro Bezovšek in Dorijanom Šiškom o njuni razstavi / video igri Black Box, ki je spiritualno nadaljevanje njunega predhodnega umetniško–igričarskega skupnega projekta What’s your truth?. Black Box je bila prvič razstavljena v berlinski galeriji Panke, 20. avgusta pa bo predstavljena še v projektnem prostoru Aksiomine galerije. V igri raziskujeta delovanje priporočilnih algoritmov pri oblikovanju spletne identitete posameznice, to pa dosežeta predvsem z naborom natančnih estetskih referenc.
S tem se odklapljamo od podatkovne baze in poslavljamo od spletnih profiliranj. V današnji oddaji smo kot podlage poslušale skladbi Come Clean Tuna Displaya in Low Concepts Nice Tricka.
V naslednji epizodi bomo prebirale novoizdano knjigo o delovanju sodobnega kapitalizma naslovljeno Exocapitalism: Economies with absolutely no limits in se pogovarjale z avtorjema dela Marekom Poliksom in Robertom Alonsom Trillom. S tem zaključujemo današnji output.
Podatkovno bazo sem urejala Lea, njene elemente pa je remixala Tina.
Dodaj komentar
Komentiraj