Ob naštevanju ideoloških komponent, analizi političnega razvoja in pregledu estetskih gibanj, ki so spremljala italijanski fašizem, se ta lahko zdi vreden model za lik nerodnega Alberta Bertorellija iz serije Allo Allo, ki ob vsakem ceremonialno upravičenem »Heil Hitler« tepčkasto vzklikne »Heil-a Mussolini!«. Italijanski fašizem je bil, kljub bolj jasno neupravičeni vojni stereotipizaciji Italijanov kot zvitih diplomatskih manipulatorjev ali benignih vojakov, ki jih bolj kot opresija zanimajo vaška dekleta, dejansko precej zmeden. Gojil je anti-klerikalno logiko, nato skoval pakt z Vatikanom; ponujal ideje o vzpostavitvi republike, nato podpiral monarhijo. Iz različnih manifestacij futurizma je prehajal v bizarne tradicionalizme, iz gibanj izbranih avanturistov v množična gibanja reakcionizma.

Britanski zgodovinar Adrian Lyttelton je za najprimernejšo poosebitev te fluidnosti in ideološke heterogenosti fašizma predlagal Curzia Malaparteja, avtorja dela Tehnike državnega udara, ki je letos izšlo za založbo Studia Humanitatis. Prvo ime ekscentričnega pisatelja je bilo Kurt Erich Suckert. Med prvo svetovno vojno se je bojeval v okviru elitnih Corpi degli Alpini, po vojni skupaj z Mussolinijem marširal na Rim in v udobnosti fašizma poznih dvajsetih služboval kot urednik literarnih časopisov. V tridesetih mu je bila, ravno zaradi objave Tehnik državnega udara, ta udobnost odvzeta in do začetka druge svetovne vojne je živel v notranjem izgnanstvu na otoku Lipari. Med drugo svetovno vojno se je preživljal kot hibrid novinarja in atašeja, česar glavni produkt je knjiga Kaputt, močno literarizirano poročilo o Evropi pod nacizmom. V omenjenih udobnih dvajsetih je bil Malaparte skupaj z Ardengom Sofficijem, bivšim futuristom iz Firenc, eden izmed glavnih predstavnikov nekakšne politične različice Retour à l'ordre, vračanja h kmečkemu načinu življenja, globoke zgodovinske katoliške misije nespravljivega in nepopustljivega odpora proti modernemu duhu, porojenemu iz reformacije. Gibanje je dobilo ime Strapaese. Tehnike državnega udara, ki so prvič izšle leta 1931 v Parizu, tako predstavljajo odločen obrat od zavračanja moderne racionalnosti, ki jo je Malaparte zastopal v dvajsetih.

Tehnike državnega udara so slavospev modernosti in tehničnosti, ki sta v Malapartejevem sistemu neločljivo povezani z učinkovitostjo in nevarnostjo. Konceptualno te oznake niso globinsko razdelane. Malaparte vzpostavi razdelitev na katilince (ime dobijo po Katilinu, zarotniškem rimskem senatorju iz 1. stoletja pred našim štetjem), predstavnike sil, ki bi vprašanje države rade prenesle na revolucionarni teren in ostale stranke, ki se razglašajo za braniteljice parlamentarne države in privrženke politike notranjega ravnovesja.

Katilinci želijo državo vzeti zase, ostale stranke jo branijo. Glavna poteza Malapartejeve analize je medsebojno usklajevanje različnih parov napadalnih in obrambnih taktik ter preverjanje, kako se pri tem obnašajo. Kot zapiše v zadnjem odstavku, namen pričujoče knjige ni razprava o političnih, socialnih in ekonomskih programih katilincev. Njen namen je prikazati, da vprašanje osvojitve in obrambe države ni politično, temveč tehnično vprašanje, da se veščina obrambe države ravna po istih načelih kot veščina njene osvojitve in da primerne okoliščine za državni udar niso nujno politične in družbene narave in niso odvisne od splošnih razmer v državi.

Državo se lahko, po naukih Malapartejevega priročnika, brani samo, če branitelj pozna taktiko, ki jo uporabljajo napadalci. Državni udar komunistov ali fašistov lahko zaduši le, če pozabi na klasične policijske sisteme represije in poseže po taktikah splošne stavke. Osnovna teza Tehnik je, da se politična konservativnost ne prekriva nujno s tehnično konservativnostjo – to je intuitivno zavezanostjo policijsko-vojaški represiji. Madžarski komunist Bela Kun, ki je sam sicer zmotno menil, da posnema tehnično naprednega Trockega, je bil neučinkovit, ker je v resnici sledil tehnično konservativnemu principu pariške komune; protiweimarski Kappov puč ni propadel le zato, ker je politično konservativni Kapp napadal s tehnično konservativnim principom 18. Brumaire, temveč tudi zato, ker je njegov nasprotnik, po Malapartovem prepričanju politično deep-down konservativni, sicer socialdemokratski kancler Bauer, nanj odgovoril s tehnično naprednim orodjem splošne stavke. Malaparte sledi prvi tretjini 20. stoletja in izpostavlja trenutke, ko bi katilinske sile lahko posegle po revolucionarnih koreografijah, vendar so se temu zaradi svoje obremenjenosti s političnim izognile. Leta 1919 in 1920 so resne revolucionarne krize izzvenele ena za drugo, ker njihovi igralci niso brali izkušnje Trockega, ki se je, bolj kot po političnih razmerah, ravnal po impotentnih obrambnih taktikah Kerenskega.

Z vidika napetosti med futuristično in antiurbanistično, s stopnjo plodnosti in kmečkim človekom obsedeno vizijo fašizma, pri čemer naj bi slednji zalet pomagal dati prav Malaparte, so Tehnike državnega udara torej nenavadna intelektualna intruzija. A kot večina kratkotrajnih in paradoksalno bodisi oportunističnih bodisi močno kontroverznih Malapartejevih življenskih projektov, je to delo zanimivejše zaradi idejne zasnove kot izpeljave, zanimivejše zaradi okoliščin pisanja in izdaje kot zaradi vsebine.

Tehnike so sicer za razliko od ostalih odmevnejših Malapartejevih del, kot sta Kaputt in La pelle, bolj sistematične, z manj neproduktivne liričnosti in jasnejšim ciljem. Če je naloga družbenih – recimo, da lahko pričujoče delo umestimo med sociologijo ali politične znanosti - analiz, da prispejo do elegantne redukcije kompleksnega skupka dogodkov in ji sledijo do zadnjih konsekvenc, lahko Tehnike državnega udara razumemo kot najlucidnejši in najmanj spakljiv izdelek Malapartejevega pisateljevanja. Knjiga, napisana v začetku tridesetih, je predvsem zaradi sumljivega odnosa do Mussolinija, odkrite žaljivosti do Hitlerja in s tem povezane prerokbe o njegovem parlamentarnem vzponu ter Malapartejevega kasnejšega komentarja na vse to v predgovoru iz leta 1948, dober vir in primerna vaja za razumevanje 20. stoletja in političnosti, ki jo je bilo mogoče v njem zanosno misliti. Če si bil Malaparte.

Na sliki čemerni Wolfgang Kapp