V današnji Humanistiki se bomo ukvarjali z Azili, delom v Kanadi rojenega sociologa in socialnega psihologa Ervinga Goffmana. Prvič so izšli leta 1961 in hitro postali eno izmed temeljnih čtiv gibanja za deinstitucionalizacijo psihiatrije. Lansko leto smo pri Založbi /*cf dobili tudi njihov slovenski prevod. Čeprav je vrhunec gibanj za odpiranje že minil – no, takšno je bilo vsaj stanje lansko leto -, to avtorja spremne besede Vita Flakerja ne odvrne od neskromne trditve, da prevod »prinaša ključno orodje za razpravo o tem, kako tudi pri nas odpraviti totalne ustanove«.

Goffmana se navadno prišteva med predstavnike sociološke smeri simbolnega interakcionizma, ki, če posplošimo, družbo  razlaga skozi preučevanje socialnih interakcij, v katerih posamezniki interpretirajo in kreirajo družbeno strukturo, v kateri delujejo. Tudi v Azilih Goffmana zanima predvsem oblikovanje varovančevega »sebe« v psihiatrični bolnišnici. Tega problema se loti z zanj značilno metodo opazovanja z udeležbo. Zbirka štirih esejev, iz katerih so Azili sestavljeni, tako temelji na enoletnem terenskem delu v washingtonski bolnišnici St. Elizabeths, prek katerega je Goffman želel spoznati »socialni svet bolnišničnega varovanca, kot ga ta subjektivno doživlja«.

A svoj status »orodja za odpravljanje totalnih ustanov« so Azili dobili predvsem zaradi prvega, uvodnega eseja, ki terensko opazovanje postavi na stran in se prepusti literarnim in raziskovalnim delom drugih avtorjev. V njem skuša Goffman določiti osnovne značilnosti totalne ustanove kot idealnega tipa oziroma, kot razloži sam: »[Z]a nobenega od elementov, ki jih bom opisal, se ne zdi, da bi bil značilen izključno za totalne ustanove – in za nobenega se ne zdi, da je skupen prav vsem«.

Tudi če se te značilnosti ne pojavljajo vedno, jih Goffman najde skoraj povsod. Išče jih v domovih za ostarele, psihiatričnih bolnišnicah, zaporih, koncentracijskih taboriščih, samostanih, ladjah, delovnih taboriščih, internatih. Pred bralcem se vrstijo odlomki iz romana Nunina zgodba, iz poročila Kitajski indoktrinacijski program za vojne ujetnike, iz študije Teorija in praksa pekla. Vse naštete institucije so z Goffmanovo obravnavo lahko zajete, ker je definicija totalne ustanove, iz katere izhaja pri uporabi metode idealnih tipov, zelo odprta: da je totalna, je v osnovi dovolj, da je ustanova zaprta.

Ob branju eseja se zdi, kot da bi vsa dela drugih avtorjev, iz katerih Goffman izhaja, zgolj brali hkrati. Ko opisuje načine, na katere je v ustanovi mortificiran »človekov samega sebe«, zavzame precej predvidljiv pristop. Iz knjig izpiše primere odvzema oblek, ki jih v ustanovi nadomestijo s slabšimi in manj prilegajočimi se; primere telesnih pohabljanj in različnih ponižanj;  primere širjenja okužb zaradi slabih razmer znotraj institucije ter primere odvzema možnosti samoodločanja. Skratka, čeprav vse skupaj obdaja Goffmanov komentar o dekonstrukciji in konstrukciji »samega sebe« varovanca zaprtih institucij, razprava pogosto ne gre dlje od tega, da še enkrat ponovi oziroma izpiše, da so totalne ustanove nasilne in nehumane. Izhodiščna ohlapna primerjava psihiatrične bolnišnice s koncentracijskim taboriščem nas tako neizbežno pripelje do podobno banalne ugotovitve. In prav na ta način zastavljen vseobsegajoč pristop, ki razlike v delovanju posameznih institucij zamegli v en sam, totalen pojem, je morda največja pomanjkljivost Goffmanove teoretske analize.

V preostalih treh esejih, v katerih se osredotoči na psihiatrično bolnišnico kot primer totalne ustanove, Goffman zavzame manj totalen pristop in v večji meri izhaja iz gradiva, ki ga je zbral med svojim preučevanjem skupnosti bolnišnice St. Elizabeths. V zvezi s svojimi terenskimi opazovanji Goffman najprej izpostavi, da so pacienti psihiatrične bolnišnice podvrženi pomembno podobnim okoliščinam, na katere se odzivajo na pomembno podobne načine in to kljub temu da se v svojih norostih zelo razlikujejo. Na tej podlagi Goffman preuči vplive, ki jih ima institucionalizacija na oblikovanje posameznikovega pojmovanja »samega sebe«.

Znotraj vsake ustanove naj bi obstajal imperativ, da posameznik prispeva k dejavnosti organizacije, na primer tako, da se udeležuje zdravljenja. Goffman ugotavlja, da udeležba v dejavnosti ustanove vedno vsebuje tudi »udeležbo« v definicijah, ki jih organizacija postavlja v zvezi z naravo udeleženca oziroma glede njegovega »sebe«. V omenjenem primeru gre tako recimo za osebo, ki potrebuje zdravljenje, ki se želi pozdraviti, za katero je izbrana metoda zdravljenja ustrezna in tako naprej. Pri imperativu, da osebe počnejo to, kar organizacija od njih pričakuje, naj torej ne bi šlo zgolj za zahtevo po disciplini delovanja, ampak tudi za zahtevo po disciplini bitja oziroma za zahtevo biti določene narave. Goffman tako vsako socialno ustanovo razume kot kraj, ki sistematično poraja predpostavke o posameznikovem »sebi« in udeleženca sili v sistematično ukvarjanje s temi predpostavkami.

V zvezi s tem vpelje pojem sekundarnih prilagoditev. Člani vsake organizacije naj bi se, kot rečeno, ukvarjali z njeno dejavnostjo. Kadar torej uporabljajo sredstva ali dosegajo cilje, ki jih institucija ne priznava, obhajajo predpostavke organizacije o tem, kaj naj bi počeli in dosegali. Goffman v tem ne vidi le odstopanja od zahtevanega ravnanja, pač pa tudi odstopanje od zahtevanega »sebe«. Sekundarne prilagoditve so zanj torej načini, prek katerih se posameznik loči od tistega »sebe«, ki ga zanj postavlja ustanova. Kot primer takšne prilagoditve v bolnišnici navede vzpostavljanje osebnega prostora znotraj skupinskega kraja. Nekemu bolniku je denimo s tihim soglasjem ostalih pripadal določen radiator v dnevnem prostoru, neki drug bolnik pa si je tako prisvojil stol pred televizorjem. Podobne primere ravnanj Goffman našteva na približno stotih straneh. Primeri so sami po sebi sicer lahko bolj ali manj zanimivi, vendar njihov popis spremlja zgolj precej nedomiselna sociologija. Ko zaključi z opisovanjem bolnikov, ki so si med ležanjem podložili vrat s časniki, plašči ali brisačami, nam recimo pojasni s tako samoumevnim pojmom, kot bi ga znal oblikovati le klasik sociološke misli: gre za izume, kar pomeni, da bolniki dostopne predmete uporabljajo za rabo, ki ji sicer niso namenjeni.

A zakaj Goffman v tem, da si nekdo nekaj “da pod glavo za spat”, sploh vidi ločitev od sebstva, ki ga za bolnika postavlja ustanova? Goffmanu se zdi pogled, ki v tovrstnih ravnanjih vidi zgolj praktične prilagoditve, očitno pomanjkljiv. Ker popolna zavezanost in navezanost na katerokoli socialno enoto zanj pomeni nekakšno brezsebnost, občutek sebstva po njegovem mnenju izvira iz načinov upiranja tej enoti oziroma iz načinov obhajanja predpostavk, ki jih enota postavlja. Upornost tako zanj ni le priložnostni obrambni mehanizem, ampak predstavlja ključni sestavni del sebstva.

Goffman se nato sam upre temu, da bi ga definiral predmet njegovega preučevanja, in svojo ugotovitev razširi prek zidov psihiatrične bolnišnice. Čeprav so sekundarne prilagoditve v totalnih ustanovah še posebej pogoste, se po njegovem mnenju pojavljajo v vseh družbenih organizacijah. Oziroma, kot zapiše sam: »Naš status podpirajo trdne stavbe sveta, medtem ko naš občutek osebne identitete pogosto prebiva v razpokah.« Enoletno terensko raziskovanje se torej izteče v to lepo ubesedeno misel, ki velja za vse nas. Oziroma za vse naše »sebe«-je.

Goffmanovi Azili so nedvomno imeli praktične posledice v kontekstu gibanja za deinstitucionalizacijo. Njegov pojem totalne ustanove oziroma predvsem propagandno geslo »psihiatrične bolnišnice so koncentracijska taborišča« je recimo prevzel Franco Basaglia, ključni akter pri reformi italijanskega psihiatričnega sistema. A dlje od tega nas, tudi če upoštevamo, da je produkt svojega časa, Goffmanova analiza ne zmore pripeljati. Ker kot glavni skupni imenovalec totalnih ustanov izpostavlja njihovo zaprtost, k razmisleku o obravnavi psihiatričnih bolnikov ne dodaja drugega kot to, da se institucije odpre. Kot taka je le površinski »uvod v postinstitucionalnost«.