Če nekdo reče Isis, se težko da ne pojavi zraven kakšna spektakularna podoba: islamistična verzija piratske zastave, vojaki v pozi Delacroixove svobode, zamaskiranci z nožem v eni in neko glavo v drugi roki … Isis zagotovo obvlada PR in medijske odnose, mediji pa s svojim lovom za spektakularnostjo temu nasedajo. Toda za vzpon Islamske države, kot se glasi knjiga, ki jo danes obravnavamo, je potrebno marsikaj več in marsikaj, kar ni v domeni Isisove iznajdljivosti in dejanj. Patrick Cockburn je avtor, novinar, ki prikaže te nespektakularne štrene makro in mikro geopolitik.

Gesta je kar težavna: treba je pokazati, da je Isis res neki poseben sodobni politični pojav - onkraj rezanja glav in pretkanih vojaških manevrov - in da je istočasno nekaj precej bolj banalnega, da vzrok njegovega uspeha v veliki meri tiči izven džihadističnih rok. Za še toliko bolj težavnega ga dela novinarska narava dela: Cockburn deluje v okviru vojnega novinarstva, ki je eno izmed močnejših sredstev novinarskega spektakulariziranja; od propagandnega poročanja s strani Iraka, ki je bistveno pripomoglo k podcenjevanju Isisa, do »zahodnjaškega« zgražajočega pogleda na grozodejstva, kar je s svojim precenjevanjem spet pripomoglo k vzponu Isisa.

Tako ni naključje, da Cockburn posveti eno celo poglavje kritiki novinarstva v razmerju do Isisa in prikaže njegove problematične učinke. Preprosto je postalo pomemben element v pohodu radikalnih islamistov. A obstaja še veliko drugih: Irak, ZDA, Savdska Arabija ‒ ključni primerki, vsi med sabo povezani. Če je Isis kaj pokazal, je to predvsem kaotičnost in skorumpiranost Iraka kot zapuščine ameriške intervencije leta 2003, ki ji je sledil padec Sadama Huseina. Namesto sunitske vlade je prišla šiitska, toda država je ostala v razsulu.

Ko je recimo Isis napadel Mosul in Tikrit leta 2014, se je v trenutku razpustila celotna vojska: generali so zbežali v Turčijo, polovica vojske pa se je izkazala za fiktivno. Namesto 60.000 vojakov, kot jih je bilo evidentiranih v enem izmed napadenih mestih, jih je bilo aktivnih kakšna polovica, druga polovica pa je dajala polovično plačo svojim nadrejenim, da so lahko bili odsotni in delali bog-ve-kaj. In od 140 evidentiranih se je v protinapadu pehotam pridružil le en ubogi helikopter, saj je bilo ostalih 139 čisto fiktivnih, denar pa je šel bog-ve-kam.

Isis, ki da naj bi z desetkrat manjšo vojsko premagal nasprotnika, »vojaški čudež«, kot ga kličejo, to niti ni. Le zadeli so v nevralgično točko trhlega stanja status quo. Ne le korupcija in fiktivnost, sektaštvo je bilo in še vedno je hujši problem. Al-Maliki, ki je prišel na iraško oblast po padcu sunitskega Huseina, je vodil striktno sektaško šiitsko politiko in napad ali protinapad na Isis je preprosto pomenil napad na sunitske upornike, pogosto celo sunitske civiliste. Kar pomeni, da so njihovi precej nenatančni bombni napadi zadeli toliko sunitskih civilistov, kot je Isis zadel skrajnežev. Težko reči, ali so spet tako vojaško nesposobni ali pa politično spretni, verjetno oboje; gotovo pa je to, da imajo sunitski civilisti na koncu rajši celo Isis, ki v najbolj tobačno potrošniški državi prepove kajenje, kot pa iraško vlado. Na Isisu ni za »domače« muslimane nič preveč atraktivnega, se jim pa zdijo njegove alternative toliko bolj ogabne. Nič čudnega, da se število Isisa veča iz napada v napad, namesto da bi bilo obratno.

V trenutku svojega vzpona so imeli tudi potrebno finančno podlago, s čimer pridemo do Savdske Arabije, Združenih arabskih emiratov in Katarja. Spet sunitske države, ki so sunitske predvsem v svojem antišiitstvu. Sponzorirajo in masivno financirajo wahhabiste in salafiste, torej islamske sunitske skrajneže. Dejansko jih ne marajo, saj so Isis in podobni sovražni ne le do šiitov, ki jih sovražijo morda celo bolj kot kristjane, pač pa tudi do neskrajnih sunitov. Zato jih Savdijci in kompanija nočejo pri sebi, jih imajo pa radi izvožene na tla sovražnika, pa če je to Malikijev šiitski Irak ali pa Assadova alawitska Sirija. Spet, Isisu tokrat krije rit črno zlato arabskih dežel.

Isis je imel toliko in tako ranljivih trenutkov v času svojega vzpona, da je neverjetno, da so sploh uspeli: Turki bi zaprli mejo za vstop v Sirijo in Isis bi bil gotov; Američani bi pritisnili na Arabce za prekinitev financiranja in Isis bi bil gotov; Maliki ne bi bombardiral sunitskih civilistov in Isis bi bil gotov; kurdski vodja Barzani ne bi soliral v ciljanju na vzpostavitev kurdske države in bi raje kolektivno sodeloval v protinapadu in Isis bi bil gotov … Ampak Isis ni gotov in sedaj gre zares: začenjajo graditi svojo državo. Ne potrebujejo več Arabcev za financiranje, ki so jim dejansko ga - vendar prepozno - umaknili; ne potrebujejo več orožja, Iračani so jim ga prepustili; imajo podporo sunitskega ljudstva, ne pomaga niti ameriška zamenjava prošiitskega Malikija za bolj vključujočega sunitskega vodjo …

Isis je sedaj postal nekaj posebnega: Islamska država s svojim ozemljem in upravno administracijo. Temu nista al-Kaida in Osama bin Laden prišla niti blizu. Sedaj je treba analizirati prav Isisovo ideologijo, njihov način razmišljanja in delovanja. Svojo delno avtonomijo so že vzpostavili, sedaj pa je vprašanje, s kakšnim delovanjem jo hočejo ustaliti. Tu so tudi meje Cockburnovega podviga, ki se nikoli ne vpraša, kako bi Isis deloval sam po sebi, kakšno je mišljenje, ki jih žene dalje ‒ da bi lahko videli, kje so sedaj in kam jih bo to lahko prignalo. Pa vendar ta meja ni toliko očitek kot odprtina za nove analize.