Včasih se zgodi, da nas kakšen tekst res potegne, in ko pravim potegne, mislim prav zares, tako, fizično. Zagrabi nas in spravi nekam povsem drugam, kamor nikoli nismo nameravali in kjer nismo več mi sami, ampak le še sled prejšnje podobe in zdaj neko gibanje. Ta »rush« je čisti užitek, v njem nimamo nadzora, ampak se prepuščamo njegovemu toku, spričo katerega smo bolj ali manj nemočni.

To izkušnjo sem imel v glavi, ko sem videl naslov nedavno prevedenega besedila Rolanda Bathesa Užitek v tekstu. Skupaj s slednjim je v prevodu izšlo tudi besedilo Variacije v pisavi, ampak ta recenzija bo zaradi lastne želje upoštevala bolj ali manj samo Užitek v tekstu. Moja zgornja predstava, ki je spodbudila željo po branju, je bila namreč precej napačna, z užitkom v tekstu namreč ni zares mišljena opisana izkušnja.

Začetno nerazumevanje je v resnici rezultat prevajalske odločitve, ki je razložena v prvi opombi v besedilu: gre za razliko med pojmoma »plaisir« in »jouissance«, ki se v slovenščino ponavadi prevajata kot »ugodje« in »užitek«. Ta dva psihoanalitična pojma sta kvalitativno različna, medtem ko je prevajalka Špela Žakelj zanju izbrala prevoda »užitek« in »naslada«, zato da bi nakazala stopnjevanje, ki vodi od enega do drugega in ki ga poudarja Barthes.

Barthes torej naredi razliko med tekstom užitka in tekstom naslade, a med njima vidi kontinuiteto, zato se oba pogosto prekrivata. Užitek je tu vezan na dvojnost: najprej nek rez, prelom sintagme, pravil ali ideološke zgradbe, a obenem ponovna konstrukcija z drugimi principi, tako da je »narativnost dekonstruirana, a je zgodba kljub temu berljiva«. Tekst užitka je stvar udobnega branja in beremo ga »tako, kot muha leta po vsej sobi: z nenadnimi, navidezno določenimi, preštevilnimi in nepotrebnimi zavoji«.

Tu naj ne bi bilo erogenih con, erotična naj bi bila sama intermitenca, sami ostri prelomi. Ko zapazimo nekaj, kar je skrito, razporek bluze, kakor pravi Barthes, smo zadovoljni sami s sabo, ker smo ta razporek opazili, ker je torej naša zmožnost zapažanja takšna, da nam je na voljo neka skrita sredica. Barthes uporabi še drug primer, ko govori o preskakovanju dolgočasnih delov teksta: »Smo podobni gledalcu v kabaretu, ki se vzpe na oder in pospeši plesalkin striptiz, tako da ji naglo, vendar v pravilnem vrstnem redu, sname oblačila.« Ta primerjava z gledalcem in striptizeto ni naključna: gledalec je tisti, ki neučakano predira še zadnja oblačila na plesalki, on že ve, kaj hoče, in ve, da bo to dobil, zato aktivno kot subjekt poseže v dogajanje, v tekst.

To seveda ni niti malo podobno izkušnji, opisani na začetku. In ne rečem, da je s tem karkoli narobe, ampak to ni užitek, to je buržoazno ugodje vedočih, lahko bi rekli »mali buržoazni užitek«. To niti ni nelegitimno, ampak je največkrat reakcionarno, nekakšno samozadovoljevanje. Izkušnje užitka so povsem drugačne: ni bralec tisti, ki bi prodrl v tekst, ampak obratno, tekst prodre vanj in ga vodi na vsakem koraku – torej ne spuščamo delov, da bi prišli do vrhuncev, temveč beremo v ritmu, vsako besedo, beremo ponovno, beremo naglas.

Barthes govori tudi o tej drugi strani. Za tekst naslade namreč velja »razklan subjekt, ki skozi tekst sočasno sprejema konsistenco svojega jaza in njegov propad«. Užitek postane »odklon, nekaj, kar je obenem revolucionarno in asocialno in si ga ne more prisvojiti nobena skupnost, nobeno mišljenje, noben idiolekt«.

Ampak saj niti ni pomembno, kaj Barthes govori, bolj je pomembno, kaj naredi. In Barthes je ustvaril tekst užitka oziroma ugodja, tekst neštetih razpok, oklepajev, odstavkov in fragmentov; tudi v primeru Variacij v pisavi. Povsod sicer nekaj zadane, ima momente, ki zagrabijo in bi lahko nekam vodili, ampak potem je vedno znova nekaj nametano – preveč nametano, raztreščeno in potem povezano v nekakšni intelektualni poeziji.

Pri užitku, ki ni ugodje, pa ni poanta v presledkih, ampak v liniji, ki vodi prek njih – kakor tisti tk tk, ki se ponavlja in je znak, da smo na vlaku, v resnici ni pomemben – pomembno je to, da nekam gremo. Če kaj, je tekst linija: najprej linija, ker gre od prve do zadnje besede, v knjigah se sicer ureja v vrstice, a bi ga lahko zapisali v eni sami. In takoj za tem je tekst lahko še več, ne zgolj sintagmatska linija, ampak konceptualni tir, po katerem se bralec nekam odpelje. Gre za pot, ki se dogaja v domišljiji, vendar je bralec telesno vpleten, skozi imaginarno se restrukturirajo njegovi telesni atributi.

Fragmente pa pišemo takrat, ko zapisujemo zgolj ideje, ki jih ne premislimo dovolj, ki jih pustimo v beležki za kdaj drugič. Izdati fragmente je tako največkrat nemoč, ki se skriva za predstavami o neobremenjenosti pisca, o postmodernizmu in njegovih metodah, o formalnih eksperimentih, ki naj bi nosili potencial preboja tradicije.

In vse te prelome, vse te praznine, naj bi zapolnilo določeno ime, vera v avtorja, ki bi nam kot bralcem zagotovila polnost pomena. Če kaj, potem je to ugodje in ne užitek, kulturnost torej – zadovoljstvo, ki ga lahko imamo sami s seboj, saj vendarle beremo pomembnega avtorja. A ostanemo prav tu – sami s sabo – nikamor se ne odpeljemo. Barthes ne ponudi nobenega tira, po katerem bi se nam lahko zgodilo neko potovanje. Bolj kot ne smo ves čas na postajah.

Z njegovimi lastnimi besedami: »Končno lahko rečemo, da ste ta tekst napisali brez vsakega užitka; in ta tekst-blebet je nazadnje frigidni tekst, kar velja za vsako zahtevo, dokler v njej ne nastane želja.«

Brez ugodja in brez užitka je ostal Izidor Barši.