Dogaja se strašenje, komunizem beži pred neznanim, tresejo se mu hlače in pregnani lovec, ki je nekoč lomastil po Evropi, je sedaj še sam postal plen. Za petami mu je fantom, ki je pravkar v slogu hollywoodskega slešerja pohrustal marsikaj, vključno s kapitalizmom, ki se mu že počasi kuha v želodcu. V sencah preži duh nečloveškega. Knjiga Humankind: Solidarity with Nonhuman People je knjiga založbe Verso izpod rok Timothyja Mortona.

Morton se loti aplikacije svojega dosedanjega filozofskega dela na vprašanje nasprotja med človeškim in nečloveškim. Za podlago postavi svojo objektno orientirano ontologijo, najbolje znano po konceptu hiperobjekta, predmeta, tako masivno prisotnega v času in prostoru, da presega omejenosti svoje lokalizacije. Hiperobjekt je proces ali stvar, kot so podnebne spremembe, finančni sistemi in marsikatere idejne tvorbe. Primer hiperobjekta je tudi naš planetarni ekosistem, masivna biosfera, katere prebivalci smo mi in vse ostalo, kar prebiva na naši preljubi zemlji. Prebivanju v tem velikanskem milnem mehurčku Morton pravi simbiotična realnost. Seveda tu živijo tudi nebodijihtreba, ki se imajo za nekaj več in ga egoistično serjejo do te mere, da uničujejo prebivališče tudi za vse ostale.

Pomislite, da živite v stanovanju, kjer je vse pošlihtano, kjer so stvari v ravnovesju in sledenje zapovedim feng šuja ustvarja prijetne vibracije. Stanovalci, med katere se štejejo žirafe, mikrobi, mamuti, pingvini in drugi, naivno sprejmejo medse nago opico, ki takoj prične delati štalo. Zasmradi sekret, poreže okenske cvetlice, prevrne vse in nanese notri nepregledne količine svoje krame, mamuti izginejo neznano kam in pokvari se termostat, tako da se vsi že kuhajo od vročine; grozi jim deložacija. Česar opica ni dojela in se ji šele zdaj pričenja svitati, je, da so vse entitete medsebojno povezane in soodvisne. Problem ljudi, kot ga razume Morton, je, da se vidimo kot nekaj posebnega navzlic okolju. Za razrešitev problema slepote za soodvisnost predlaga razširitev pojma človeštva še na nečloveške ljudi. Morton prepozna komunizem kot gibanje, ki bi bilo sposobno solidarnosti z nečloveškim. Vzpostavi projekt marksistične misli, ki vključuje tudi nečloveška bitja.

Za človeka je njegov okoliški svet antropomorfiziran. Biomu so vsiljeni človeški predsodki in živalski svet je vedno tujec v naših življenjskih prostorih. Z ločnico med umetnim in naravnim vsiljujemo pomene in prav to je počel tudi Marx. Morton mu očita človekocentričnost, vendar je navkljub temu marksizem najprimernejši za teoretsko soočenje z nečloveškim. Treba ga je le malo prirediti in odstraniti napake humanizma. Problem, ki se vleče že od Kanta, je namreč, da se subjekt postavlja kot glavni odločevalec vsega, kar se lahko šteje za resnico v našem življenjskem svetu. Z uporabo objektne ontologije Morton namerava razrešiti človeka od njegovega antropomorfnega gospostva nad zunanjimi objekti, želi prekiniti kantovski korelat med subjektom in objektom in raje oba postavi za agensa svojega obstoja. Solidarnost z nečloveškim kljubuje ontološki miselnosti, ki obstaja že od zore človeštva. Prelom človeka z njegovim okoljem je rez v simbiotični realnosti, z njim se je pričela doba neolitika, ki je, rečeno v Lacanovih pojmih, vir razpoke med simbolno resničnostjo in realnim biosfere.

Prelom z naravo se je zgodil ob človekovem prehodu v poljedelsko civilizacijo. Z delitvijo dela se je zgodil vzpon razlagalcev narave. Spomin enosti z naravo pa je ostal v nostalgiji zgodb, kot je tista o Adamu in Evi. Morton tako predlaga vrnitev, vendar ne k naravi, saj je ta v naši zavesti že antropomorfizirana. Vrniti se je treba k prelomu in ga navkljub odporu do nečloveškega sprejeti kot ontološko sebi enakega in pripoznati sebe kot prebivalce biosfere našega planetarnega hiperobjekta, ki mu pravimo Zemlja. Kako točno to storiti, Morton ne pove. Predlaga le uporabo teoretičnega aparata, ki ga je že razvil v prejšnjih delih. Govori o obrnitvi holističnega razumevanja celote, kot ga recimo razume gestalt teorija, v kateri je celota večja oziroma drugačna od seštevka svojih delov. Takšno celoto imenuje eksplozivni holizem. Nasprotno predlaga koncept implodiranega holizma, v katerem je celota manj kot skupek svojih delov.

Človeštvo je torej ontološko manj kot ljudje, ki ga sestavljajo. Ljudje lahko spreminjajo svoja telesa, vsebujejo živali, kot so bakterije v naših črevesjih, brez katerih bi umrli. Implozivnost hiperobjektov je tudi eden izmed razlogov, da jih ne moremo videti ali prijeti. Globalno segrevanje, človeštvo in biosfera so ontološko manj kot njihovi sestavni deli. Krhkost hiperobjektov je dobra stvar. Če gledamo na neoliberalizem ali globalno segrevanje kot na nekakšne nesmrtne eldritchevske entitete, se je težje spopasti z njimi, kot če na neoliberalizem gledamo ontološko na ravni podgane. Človek je več kot le del človeštva, zato je tudi dokaj preprosto, da biti solidaren z nečloveškimi bitji. Nismo vezani na objekte z minimalno ontološko vrednostjo ali z njimi omejeni. Morton predlaga spremembo odnosa do totalnosti in veličine skupkov. V določeni meri je njegova teoretska praksa kot pregovor, ki minimizira moč strahu: znotraj je votel, okrog pa ga nič ni. Vprašanje, ali je njegova teoretska verzija takšne samoafirmacije dovolj za politično prakso. Žal razen nekaj brezplodnega fantaziranja, o konkretni praksi ne pove ničesar .