V nadaljevanju sledi recenzija leta 2016 izdane knjige Program Earth: Environmental Sensing Technology and the Making of a Computational Planet ene izmed osrednjih predstavnic t. i. materialnega obrata v medijski teoriji Jennifer Gabrys. Spekulativni obrat oziroma premik od diskurzivnega k materialnemu se namreč ni zgodil le v kontinentalni filozofiji, v kateri smo v zadnjem desetletju bili priča vzniku novih teoretskih smeri, kot so spekulativni realizem, novi materializem in objektno orientirana ontologija, temveč tudi znotraj medijskih študij, ki so materialnost naposled le začele jemati resno. V približno istem časovnem obdobju so tudi tu nastopile nove smeri raziskovanja, recimo medijska arheologija, medijska geologija in elementarni mediji, pri katerih v ospredje dokončno stopi materialnost medijskih tehnologij, torej substanca oziroma substrat, na katerem temelji oziroma iz katerega je sestavljena današnja pametna tehnologija.

Sodobne medijske teorije tako na različne načine izpostavljajo dejansko materialnost digitalnega, kot novo polje raziskovanja odlično povzame Gabrys v eseju Re-Thingifying the Internet of Things: “Če so se prejšnje študije osredotočale na pomen ali signifikacijo medijev ali pa so bile obsedene z zasloni kot mesti kulturne reprezentacije, so v materialnosti utemeljene medijske študije postale vedno pomembnejši del tovrstnega polja raziskovanja. Friedrich Kittler in Katherine Hayles sta materialnost že vzela za temo njunega raziskovanja in izpostavila, da so različne materialnosti strukturni pogoji, ki določajo samo zmožnost komunikacije. Kljub temu pa zgodnje raziskave materialnosti niso razumele kot družbeno, okoljsko ali politično skrb, temveč bolj za logistično, strukturno ali informacijsko določitev.” Ali drugače rečeno, razumevanje materialnosti se je v medijski teoriji na več ravneh spremenilo, se vključilo v širše okoljske oziroma ekološke procese in (pametno) tehnologijo začelo razumeti onkraj in ne prek človeka.

Materialni obrat znotraj medijske teorije se deli na dve deloma povezani, deloma ločeni smeri raziskovanja. Predhodno že izpostavljena smer, v katero npr. spada medijska geologija, se primarno osredotoča na substanco oziroma substrat (pametnih) tehnologij, tj. na različne snovi in minerale, ki tehnologijo sestavljajo, na različne temporalnosti, ki se v njej znajdejo, in na povratni vpliv tehnologije na okolje, iz katerega je nastala oziroma v katerem se je ponovno znašla. Tu velja izpostaviti, da se je Gabrys s tem že ukvarjala, saj je v predhodni knjigi Digital Rubbish: A Natural History of Electronics raziskovala prav vpliv elektronskih aparatov na okoljske oziroma ekološke procese in cikle. V nasprotju s tem pa se druga smer raziskovanja, v katero zopet spada Gabrys, ne ukvarja toliko s samo materialnostjo ali z direktnim vplivom raznih tehnologij na okolje, kolikor z načinom, na katerega (pametne) tehnologije okolje kot tako šele konstituirajo. S tem se polje medijskih študij dodatno kompleksificira, saj poskuša transformativni vpliv tehnologij na širše ekološke, okoljske in celo planetarne procese razumeti predvsem v epistemološkem in ontološkem smislu.

Na ta način Gabrys v uvodu knjige Program Earth izpostavi dve ključni figuri, in sicer Marshalla McLuhana in očeta t. i. vsesplošne komputacije ter idejnega zasnovnika interneta stvari Marka Weiserja, ki sta postopni prehod v zaznavi s človeka na razne nečloveške subjekte oziroma senzorje in predvsem beg komputacije iz zaprtih sistemov v distribuirane in decentralizirane procese najbolje izpostavila oziroma definirala. Kot se do McLuhanovega projekta opredeli hongkonški filozof Yuk Hui, ko poskuša v knjigi Recursivity and Contingency opisati novo filozofsko stanje, ki ga zaznamuje prehod iz mehanicističnega v organicistično mišljenje: “Težava ideje vračanja k naravi ni bila v tem, da je bila napačna, ampak da ni uspela predvideti ireverzibilnosti historičnega trajektorija, kar je Marshall McLuhan opazil že v 70. letih, ko je dejal, da je konec narave rojstvo ekologije.” Vsak astronom, ki je seznanjen z Muskovim projektom Starlink, bo temu citatu nedvomno prikimal.

Kljub temu pa šele Weiserjeve besede in avtoričino povzemanje v celoti kristalizirajo novo filozofsko stanje ter prav tako novo izhodišče za sodobno medijsko teorijo, ki ima v 21. stoletju končno priložnost, da se ne le vzpostavi kot ključno področje za raziskovanje in razumevanje podnebnih sprememb, temveč tudi kot legitimno polje raziskovanja nasploh. Prisluhnimo citatu: “Weiser poudarja, da vseprisotna komputacija ni ‘virtualna resničnost, ki poskuša ustvariti svet znotraj računalnika’. Namesto simuliranja svetov je želel nadgraditi že obstoječi svet, in sicer na način, da komputacija postane nevidna sila, ki deluje skozi ozadje vsakodnevnega življenja. Predstavljal si je, da bo to potekalo prek omreženih in komputacijsko aktiviranih senzorjev.” Sledeč temu bi lahko dejali, da je Gabrysin projekt oziroma poudarek na senzorjih pravzaprav nadaljevanje ali pa vsaj teoretsko raziskovanje znotraj Weiserjevega okvira, kajti avtorica raziskuje prav različen vpliv senzorjev na razne ekosisteme, bodisi na pametna mesta bodisi na pametne gozdove ali spet kaj drugega.

Gabrys posledično zanima predvsem način, na katerega senzorji sprva razširijo naše polje zaznave in ga na podlagi tega decentralizirajo oziroma iztržejo iz primeža človeka. Avtorica v enem izmed intervjujev izpostavi, da je “eden od osrednjih ciljev Program Earth predelati teorije zaznave in s tem decentrirati človeški subjekt, ki ga še vedno dojemamo kot osrednje mesto, skozi katerega poteka zaznava.” To nas spomni na aktualne besede še ene v vrsti sodobnih medijskih teoretičark Beatrice Fazi, ki v navezavi na razvpiti članek v reviji Wired The End of Theory zapiše: “Enako Andersonova naznanitev konca teorije vsebuje ekspliciten empiricističen značaj, ki ob hvaljenju instrumentalnosti tehnoznanstvenih opažanj (in v tem primeru računalnika kot inštrumenta vseh inštrumentov) na neki način zavrne empiricizem, saj zanika uporabnost vsakršnega opazovalca in zatorej ultimativno izprazni moč empiričnega raziskovanja oziroma njegove sklepne moči.”

A držimo se zastavljene poti, saj Gabrys ne zanimajo toliko radikalni zaključki kolikor predvsem rekurzivni proces, znotraj katerega senzorji ontološko (pre)oblikujejo navidez statična ozadja, ali pa domnevno fiksne kategorije, kot so okolje, ekologija in razni človeški in nečloveški subjekti, prek katerih se zaznava odvija. Da bi lahko naslovila razne okoljske in ekološke transformacije, ki so torej produkt novih senzoričnih tehnologij, in migracije komputacije v okolje, Gabrys predlaga, da na skupke senzorjev gledamo na sledeči način: “Prek teh primerov senzorjev na delu preučujem, kako te tehnologije generirajo distinktivne načine okoljskega programiranja in okoljskih razmerij. S ‘programiranjem’ ne ciljam toliko na proces ‘nadzorovanja’ okolja, ampak bolj na razširjene načine, na katere komputacijske tehnologije informirajo in materializirajo subjekte, okolja in relacije, ki jih zaznavajo.”

Na tej točki je odveč reči, da Gabrys deluje znotraj teoretskega okvira Whiteheadove procesualne filozofije in Simondonove informacijske teorije. Namesto tega je bolj smiselno izpostaviti potencialno spekulativnost omenjenih praks oziroma zmožnost njihove preusmeritve, recimo v primeru pametnega mesta, ter opozoriti, da je delo Program Earth ne le izvrstna mešanica raznovrstnih empiričnih študij in aktualnih smeri znotraj kontinentalne filozofije, temveč v enaki meri sinteza dveh na Radiu Študent že recenziranih del, ki vsekakor sodita v polje sodobne medijske teorije. Tu imam v mislih predvsem McKenzie Warkovo knjigo Molekularno rdeče, katere poudarek na aparatu in drugačni produkciji vednosti se odlično sklada z eksperimentalnimi pobudami senzorične reapropriacije, ter epistemološka preigravanja v podaljšanem eseju The Terraforming Benjamina Brattona, ki je v vsakem primeru sodobna biblija za vsakršno razumevanje podnebnih sprememb. Skratka, Jennifer Gabrys je odličen primer, kako medijsko teorijo delati na prepričljiv in inteligenten način, kar je vsekakor izvrstno.