“(Almost) everything is outside the text.”

Kot nas v to nagovarja že samo ime najnovejše knjige The Terraforming teoretika in dizajnerja Benjamina H. Brattona, gre v njej za poskus novega razumevanja in iz tega izhajajočega modeliranja nove realnosti podnebnih sprememb: “Termin ‘teraformiranje’ se običajno navezuje na transformiranje ekosistemov drugih planetov ali lun, da bi bili sposobni vzdrževati Zemlji-podobno življenje, a preteče ekološke posledice tega, čemur pravimo antropocen, kažejo, da bo v prihajajočih desetletjih potrebno teraformirati Zemljo, da bi bila slednja še vedno ustrezna gostiteljica za lastno življenje.” 110 strani dolgo in konceptualno nadvse bogato razpravo, ki se deloma bere kot teoretski tekst, deloma pa kot manifest za letos zagnani istoimenski projekt Strelka inštituta v Moskvi, Bratton, sledeč navedenim tezam, prične s poglavjem o črni luknji.

Na kakšen način torej razumeti pred kratkim proizvedeno fotografijo absolutne teme, ki je nemudoma obkrožila svet? Bratton tu izvede primerjavo z njeno predhodnico, bolj poznano pod imenom Modra frnikola, ki je bila prav tako proizvod najbolj sofisticirane tehnologije tistega časa: “Če je Modra frnikola signalizirala revitalizirano zlitino humanizma in kreacionizma, kajti bila je ustvarjena s strani enega samega človeka, ki je gledal v ogledalo in uokviril svoj občutek pripadnosti do mesta z gledanjem od zgoraj navzdol, potem Črna luknja razkriva veliko močnejši nečloveški domet in stanje, ki se upira artikulaciji, saj ne gleda le gor, ampak ven. […] Dva svetova ne bi mogla biti bolj različna. To je nov profil za nas in tisti, na katerega se bo potrebno postopoma privaditi.” Fotografija črne luknje je srhljiva podoba.

Novi vpogled se tako tiče predvsem novega konceptualnega razumevanja in interpretiranja sveta z nami vred; ko se celotna površina planeta spremeni v zaznavno površino ali v planetarni algoritemski vid, se kvečjemu pripeti, da postane naš antropocentrični model od neke točke dalje nespravljiv s tehnološko infrastrukturo, ki jo je sicer vzpostavil in za katero je kljub temu zaslužen: “Ta proces je, na kratko, osnova za kopernikanski obrat: ponovno, konceptualni model razvije tehnični sistem, da bi razširil svoje razumevanje sveta, toda kar je razkrito o svetu s strani tehničnega sistema, spodkopava konceptualni model, ki je omogočil njegov vznik.” Bratton v nadaljevanju citata še pristavi, da ni hujšega od zvestobe familiarni ideji sveta ali načrtnega ohranjanja primata reprezentacije kot take: “Reprezentacije se lahko uprejo vmešavanju reprezentiranih.”

Razloge za kopernikanski obrat pa najdemo tudi drugje, recimo v potrebi po naslavljanju in reševanju podnebnih sprememb – to je tudi vstopna točka, ki po stopnji spekulativne obravnave ločuje knjigo in projekt The Terraforming od ostalih. Glede na to, da je koncept podnebnih sprememb primarno produkt planetarne komputacijske infrastrukture, ki njegovo zaznavo in obravnavo šele omogoča, se osrednja avtorjeva poanta tiče predvsem tega, da je reševanje tovrstnih težav lahko le toliko bolj antropogeno in umetno, saj je že v štartu del novih kognitivnih abstrakcij, katerih posledice zahtevajo nove abstrakcije za reševanje novonastalih težav: “Vse se začne z drugačnim nizom predpostavk: planet je umetno čuteč; preprečevanje podnebnega kolapsa in vseprisotna avtomatizacija lahko konvergirata; koncept ‘podnebne spremembe’ je epistemološki dosežek planetarne komputacijske infrastrukture.”

Tako se zavoljo naslavljanja in reševanja raznih sistemskih vprašanj in problemov prek temu primerne avgmentirane pespektive celotni planet postopoma spremeni v prostor za modeliranje in transformiranje skozi nadaljnji proces kognitivnih abstrakcij. Do teh zastavkom podobnih ugotovitev pride tudi McKenzie Wark, pri čemer se njen poziv prav tako vrti okoli vprašanja podnebnih sprememb in iz tega izhajajoče potrebe po novih oblikah sistemske organizacije ali upravljanja: “Ideologije niso toliko ‘lažne zavesti’, kolikor so ‘resnično’ omejene zavesti določenih načinov organiziranja.” Bratton se s pravkar podano trditvijo ne bi mogel bolj strinjati: “Epistemični izziv podnebnih sprememb za vsakogar izmed nas je v tem, da je celoten svet postal vaja v interpretiranju umetnega. […] Vprašanja geotehnologije, geoekonomije, geonomosa in geoekologije so umeščena med svet, kot se kaže nam in kakor se mi prikazujemo svetu, ko strmi v nas prek tehnologij, ki smo jih ustvarili.”

Brattonovo najnovejše delo je zatorej poskus dejanskega postkapitalističnega, in ne antikapitalističnega mišljenja, v katerem ni mesta za običajni niz kritiških nastavkov in njim skladnih teorij, ki ob različnih predlogih za reševanje sistemskih težav prek tehnologije oziroma prek današnje planetarne komputacijske infrastrukture znajo ubrati le varno in zato v večji meri neproduktivno pot obsesije nad koncepti, kot so neoliberalizem, neoliberalna vladnost in podobno. Napram temu je ameriški teoretik prepričan, da je mogoče s pomočjo avtomatizirane geotehnologije v razne ekosisteme vpeljati regulativne mehanizme, ki bodo povratno vplivali na zmožnosti političnega delovanja in odločanja v prihodnje: “Primat simboličnega nad tehničnim ni edini način, na katerega sta geopolitika in geoekonomija delovali in zagotovo ni edini način, na katerega lahko ali morata delovati.”

Stava je predvsem v tem, da je možno zavoljo novega planetarnega (samo)razumevanja in nadaljnjega abstrahiranja razne avtomatizirane regulativne mehanizme iztrgati iz primeža ekonomske in kulturne sfere ter jih aplicirati tudi v ostale cone sistemskega delovanja in organiziranja – s pomočjo novih modelov ter nove planetarne komputacijske infrastrukture se je po Brattonovem prepričanju treba ponovno lotiti sistemskega planiranja, ki bo času primerno in posodobljeno, poleg tega pa bo usmerjeno v načine avtomatiziranega sistemskega delovanja, katerega modeli bodo že upoštevali potrebe sedanje in prihodnje sistemske realnosti. Najočitnejši primer ene izmed tovrstnih tendenc se tiče restriktivnega in rigidnega razumevanja sfere ekonomije, ki se od vzpostavitve industrijskega kapitalizma dalje praktično ni spremenilo; v skladu s tem Inge Røpke zapiše: “Ekonomski procesi so vedno tudi naravni procesi, zato jih lahko razumemo kot biološke, fizikalne in kemične procese in transformacije […] ter morajo potemtakem biti prav tako konceptualizirani v terminih, ki jih običajno uporabljamo za opise procesov v naravi.”

Pravkar podani citat ob tem cilja tudi na predrugačenje sfere politike, kajti, kot to poskuša storiti Bratton, ko piše o novih abstrakcijah, ki so proizvod geotehnologije, geoekonomije, geonomosa in geoekologije, je treba po sprejetju dejstva, da ni absolutne narave zunaj kulture, sprejeti tudi spoznanje, da ni niti kulture kot take: “Sama ideja absolutno zunanjega kulturi je diskreditirana, a vztraja – kljub temu pa je nasprotno še težje pogoltniti. Ker ni narave, tudi ni kulture. Tam je kemija, abstrakcija in fazna transformacija, vzorec in nato kolaps in ostale stvari poleg. Biologija se vrne – in prav tako geologija.”

Deloma teoretski tekst, deloma manifest pa lahko za konec najbolje povzamemo s sklopom aforizmov, ki so distinktivni za vsakršen projekt teraformiranja; mimogrede, ljudje smo se o lastni umrljivosti prepričali šele tedaj, ko smo spoznali, da je nebo nad nami nenavadno tiho: “Avtomatizacija je splošni princip, po katerem ekosistemi delujejo; nujni fundamentalni premiki v geotehnologiji bodo verjetno nastopili pred nujnimi fundamentalnimi premiki v geo-politiki; ‘nadzor’ ogljičnih tokov je dobra stvar; energetska infrastruktura, ki temelji na dolgoročnih ciklih, je zaželjena; ekološki stroški ‘kulture’ so višji od stroškov znanosti; planetarnost potrebuje filozofijo v vesolju in o vesoljnem prostoru; spekulativni dizajn se mora osredotočiti na tisto, kar je tako globoko funkcionalno, da je malo verjetno; in, končno, da prihodnost postane nekaj, kar je potrebno preprečiti, kolikor jo je potrebno doseči.”