»Ti nisi človek, ti si atletinja«

»Ti nisi človek, ti si atletinja«

Recenzija izdelka
23. 3. 2018 - 13:00
 / Kinobar

V sklopu 20. Festivala dokumentarnega filma, ki se je končal v tem tednu, smo si med drugim ogledali film poljske režiserke Marte Prus. Ta je diplomirala na sloviti poljski filmski akademiji v Łódźu, nato pa je končala še študij dokumentarnega filma na Waydovi šoli. Poljsko ministrstvo za kulturo ji je podelilo priznanje za izjemne dosežke na področju umetnosti, prav tako pa je dobitnica nagrade Wiesława Nowickiga za najbolj obetavne mlade filmske ustvarjalce.

Marta Prus ima za seboj že nekaj uspešnih dokumentarnih in igranih filmov, denimo Vakha in Magomed (2010), Osemnajsti rojstni dan (Eighteenth Birthday) (2012), Poleg mene (Next to Me) (2014), režirala pa je tudi serijo o najstniških mamah, Teen Mom Poland (2014). Njen zadnji dokumentarec Čez bolečinski prag (Over the Limit) (2017) je poljsko-nemško-finska koprodukcija v dolžini 73 minut. Premierno je bil prikazan na festivalu IDFI, v tekmovalnem programu.

Tema, ki se je film loteva, namreč odnos med vrhunsko športnico in njenima dvema trenerkama, je predvidljiva zgolj na prvi pogled. Film namreč odstre najtemnejšo plat športnega treninga in to v eni od držav, najbolj zaznamovanih s strogo disciplino, v Rusiji.

Režiserka in njen dolgoletni sodelavec, direktor fotografije Adam Suzin, sta že v raziskovalni fazi filma, ko sta prvič obiskala Rusijo, naletela na precejšnje težave. Športna dvorana za vrhunske atlete v mestecu Novogorsk je namreč zastražena in obdana z bodečo žico, tako da se jima je sprva vstop zdel skoraj nemogoč. A režiserka, ki je o tem filmu sanjala že dolgo, saj je sama v mladosti trenirala ritmično gimnastiko, je po petih letih prizadevanj premostila vse produkcijske ovire.

Protagonistka filma je ritmična gimnastičarka Margarita Mamun, ruska državna prvakinja, ki trenira v prestižni ekipi nacionalne reprezentance. Film zajema obdobje enega leta, od svetovnega prvenstva 2015 do olimpijskih iger 2016. Margarito vneto pripravljajo najprej na prvenstvo in nato na olimpijado, z izjemo zahtevnimi treningi, ki se vrstijo dan za dnem.

Nanjo pritiska čas, saj je to edina in zadnja priložnost za nastop na olimpijadi, zato jo obe trenerki priganjata do skrajnih fizičnih zmogljivosti. Kot da že samo to ne bi bilo dovolj naporno, pa je Margarita podvržena tudi skrajno neokusnemu verbalnemu izživljanju s strani obeh trenerk, ki jo kar naprej ponižujeta in nadirata. Psovke in žalitve so del njunega dresiranja, ki pridobiva skozi film vse bolj piker priokus. "Ti nisi človek, ti si atletinja!", "Umrla boš, prasica!" in podobno so stalne žalitve, ki jih Margarita žalostno sprejema in utaplja nekje v svoji notranjosti. "Kakšna neumna zguba," ji denimo govori trenerka, ker od nje zahteva še preciznejši in hitrejši gib. Vse to leti na junakinjo, ki nekaj dni kasneje s svojim brezhibno streniranim telesom, z zmago na olimpijskih igrah, dokaže, da je najboljša na svetu.

Najbolj zanimivo v režiserkinem pristopu je to, da uspe prikazati Margaritina občutja in čustvena stanja, ne da bi jih ta izrazila z besedami. Stavki, ki jih izreče v filmu, so namreč izredno redki, skorajda jih ni. Zato pa je toliko bolj zgovorna kamera, ki jo mojstrsko obvladuje direktor fotografije Adam Suzin. Ta je vselej zelo blizu protagonistki, ki je največkrat upodobljena v bližnjem planu. Kadar v svojem dresu hodi, jo kamera vselej spremlja čisto blizu od zadaj, tako da napol pluje skupaj z njenimi atletskimi rameni in zatiljem. Prav tako od blizu beleži tudi vse njene v žalost uprte poglede in poudarjeno namazane trepalnice ter ustnice, ki so v tem športu del uspešnega nastopa.

Ravno ta del - estetizacija telesa v obliki do skrajnosti izklesanih mišic, potunkanega v ličila in oprijete svetleče drese - pa je zanka, v katero se ujame tudi režiserka. Če ji v filmu nedvomno uspe kritično in nepristransko zaobjeti nehumani tretma, ki mu je podvržena protagonistka, pa ji umanjka kritična nota do takšne objektivizacije ženskega telesa, ki ga v tem športu slavijo navdušene najstniške občudovalke, sodniki in obe trenerki.

Dramski lok filma se poleg priprav na olimpijske igre napenja tudi z boleznijo Margaritinega očeta. Ta je gledalcu v drobcih razkrita šele proti koncu filma, pretresljiv vrh pa doseže v zadnjem filmskem stavku, kjer režiserka zapiše, da je nekaj dni po Margaritini zmagi na olimpijadi, njen oče umrl zaradi raka, atletinja pa je zatem zapustila svet ritmične gimnastike, ki jo je odrezal od zadnjih mesecev z očetom. Za nameček sta trenerki medtem njeno žalost in zaskrbljenost še izkoriščali, da bi od nje dobili čim bolj dramatičen nastop pred sodniki.

Zaslugo za izredno tekoč, neprekinjen ritem filma ima tudi zvočna obdelava, ki je posebna po tem, da iz zvoka na lokacijah zelo pogosto izlušči le določen poudarek, kot je denimo frfotanje traku, ki ga atletinja suče po zraku z bliskovitimi gibi, ostale zvoke pa uduši ali zamenja z glasbo.

Po tem filmu si šport zamišljamo drugače.

trailer
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

no, samo da se enkrat ne boste slučajno znašli v situaciji, ko boste morali čez bolečinski prag sami - tako kot verjetno počnejo in so počeli vsi slovenci, ki niso tatine pusice in mamini sinčki - in delajo in študirajo v tujini tako ali drugače. že preteklih 10 let.

tukaj se pač mal drogirate in fukljate naokrog - cel žur a ne? pa mal teatra pa poplesavanja po disko klubih a? pa mal reality šova na kmetiji a? La Toya style??? - niti ne - vse gre v prepad z zelo hitro hitrostjo - ampak hej, glavo gor a ne? vsi vedo tu kaj delajo že od leta 1991 a ne?
hahahahha - malo morgen bi rekli Nemci ja. le kaj bi rekli američani in izraelci? da srbov in hrvatov sploh ne omenjam.
vsak DOBI to kar hoče a ne??? če hočete batine - čakajo vas za vogalom. sploh ni problema a ne? ne, ni drame, res ne.

poglejte v Dnevnik - za kaj danes obsojajo ljudje. Poglejte si malo oddelek Kronika - kakšnih zločinov so ljudje sposobni. Pa vas bo malo stresl da se boste vsaj zbudili ob dobri kavici a ne? ja buci buci otročički moji.

Łódź ima slovensko ustreznico: Lodž, šola ni Waydova ampak šola Andrzeja Wajde, Wiesława Nowickiga se sklanja Wiesława NowickEga ipd.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness