23. Sarajevski filmski festival

23. Sarajevski filmski festival

Recenzija dogodka
21. 8. 2017 - 13.00
 / Kinobar

dZ vsako novo edicijo Sarajevskega filmskega festivala je vse bolj očitno, da je sarajevski festival postal osrednji letni regijski filmski dogodek, pri čemer regija pomeni države bivše Juge, pa Albanijo, Bolgarijo, Grčijo, Ciper, Romunijo, Turčijo ter Gruzijo. Poleg regijsko zamejenega tekmovalnega programa, ki je deljen na igrano, študentsko in dokumentarno sekcijo, se v programu najdejo tudi filmi, ki so premiero doživeli v Cannesu ali Locarnu, pa nabor filmov izpod okrilja Filmskega inštituta v Dohi, vedno pomembnejšga partnerja sarajevskega festivala, program kratkih, retrospektiva ali dve, otroški in mladinski program ter program virtualne resničnosti. Vzporedno s filmskim programom se v tokrat za dva dni krajšem festivalu zažene tudi fimsko-industrijsko tržišče CineLink, ki filmom v nastajanju nudi podporo v obliki delavnic, iskanja koproducentov ter financerjev. Zajetno število filmov iz regije, ki merijo na festivalsko kariero, se v razvoju tako ali drugače okrepijo prav tu. Letošnja glavna nagrada Cinelinka, Eurimages Coproduction Development Award bo tako okrepila sredstva za Kozoletov nastajajoči film z naslovom Polsestra.

Iz tekmovalne igrane sekcije za začetek omenimo bolgarski film Directions režiserja Stefana Komandareva, ki nadaljuje tematski mini-val bolgarskih filmov zadnjih let, naslavljajočih socialno problematiko obrobja Evropske unije ter vseh mimozakonskih ovinkov, ki vztrajajo v funkcionalno neobstoječi državi. Directions okvir pripovedi, tako kot sta s filmoma Učna ura (2014) ter Slava (2016) storila že režiserski duo Kristina Grozeva ter Peter Valčanov, zastavi v resnični zgodbi. Tokrat gre za podjetnika v stečaju – začasnega taksista, ki v obupu zaradi izsiljevanja z odvzemom premoženja ustreli bankirja, nato pa še sebe. A če filma Grozeve ter Valčanova resničnost zavijeta v bolgarsko-obarvan dardennovski socialni realizem, se Directions priklanjajo Panahijevemu Taksiju.

Če ti propade podjetje, če izgubiš službo, greš v Bolgariji pač vozit taksi, je po projekciji povedal scenarist Simeon Vencislavov. Film klimaktičen začetek uporabi za uvod v preplet scen iz različnih taksijev, v katerih se vozniki srečujejo s strankami vseh družbenih slojev. Medtem ko se na radijskih postajah v vozila odprejo linije poslušalcem, ki tragični dogodek iz novic tako ali drugače komentirajo, pa skozi okna lahko opazujemo vse tisto, kar je izrinjeno na ulico ter na mestna obrobja. Directions je, kljub socialno-kritični noti, tudi izjemno humoren film, a v tem precej bolj oster in usmerjen v samoironijo kot smo vajeni iz Komandarevega prejšnjega filma Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom iz leta 2008.

V kategoriji igranega filma velja izpostaviti tudi gruzijskega zmagovalca tekmovalnega programa. Gre za Scary mother režiserke Ane Urushadze, ki portretira 50-letno gospodinjo Manano, ki pri omenjenih letih zaradi želje po pisanju družino postavi na drugo mesto. Sprejetje odločitve, takojšnja zavrnitev njenega ustvarjanja s strani družine ter Mananina posledina psihična nestabilnost usmerijo film iz drame srednjih let v stopnjujočo se bizarijado, v kateri se meja med realnim ter halucinatornim pogosto izgubi, a film žal na samem koncu racionalne razrešitve precej neposrečeno išče v Mananinih otroških travmah.

Izven tekmovalnega programa smo si lahko na festivalu ogledali še en gruzijski film, ki slika izkušnjo matere v srednjih letih, ki želi zadihati stran od družine – tudi tokrat z imenom Manana. My Happy Family režiserjev Nane in Simona, ki sta pred nekaj leti s filmom In Bloom prav na sarajevskem festivalu prejela glavno nagrado, se za razliko od Scary mother s tematiko spopade precej bolj umirjeno in osvobajajoč izvendružinski dih prikaže v grenko-sladki luči ponovne priučitve samote ter saniranja utrujenosti kot posledice večdesetletnega vztrajanja v tradicionalni vlogi matere.

Premikamo se k dokumentarnemu filmu, a ostajamo v Gruziji, ki je na festivalu s kar štirimi celovečerci zastopanost približala tisti, ki jo v Sarajevu običajno žaneta Turčija ali Romunija. Gruzijski režiser Rati Oneli je s svojim filmom City of the Sun, naslovljenem po Campanellovi utopiji iz leta 1602, pobral glavno nagrado v kategoriji dokumentarcev. Film je umeščen v Chiaturo, rudarsko mesto, ki je v času Sovjetske Zveze proizvedlo do 50 % svetovnega mangana. Danes je sovjetska industrijska slava vidna le še v propadajoči dinozavrski betonski gradnji, prebivalstvo pa se je zmanjšalo na približno 15 % nekdanjega.

Oneli mesto duhov, v katerem majhno število prebivalcev spominja na zablodele mravljice, vzame za osrednji karakter filma, tega pa v observacijski maniri gradijo posnetki vsakdana štirih prebivalcev – rudarja čez dan in gledališčnika ponoči, učitelja glasbe, ki se preživlja z zbiranjem železa iz starih betonskih konstrukcij, ter dveh deklet, ki kljub podhranjenosti trenirata tek. Prizori se menjajo v počasnem ritmu, vezno tkivo med njimi pa predstavljajo posnetki zelenih dolin in hribov, ki so prepleteni s tovornimi žičnicami, železniškimi tiri in posejani z opustelimi zgradbami post-apokalitpičnega značaja. Mesto, v katerem sonce pravzaprav skoraj nikoli ne posije, je tako predstavljeno kot živo, a precej bolehno in pozabljeno tkivo, vendar ga vizualna plat filma izriše v monumentalni poetičnosti, ki raziskovanje prostora združuje z izrazitim neubesedenim družbeno-političnim komentarjem.

Za konec o še enem dokumentarcu, ki politično vpenja v prostorsko-arhitekturne dimenzije; gre za Taste of Cement Ziada Kalthouma, sirskega režiserja, ki slika masovno gradnjo nebotičnikov v Beirutu s strani sirskih delavcev, katerih domovi so v Siriji podvrženi sistematičnemu obstreljevanju in uničevanju. Kalthoum posnetke gradnje na višini z razgledom na morje ter center Beiruta v daljavi izmenjuje s prikazom podzemnih namestitev delavcev, ki zaradi policijske ure lahko nad zemljo zgolj delajo, po delovnem času pa v slabo osvetljenih kletnih prostorih spremljajo novice iz Sirije ter stik z bližnjimi ter svetom navezujejo prek mobilnih telefonov.

Cement kot osrednja metafora njihovega dela, pa tudi ruševin njihovih mest v Siriji, se nadgradi z občasno voice-over pripovedjo, zmesjo družinskih spominov na očeta, ki je kot gradbeni delavec domov prinašal okus po cementu. Izjemno kadriranje masivnih konstrukcij se vedno bolj ritmično izmenjuje s posnetki uničenja; obračanju žerjavov sledi vrtenje tankovske cevi, posnete z go-projem s strani ruske vojske, bučanje gradbeniške mašinerije se zamenja s podiranjem zgradb ob zračnem napadu ter kasnejšim iskanjem preživelih izpod ruševin. Beirut, v katerem se gradnja od vojne leta 2006 še ni zares ustavila, je ob koncu filma sneman iz perspektive mešalca cementa, na katerega je pritrjena kamera, film pa tako ob prvem pobližnjem pogledu delavca na mesto iz tal ter ne iz višine, z vrtenjem in obračanjem na glavo, gradnjo in rušenje na Bližnjem Vzhodu hipnotično zavrti v ponavljajoče se cikle.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ej, odličen tekst

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness