28. LIFFE, TRETJIČ

28. LIFFE, TRETJIČ

Recenzija izdelka
24. 11. 2017 - 13.00
 / Kinobar

Bojda se po blokovski četrti potika čarovnica. V živalskem vrtu se živali nemirno premetavajo po kletkah. V bistvu je zmanjkalo krme. Spet. Mala cerkev, polna pozlačenih ikon, se pne v kontrast s spranimi pročelji blokov preteklega časa. Medtem v kulturnem domu poteka seansa osamljenih in strtih, ki lovijo dobro energijo z vesoljem. Vmes romanca ob slabo posladkanih pop hitičih malih mestnih diskotek. In predvsem rep, ki mu ne vidijo konca in začetka niti vsemogočni rentgenski žarki.

Ivan Tverdovski, predstavnik najmlajše generacije ruskih režiserjev, v Zoologiji izrisuje portret osamljene ženske poznih srednjih let in skozi njen rep sodobne Rusije. Ta postane svojevrstna metafora njene postavke na robu družbe, normirane v prepadih družbene zavesti, razpete med izročilom velike pravoslavne tradicije, odete v zapete suknjiče in tesna stanovanja propadlega socialističnega projekta. Postavljena v minimalističen naturalizem hladnih, belo-modrih odtenkov se Zoologija zapisuje v dolgo linijo grotesknega psihološkega realizma, v kateri pa s počasnim ritmom, v preveč shematiziranih podobah in nekako posiljeno postavljenih šok-terapijah za gledalca, film s kratko sapo izdihuje nastavljene družbeno-kritične tendence.

V isto linijo se vpenja tudi Krotko dekle Sergeja Loznice, ki se ohlapno naslanja na kratko istoimensko zgodbo Dostojevskega. Sicer priznani ukrajinski dokumentarist podaja v svojem tretjem igranem celovečercu zgodbo srednjeletne ženske, ki poskuša obiskati moža, zaprtega in obsojenega iz neznanega razloga. Njeno potovanje je neskončno ponavljajoča se spirala, ki se izrisuje v postavkah kafkovskega procesa in na drugi strani odpira v podtalje pekla malega človeka Dostojevskega. Velikopotezna alegorija sodobnega ruskega političnega sistema in malega človeka v njem je postavljena v klasične filmske prijeme toplih odtenkov realizma, dokler v končnem prizoru ne trči ob temno noč bulgakovskih bakanalij, ki v svoji neinovativni hiperboliziranosti izpadejo precej zdolgočaseno in mlačno.

Mlačnega realizma pa kljub komičnim nastavkom ne uspe preseči Aritmija, film enega bolj priznanih ruskih režiserjev mlajše generacije, Borisa Hlebnikova. Veristična pripoved o mladem paru dveh medicincev je v prvi vrsti klasična ljubezenska drama, ki obenem posega po širši kritiki družbeno-političnega sistema: vpeljava nove zdravstvene reforme izraža podoben značaj kot absurdno napolnjene čakalnice zapora v Krotkem dekletu ali zdravstvenega doma v Zoologiji. A film izgublja, podobno kot v primeru Loznice, na ponavljanju – tako kot se v Krotkem dekletu množijo groteskni prizori raznoraznih srečanj s predstavniki birokratskega sistema, se v Aritmiji zgoščujejo prizori zdravstvenih primerov, ki v svoji ponavljajoči se mantri – oh, ta zbirokratiziran zdravstveni sistem – postanejo preprosto dolgočasni, saj srčiko zgodbenega zapleta – zvodenelo in postarano strast, ujeto v vsakdan, postavljajo na stranski tir. Kljub vsem navedenim šibkim trenutkom filma pa se Aritmija mestoma – morda predvsem v svoji enostavnosti in nepretencioznosti – odpira v povsem zgleden izdelek znotraj zastavljenih žanrskih okvirov, ko – ah, v dobri stari tradiciji sovjetskega filma – povedno zaigra na nostalgične note glasbenih vložkov kultnega ruskega popa.

V podobnem verističnem slogu filmske podobe vzpostavlja še en mladenič ruskega filma, Kantemir Balagov, v filmu Bližina. Četudi potrjen s strani avtoritete sodobnega ruskega filma, Aleksandra Sokurova, je Balagov svojo estetiko zastavil daleč od stiliziranega realizma svojega mentorja in ga vzpostavil v značaju brutalnega dardennovskega naturalizma. Zgodba, postavljena na obrobje velike Rusije, je intimna družinska drama, sicer precej klasičen film o odraščanju mladega dekleta v iskanju lastne identitete, ki pa skozi portret zaprte judovske skupnosti v sovražno-prestrašeni odnosnosti do večinsko kavkaškega ljudstva vzpostavlja še drugo, politično-kritično dimenzijo. Ta se akcijsko sicer napenja v žanrsko kriminalnem zapletu, a tega ne postavlja v ospredje, temveč gradi suspenz predvsem v odsotnosti direktnega prikaza oziroma ga v posredni neposrednosti zgosti v prizoru dejanskih snuff posnetkov čečenskih teroristov, ki v svoji dobesednosti in odsotnosti kakršnegakoli komentarja zarišejo tiho, a morda najbolj gorečo kritiko tudi današnjega, vojno napetega ozračja v Rusiji. Tako zveneč naslov Bližine izpostavlja predvsem njeno odsotnost oz. manko dialoškosti, ki bistveno pogojuje sodobni javni diskurz Rusije.

Če smo lahko prepričani, da na Liffu ne bo manjkalo Rusov, je prav tako običajno, da kot najmanj zastopani tudi v tem letu ostajajo avtorji držav Bližnjega vzhoda ter Afrike. Poglejmo, kaj nam je bilo ponujeno iz teh koncev.

Začnimo z iranskim Brez datuma in podpisa (Bedoone Tarikh, Bedoone Emza, 2017) režiserja Vahida Jalilvanda, ki je na beneškem festivalu ob koncu poletja prejel kar dve nagradi. Glavni junak je obdukcijski zdravnik Nariman (Amir Aghaee), ki misli, da je povzročil smrt dečka, ki ga pripeljejo v obdukcijo na njegovo delovno mesto. Dan prej je na cesti povzročil nesrečo, s ceste je zaradi njega zapeljal motorist z družino, med ponesrečenci je bil tudi preminuli deček. Čeprav je kmalu jasno, da bi deček v nekaj dneh umrl zaradi zastrupitve s pokvarjenim piščancem – ki ga je oče zaradi revščine kupil ceneje –, si Nariman, ki zaradi pretečenega avtomobilskega zavarovanja o nesreči ni obvestil policije, želi za vsako ceno oprati svojo vest, saj je deček zaradi nesreče imel počeno vretence.

V kolikor ste v življenju videli vsaj en film Asgharja Farhadija, si okoli ravnokar povedanega lahko izrišete dramo, ki se naplete: Nariman – moški srednjega razreda srednjih let ni zmožen iskrene komunikacije, zato pred končnim razpletom, med drugim s ponovnim izkopavanjem dečkovega trupla, povzroči še cel kup nesreče – sodelavka, za katero v filmu ni povsem jasno, ali je morda tudi njegova bivša žena, tesna prijateljica ali celo trenutna žena –, ga sicer nekje ob strani ves čas opozarja in miri, a brez učinka. Film površinsko in zmedeno tematizira krivdo, odgovornost, nesposobnost dialoga srednjega razreda z nižjim razredom, nepotrebno jemanje zakona v svoje roke, ne umanjka pa niti osrednji gledališko zastavljen monolog, ki izraža jezo in nemoč nad celotno situacijo. Že videno tako ne doseže novih ravni pripovedi ali portretiranja, luknje v zgodbi in nekaj povsem odvečnih prizorov pa poskrbijo, da nas drama ne predrami.

Za »nohte gristi« vzdušje pa zagotovo poskrbi vsaj začetek filma Obupana (Aus dem Nichts, 2017), prvaka nemško-turškega kina Fatiha Akina, v katerem se Diane Kruger znajde v vlogi maščevalne žene in mame po killbillovskem vzoru. Glavni junakinji Katji sta namreč v bombnem napadu v turškem predelu Berlina ubita turški mož in njun sin. Prvi in nedvomno zanimivejši del filma sloni na Katjini frustraciji ob poskusu organov pregona, da krivdo vsaj delno prenesejo na moža samega, saj se je pred leti ukvarjal s preprodajo droge. Katjo, ki takoj zatrdi, »da so krivi naciji«, spremljamo v deliriju jeze in žalovanja ter vse večji samoti, ko se v svoja običajna življenja vrnejo njeni prijatelji ter starši. 

Film, ki tarantinovsko vzpostavi tudi poglavja, v drugem delu ponudi neuspešno sojenje ter posledično maščevanje v tretjem. A če vemo, da Tarantino zna pobijati nacije, se Akin v maščevanju izkaže kot zadržan, nepolitičen in predvidljiv, film pa izzveni v stilistično nadgrajeno tv-dramo z umetno vzpostavljeno simboliko. Med drugim nam vzdušje v zadnjem delu podcenjujoče sugerira tudi izrazito dramatičen soundtrack, slovenski prevod izvirnika Aus dem nichts v Obupana pa zato povzame precej enodimenzionalno končno misel.

Za konec letošnjih poročanj o Liffu še h geografsko najbolj liffovsko odstopajočemu: gre za prvenec v Angliji živeče zambijske režiserke Rungano Nyoni z naslovom Nisem čarovnica (I Am Not a Witch, 2017). Evropska koprodukcija, posneta v Zambiji, naslavlja tematiko t. i. »witch campov«, skupnosti izobčenih žensk, ki so bile zaradi tega ali onega obtožene čarovništva. Nyoni, ki je med raziskovanjem teme sama obiskala enega od še obstoječih kampov v Gani, v ospredje postavi devetletno deklico (Margaret Mulubwa), ki jo skupnost odpošlje v tovrsten kamp, če se, kot ji zagrozijo, »ne želi spremeniti v kozo«. Tam je prepuščena skrbi ali neskrbi s svojo usodo sprijaznjenih starejših žensk ter lokalnega političnega veljaka, ki si jo prisvoji kot nekakšno maskoto pri uveljavljanju svoje oblasti s pomočjo vraževernih spektaklov. A pozor, Nisem čarovnica je vse drugo kot »suffering porn« drama o trpečem afriškem otroku.

Film tragikomično in brez moralizirajočega tona uravnoveša socialno-politično satiro lokalne politike, absurdno logiko okostenele mizoginije ter zvedave poglede zahodnih turistov. Črni humor, ki deluje v odtujitveni logiki, na trenutke spominja na Sissakojev Timbuktu, Nyoni pa svojo pripoved nadgradi z izjemno nadrealistično vizualno simboliko, katere kontemplativni tableaujevski prizori se zdijo kot umetniške inštalacije in vzpostavljajo prostor za gledalčev premislek.

Nisem čarovnica (I Am Not a Witch, Rungano Nyoni, 2017)
Obupana (Aus dem nichts, Fatih Akin, 2017)
Brez datuma in podpisa (Bedoone Tarikh, Bedoone, Vahid Jalilvand, 2017)
Zoologija (Ivan I. Tverdovski, 2016)
Krotko dekle (Krotkaja, Sergej Loznica, 2017)
Aritmija (Aritmia, Boris Hlebnikov, 2017)
Bližina (Tesnota, Kantermi Balagov, 2017)

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness