50. rotterdamski filmski festival

Recenzija dogodka
17. 2. 2021 - 13.30
 / Kinobar

Letošnji mednarodni rotterdamski filmski festival, že 50. po vrsti, je, tako kot smo že vajeni, potekal na spletu. Čeprav je gledalcem omogočal ogled filmov prek zanesljive in uporabnikom prijazne spletne platforme, so se organizatorji odločil za okrnjeno programsko selekcijo, ki je sicer ponudila osnovne tekmovalne sekcije, žal pa je odpadlo kar nekaj tistega, kar sicer na omenjenem festivalu še najbolj navdušuje. Tako letos ni bilo retrospektiv, programov eksperimentalnih in skupnostno ustvarjenih filmov z vsega sveta, ki nastajajo zunaj tipične arthouse filmske produkcije, ter novoodkritih dokumentarnih biserov iz pozabljenih arhivov, s katerimi festival običajno postreže in s čimer še najbolj odstopa od tako imenovanih festivalov A-kategorije.

 

Izpostavimo torej nekaj tistih filmov, ki so kljub okrnjeni izvedbi najbolj navdušili prav zaradi specifičnih pristopov in ustvarjalne svežine. Takšen je nedvomno Pebbles, zmagovalec glavne tekmovalne sekcije, prvenec tamilskega režiserja Vinothraja P. S.-ja, ki zastavi sila enostavno pripoved o očetu, ki nekega dne svojega devetletnega sina že opit in temu primerno razkurjen zvleče iz šole, da gresta skupaj iskat mamo, ki je, kot razberemo, sita prevečkrat opitega in agresivnega moža odšla k svoji družini v 13 km oddaljeno vas.

 

Fotr, ki se na poti tja podžiga z žganjem, in sin, ki se zdi vsega skupaj že vnaprej naveličan, večinoma molčita, vzdušje pa se opira na situacijska trenja poti, njuna pogledovanja in okolico, ki se zdi preveč izčrpana, da bi se ob dvojico zares obregnila. Ko prispeta v vas, mame pa tam ni več, se očetova jeza le še stopnjuje, sin pa v skorajda edinem zasuku v pripovedi z otroško upornostjo poskrbi, da morata 13 km nazaj domov prepešačiti. Vinothraj P. S. kot režiser tako stavi na eno samo linijo pripovedi, ki jo nadgradita pretanjeno delo kamere ter vizualna neposrednost. Mestoma se sicer bistro poigrava z otroško domišljijo, a ne estetizira ali romantizira ekonomsko in socialno skrajno osiromašenega okolja.

 

Tako kot Vinothraj P. S. se je s svojim prvencem Looking for Venera na festivalu predstavila tudi kosovska režiserka Norika Sefa, ki je prejela posebno nagrado glavne žirije. Sefa, ki je študirala na praškem FAMU-ju, se v svojem celovečercu, kot je pregovorno nekoliko značilno za prvence, posveti zgodbi odraščajočega dekleta v majhnem kosovskem mestecu. Čeprav gre v bistvu za film o odraščanju, se režiserka odpove običajni zasnovi filmske pripovedi, ki bi junakinjo z nekaj vmesnimi zapleti in stranpotmi popeljala od »naivne« točke A do »malce bolj odrasle« točke B. Filma tako ne poganja zgodba, temveč oseben, bližnji pogled na ekonomsko deprivilegirano okolje, ki se v luči politične preteklosti in z njo povezane identitete še bolj oklepa tradicije, h kateri spadajo tudi vanjo vpisane vloge spolov. V Sefinem filmu tako ne gre za nujno preobraženje glavne junakinje, temveč za mikro premike in premisleke celotne skupnosti, ki se zgodijo v njenih odzivih na junakinjo. Poslušajmo, kako režiserka sama opredeli svoj filmski pogled:

/Izjava se nahaja v posnetku prispevka./

 

Protagonistka tako ni postavljena na junaški piedestal tiste, ki kot svobode željna mladenka stoji nasproti »nazadnjaški« okolici, temveč je vanjo povsem življenjsko umeščena in od nje odvisna, tako znotraj družine kot med vrstniki in širše v mestecu. Režiserka išče predvsem odtenke odnosa posameznikov do tradicije, njihovega mesta v njej ter raznovrstne poskuse, da bi z njo stopali v dialog. Več kot jasno je, da je že samo naslavljanje nekaterih problematik zaradi zataknjenosti širše skupnosti v jalovosti medsebojne komunikacije skorajda nemogoče in je vsaka, še tako majhna ped posluha za drug drugega velik korak. Kar Sefin film odlikuje, so tako predvsem premisleki o široki temi z lokalne perspektive, ki jo, ker tudi sama izhaja iz omenjenega okolja, dobro razume. Zato se uspe izogniti določenim klišejem, ki se v štorije, postavljene v specifična balkanska okolja, zlahka prikradejo tudi v filme že prekaljenih režiserjev iz regije.

 

Zadnji celovečerec, ki ga danes omenjamo, je The Night of the Kings režiserja Philippa Lacôtea iz Slonokoščene obale, ki se dogaja za zidovi abidžanskega zapora La MACA, ogromne betonske trdnjave, postavljene v džungli na obrobju mesta, kjer naj bi se gnetlo več tisoč zapornikov. Zaporno kazen v La MACI je v času režiserjevega otroštva zaradi političnih razlogov prestajala tudi njegova mama, zato se je odločil, da svoj film posveti skupnosti znotraj zapora, ki deluje kot pretežno avtonomen organizem z lastno ureditvijo in zakoni. Prisluhnimo, kakšen vtis je režiser dobil o zaporu, ko je tam kot deček obiskoval mamo:

/Izjava se nahaja v posnetku prispevka./

 

Lacôte za izhodišče pripovedi vzame lik »Romana«, ene od variacij zahodnoafriškega griota, čigar vlogo mora po tradiciji in diktatu zaporniških vodij prevzeti novi prišlek. Slednji mora na noč, ko se mesec obarva rdeče, svojim sojetnikom kot nekakšna zaporniška Šeherezada pripovedovati zgodbe vse do jutra – ko z zgodbami zaključi, pa ga čaka obredna usmrtitev, zato je prav od njegove pripovedovalske sposobnosti - s katero mora očarati poslušalce ‒ odvisno, ali bo živel ali ne.

 

Osrednje dogajanje pripovedovalske noči se v prvi vrsti osredotoča na junaka in na njegove malodane obupane poskuse spletanja zgodb iz lastnega odraščanja v abidžanskem getu, kjer je poznal tako imenovanega kralja Zamo, vodjo tolpe »mikrobov«, ki je omenjeni geto dolgo nadzorovala. Ob pripovedovalcu, ki se mora hitro priučiti samozavestnega nastopanja, se med zaporniki odvijajo spontano improvizirane borilsko-plesne, mestoma pa kar karnevalske uprizoritve tistega, kar pripoveduje. Pomembno vlogo pri tem odigrata izjemna koreografija množice teles v zatemnjenih betonskih prostorih, ki odsevajo oranžkasto-sive odtenke svetlobe, in nabor raznovrstnih ekscentričnih pojav, med katerimi se v vlogi edinega belca v zaporu znajde celo Denis Lavant. Lacôte posamične like sicer zasnuje pretežno arhetipsko, zato pa poleg osrednjega dogajanja posveti kar nekaj pozornosti vzporedno odvijajočim se napetostim, ki izhajajo iz kompleksnih razmerij moči znotraj zaporniške hierarhije in so glede na naslov filma, ki nas napeljuje na Dvanajsto noč, očitno shakespearjevsko navdahnjene.

 

Zgodbe, ki jih pripoveduje novinec, v drugem delu filma sicer zajadrajo v vedno bolj fantazijske odlete, pri čemer se režiser poslužuje tudi izsekov iz mitskih pripovedi o zahodnoafriških vladarjih v domišljijskih sekvencah, ki se kljub zanimivim nastavkom zdijo nekoliko odveč, saj prekinjajo ritem dogajanja v zaporu, vendar pa film kot celota vseeno deluje domišljeno in gledalca zadrži v pričakovanju končne razrešitve.

 

Rotterdamski festival je tako tudi tokrat ponudil kar nekaj tistega, kar cinefili na njem najbolj cenijo - nove neodvisne avtorske glasove, katerih ustvarjalno pot lahko začno spremljati prav zahvaljujoč festivalu, ki v nasprotju z ostalimi festivali A-kategorije ne stavi na zvezdniška režiserska imena.

Trailer filma Pebbles
Trailer filma Looking for Venera
Trailer filma Night of the Kings

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness