Balangiga: Tuleča divjina

Balangiga: Tuleča divjina

Recenzija izdelka
28. 5. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Khavn de la Cruz je nesporni enfant terrible novega filipinskega vala. Je multitalent, ki reče in pokaže tisto, kar drugi zgolj nakažejo in uporno, a ne brez razloga razteguje meje primernega in spodobnega na filmu, hkrati pa v svojih filmih poudarjeno ohranja otroško perspektivo na svet in dokazuje, da je prav ta v okolju, ki ga odrasli vedno znova kratko malo zajebejo, edina vredna prave pozornosti. Njegova hiperprodukcija, ki je na nekakšnem neustavljivem tripu digitalne revolucije že vsaj zadnjih 15 let, kljub nizkim sredstvom, pretežno DIY pristopu in zavračanju enovite estetike ni pogrošna. Nasprotno – dokazuje, da lahko prav zaradi zgoraj omenjenih metod ostreje zareže v srž filipinskega družbenega tkiva, ki je v njegovih filmih praviloma bolehno oz., kot se pogosto izrazi sam, s filmi dreza v »bližnji plan gangrene in gnoja«.

Če smo Khavna vajeni predvsem po slumovskih mondo-steroidnih pripovedih, se s filmom Balangiga: tuleča divjina prestavimo za več kot 100 let nazaj, v leto 1901, ko so se Američani kot povračilo za 48 ubitih vojakov s strani filipinske gverile, ki je napadla nove okupatorje, podali na pohod po otoku Samar in po navodilih generala Jacoba Smitha požgali vse vasi in pobili vse, ki so jim prišli na pot. Žrtev naj bi bilo več deset tisoč.

Film se, kot smo pri Khavnu vajeni, začne z bizarnim. Deček Kulas, ki je z dedkom pobegnil iz Balangige, mesta, kjer se je povračilni pokol začel, na začetku filma sanja o njunem vodnem bivolu, ki ob spremljavi nežne melodije leti po zraku nad širokimi zelenimi polji. Iz sanjavosti ga predrami dedek, saj morata nadaljevati pot. Balangiga je film na poti, pri čemer gre predvsem za gozdne steze, polja in prostrane polpuščave, po katerih dedek, osemletni deček, bivol in kokoš pešačijo in se izogibajo vseprisotni grožnji pojebanih Američanov, kot se večkrat izrazi dedek.

Odnos med vnukom in dedkom ne sega po kakšni prisrčnosti, temveč se giblje na meji pikaresknega z realističnim; dedek je godrnjav, obseden je s količino riža, ki jo zanju nosi v torbi, vnukovi domišljijski pobegi pa so mu načeloma odveč. Khavn v filmu otroške sanjarije in druge preostale okruške otroškosti spaja z nočno moro bega mimo požganih vasi. Hoja po stezah, na katerih je več trupel kot živih ljudi, daje vtis postapokaliptične pogubnosti, vseeno pa deček ne preneha z neskončnim spraševanjem dedka, »kako daleč je še«, kot bi bila dolga pot večja nadloga kot streli, ki se vedno slišijo vse preblizu.

Khavn, skladno z izmenjujočim prehajanjem od otroškega pogleda k smrti, ki prežema okolico, v filmu uporablja digitalne ali ročno obarvane poudarke, stop-motion animacijo, neobičajne kote snemanja in prizore na poti seka z nadrealističnimi sekvencami, ki se venomer gibljejo na meji med sanjskim in morastim. More so polne katoliške simbolike. Na dolgi poti se dečku in dedku pridruži še eno-do-dveletni deček, ki ga Kulas reši iz goreče vasi. Ker posnetki hoje in ježe na bivolu včasih pridobijo časovne razsežnosti Khavnovega sorojaka Lava Diaza, se zdi, kot da spremljamo nekakšno izrojeno pravljično popotovanje čez sedmero tega in sedmero onega, na katerem junaku pot prekrižajo tako novi tovariši kot nevarnosti. Ena od slednjih je zagotovo zablodeli ameriški vojak, na katerega naletita z Žogico, kot Kulas poimenuje mlajšega dečka, in ki s svojim blaznimi očmi in perverznim zabavljaškim odnosom spominja na evropske džungelske izgubljence v kakšni kongovski pustolovščini.

Čeprav je Balangiga: tuleča divjina pretežno krvav film, ki ne skopari z nasiljem in trdno stoji za dejstvom, da pobijanje ne prizanaša otrokom, živalim in dedkom, bi glede na prejšnje Khavnove filmske izdelke vseeno lahko dejali, da je bil tokrat celo zadržan. Sopostavljanje blagozvočnih uspavank s prizori nasilja zagotovo namenoma deluje groteskno, vendar je režiser uspel ohraniti tudi dobršno mero surove resničnosti in raznovrstnih nežnosti, ne da bi iz enega ali drugega ustvaril kakršenkoli melo-spektakel.

Balangiga je tako neobičajna poetična pripoved, obenem pa še en Khavnov politični obračun; če je v Mondomanilli in Alipato: Kratko življenje ogorka pokazal sredinca zahodnemu, pa tudi splošneje zunanjemu pogledu na manilske slume, se z Bambusovimi psi ukvarjal z vojno med policijo in karteli v njenih začetkih, torej še preden je Duterte iz tega ustvaril nacionalni šport, se z Balangigo sooči z začetkom ameriške kolonizacije, ki je Filipine opustila zgolj na papirju. In če mesto Biringan, kamor je deček namenjen, saj naj bi bila tam njegova mama in obilica hrane in kjer naj predvsem ne bi bilo Američanov, ne obstaja? Potemtakem je Balangiga Dolina miru brez prijaznih zaveznikov, ki padajo z neba; po njem kvečjemu letijo vodni bivoli. Oziroma, kot vzklika vodja tolpe v enem od Khavnovih prejšnjih filmov: »Naj živijo otroci! Naj živijo otroci, in ne mrtvi heroji mrtve dežele!«

Film Balangiga: tuleča divjina Khavna de la Cruza je bil aprila prikazan na festivalu Kurja polt, ponovna možnost za ogled pa se slovenskemu gledalstvu ponuja že čez dober teden na festivalu Kino Otok.

Balangiga: Howling Wilderness, trailer
Balangiga: Howling Wilderness, teaser
Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness