Bhezmejna ljubezen
Ste že kdaj poskusili na kakšnega znanca zvaliti krivdo, in bili soočeni s come-backom: »Khej s’m khiva?«, ali pa ste prejšnji vikend, ob prehodu z zimskega na poletni čas, jamrali cimru, in vam je zabrusil: »Ja, čashi se spheminjajo!« Možnosti sta samo dve, ali je vaš sogovornik avstrijski Korošec ali pa pripada zagonetni skupini privržencev kultne klasike zamejske kratkometražne filmske produkcije Ljubezen brez meja. Omenjeni film letos praznuje svojo prvo desetletnico, zato se nam je zdelo edino prav, da obskurnemu biseru srednješolskega YouTuba posvetimo zapoznelih deset minut v etru.
Zgodba sledi najstnici Miri, ki se vrača iz Amerike, ter njenim dogodivščinam na Višji šoli za gospodarske poklice neznano kje na Avstrijskem Koroškem. Vsakdanji mir se hitro razkroji, ko sošolec Chris vidi svojo punco flirtati z drugim fantom in jo pusti, saj ve, da je pre dober zanjo. Gledalci si ne moremo kaj, da ne bi posumili, da je tudi njega očarala nova sošolka. V prizoru Mirine zabave za dobrodošlico dramsko dogajanje doseže svoj vrh, tik pred njim pa smo gledalci priča naslednjemu ikoničnemu pogovoru med Chrisovo – zdaj bivšo – punco in Frendico:
Ti si khiva da je Khis z mano konc naredu …
Ko se rajanje začne, Mira pristopi h Chrisu, ki leži v travi, ena stvar vodi v drugo in že se zapleteta v intenzivno poljubljanje. Frendica, opremljena z dvema kozarcema v rokah, svoja sošolca opazi v kompromitiranem položaju in en kozarec ji spolzi iz roke. Na prizorišče priteče Plavolasec, ki zmoti romantični akt, in Chrisu primaže šamar ter ga odvleče stran. V predzadnjem prizoru vidimo Chrisa in Plavolasca, kako z roko v roki, skupaj zapuščata zabavo, Frendici pa iz roke spolzi še drugi kozarec.
Avdiovizualno poslastico amaterske najstniške produkcije oblikujejo mizanscena ozkih kavbojk, bolerotov in mini samsungov cirka 2011 ter soft punk ritmi benda Store Murke in dramatični zvočni efekti, subtilno prisotni ob vseh preobratih v zgodbi. Skratka, vse milo rečeno zaudarja po letu 2012, ko smo se, sveže izkopani iz recesije, ponovno vdajali trivialnejšim užitkom in gajstnim dramicam. Filmski prvenec igralsko-scenarističnega tria Mirjam, Ane in Katarine je bil premierno predvajan leta 2012 v sklopu Festivala Iskrice v Celovcu, na katerem ni prejel niti ene nagrade, zato pa je bil toliko uspešnejši v posttržnem kontekstu. Ko je uporabnik YouTuba dolnisek kratki film pred desetimi leti naložil na dotično platformo, je ta kmalu začel svojo nepričakovano pot kultne klasike.
O interpretacijski kompleksnosti priča že mnogoplasten naslov filma, ki v treh besedah ekonomično združi za diasporo aktualen koncept meje, tabuizirano ljubezensko zgodbo in progresivno angažirano sporočilo. V oboževalski skupnosti se je tako izoblikovalo več frakcij, ki poleg naslova interpretirajo tudi vsebino filma, med njimi je trenutno vodilna tako imenovana interpretacija po modelu Peklenik-Kadunc, o kateri smo se pogovarjali z njenima avtoricama Saro Peklenik, strokovnjakinjo za diasporično postrecesijsko kratkometražno filmsko produkcijo, ter Živo Kadunc, predsednico Društva ljubiteljev kompliciranih odnosov v kratkem filmu, krajše DLKOKF. Razkrili sta nam nastajanje interpretacije in vsebinska preboja: dva kozarca, ki ju Frendica na pahtiju za Miho posamično izpusti iz rok.
Zaradi mnoštva drugačnih interpretacij – med njimi je še posebej priljubljen drugi, Gril-Jelenčev model, da Frendica Chrisa noče zase, temveč le hoče njegov svobodnejši homoseksualni izraz – interpreti med seboj tekmujejo v tem, kdo bo oblikoval kar najbolj vodotesno razlago prikrite vsebine filma. Interpretacije so zato v konstantni fazi dograjevanja.
Nedvomno je bila posledica opažanja živahnega dogajanja na cinefilni sceni nedavna odločitev Slovenske Kinoteke, da bo restavrirala kratki film – na njegovo desetletnico, 25. decembra letos, pa načrtujejo retrospektivo z bogatim diskurzivnim programom o produkcijskih pogojih mladih filmarjev in celodnevno kontinuirano projekcijo filma, ki bo mogoče enkrat za vselej končala interpretacijske stihije. Vendar pa v oboževalski skupnosti odločitev Kinoteke ni naletela na odobravanje. Kakor nam je pojasnil Tilen Jelenc, predsednik društva LBM-jevcev – ljubiteljev filma Ljubezen brez meja, člane društva skrbi, da bi film ob tako široki komercialni prezentaciji lahko izgubil svoj status kultne klasike, oziroma bi, po besedah Frendice, raje videl, da ostane »fajn skrit«.
Jelenc se zaradi nasprotovanja Kinotekini potezi strokovnega panela ne namerava udeležiti, vse ljubitelje filma in vse, ki se svoje afinitete še ne zavedajo, pa vabi k sledenju profilu ljubezenbrezmeja na Instagramu. Kako je skupini neizkušenih filmarjev v svojem prvencu, v kratkih, a presunljivih štirih minutah in petdesetih sekundah, uspelo ustvariti vsebinsko tako strnjeno in skrivnostno zgodbo, da še danes buri duhove, morda ne bomo nikoli izvedeli, zagotovo pa lahko dokončno pokopljemo prepričanje sodobnih najstniških dram, da je adolescentno življenje zanimivo le, če se najstniki delajo odrasle.
Dodaj komentar
Komentiraj