So dokumentarci, ki interpretirajo, in so dokumentarci, ki prikazujejo. Boj za avtorja Siniše Gačića spada med slednje. O tem veliko pove že dejstvo, da se nad njim povečini niso zmrdovali niti protagonisti filma – večno in močno kritični aktivisti slovenskega odseka gibanja Occupy.

Film je bil premierno prikazan na avgustovskem Dokufestu v Prizrenu, na letošnjem Festivalu slovenskega filma pa je prejel vesno za najboljši celovečerni film. In to zasluženo.

Mislila sem, da sta mi potek in dinamika zasedbe vsaj približno jasna. Ob ogledovanju filma pa sem hitro ugotovila, da sem se motila. Ob prepoznavanju malce mlajših in pogosto poznanih obrazov se mi je osvetlil del poti, ki jo je v zadnjem času prehodilo in predebatiralo slovensko vstajniško gibanje. 

Boj za je observacijski dokumentarec. Gačić je aktiviste spremljal po dve uri dnevno, posnetke pa je ob montaži postavil v dramaturški red. Snemanja se je lotil načrtno: pričel je ob postavitvi tabora, zaključil pa ob njegovi razpustitvi. Aktiviste je kamera spremljala še po trgih in ulicah med vstajami, na zasedbi Filozofske fakultete in ob drugih srčnih akcijah. Po mnenju aktivista Irfana Beširevića naj bi bila njihov povod in pomen v filmu premalo razložena.

V nasprotju z aktivisti, ki delujejo pretežno iz naslonjača ali pisarniškega stola - med slednje štejem tudi sebe -, so bili aktivisti gibanja 15o surovejši in bolj živi. Ta živost je v dokumentarcu lepo prikazana: kontradikcije, obup, zagnanost, zmrzovanje in up. Aktivizem je najtežje ne-delo, še manj priznano kot gospodinjenje. In le redkokje, toda pred borzo je med olivo in fižolom taka majhna razlika. 

Vztrajniki so pred borzo sledili načelom nehierarhičnosti. Toda že ob prvih težavah z roko oblasti so ugotovili, da morajo postaviti osnovna pravila delovanja in obnašanja, torej temelje nekega sistema.

Trenutki, v katerih se v filmu razgali raznolikost interesov, pozicij izjavljanja in življenjskih poti, so presunljivo močni. Priča smo odličnemu prikazu nasprotij, inherentnih aktivistični praksi. Gačićev film tako ne propagira prikazanega aktivizma. Mnogo bolje: brez direktnega spraševanja prevprašuje smiselnost protestov, skupščin, delavnic in drugih oblik opolnomočenja.

Boj za prikaže, da je do solidarnosti in žive demokracije direktne akcije še dolga pot. Največja razlika pa je med tistimi s socialnega dna, ki so jim vse poti zaprte, in tistimi, ki imajo izbiro.

Tisti z izbiro pa si raje kot spanje pod belim nebom izberejo kaj prijetnejšega, na primer študij prevratniških idej v varnem zavetju fakultete. V zvezi s tem je v dokumentarcu tematizirana tudi smiselnost epicentra aktivističnega delovanja. Kdo poleg (bivših) študentov in akademskih delavcev se sploh počuti vabljenega na fakulteto? Toda ali je epicenter aktivističnega delovanja že v osnovi skregan z idejo različnosti in raznolikosti delovanj?

Dokumentarec je spretno prikazal, da začetna evforija in zanos zahtevata ogromno energije. Odmik od vsakdanjika je za aktivne in kritične člane družbe, ki si aktivni in kritični sploh lahko privoščijo biti, običajno prevelik, da bi lahko uspeval dolgoročno. Revolucija pomeni spremembo načina življenja, tisti, ki so navajeni varnosti in tople postelje, pa lahko na prikazani način zasedajo le kratek čas.

Če se gledalec po koncu filma sprašuje, kaj je gibanje sploh doseglo, pomislimo na tole kontroverzo. Velika sprememba je že to, da je Miha Kordiš, eden izmed protagonistov filma, aktualni poslanec v parlamentu. V dokumentarcu prav on najglasneje vzklika »nihče nas ne predstavlja« in ostro obsoja predstavniško demokracijo. Toda spremembi moramo reči sprememba, čeprav mnogi potek dogodkov in kameleonizem nekaterih glasno obsojajo.

Če je bil prebivalec skupnosti v kampu pred borzo leta 2011 »slaba vest družbe«, ima zdaj ta slaba vest legitimen glas v drugačni preobleki. Ta pa se bolj ali manj uspešno, vsaj z besedami, bori proti tisti sovražnici, glede katere se aktivisti strinjamo: neoliberalni politiki. Prav kontradiktornost dejanj aktivistov potrjuje razvoj in premike, ki smo si jih in si jih še zmeraj želimo.

Podpiram vse poti in taktike, usmerjene k idealu solidarnosti in aktivacije skupnosti. Priznajmo pa si, da je konsistentnost v izražanju in delovanju vrlina, ki jo lahko pripišemo le redkim. V polju eksperimentacije, kakršno je spreminjanje družbe, je konsistentnost še težje dosegljiva.

V prizoru protesta pred parlamentom si nisem znala razložiti izraza na obrazu protagonista Irfana Beširevića. Je šlo za vznesenost ob aktivaciji tolikšnega števila ljudi ali strah pred ...? Po predvajanju filma sem ga vprašala o njegovih takratnih občutkih. Odgovoril mi je, da ga je bilo preprosto strah za njegove: zase se namreč ne boji (več).

Ob ogledovanju filma mi je bilo žal, da nisem ena od tistih, ki so si film ogledali v Rogu, ker so bili del te zgodbe. Vstajniško in aktivistično sem se, četudi na drugačen način, pridružila v letu 2012. Vsem, ki so takrat odprli prevratniški dialog - odkar razmišljam, me je to doseglo prvič -, se iskreno zahvaljujem za brstenje, ki so ga povzročili.

Film se otvori s prikazom transparenta z napisom »Ta film govori tudi o tebi«. Ja in ne. Namreč, ne strinjam se, da je Boj za dokument našega časa. Je dokument časa tistih, ki so se ga odločili preživljati kot skupnost pred borzo. Za tiste, ki nas ni bilo tam, pa je ta dokument opomin in spodbuda, da lahko delujemo drugače.