V začetku devetdesetih se s Chavelo Vargas pogovarja Catherine Gund. Chavela sedi na stolu, sproščena je, komentira, pripoveduje. Posnetek je spontan, intenziven. Šele kasneje se izkaže, da bo zavzel vlogo izhodišča. Da bo Catherine Gund v sodelovanju z Daresho Kyi leta zatem poskušala iz Chavele napraviti Chavelo, dokumentarec, ki je otvoril decembrski 33. festival LGBT filma, kot intimni portret, kot poklon.

Chavela Vargas se je kot Isabel Vargas Lizano rodila l. 1919 v Kostariki. Že v mladosti se kot travmatično jedro Isabeline eksistence pojavlja zavračanje Chavele zaradi njene nenormativnosti, zaradi njenega fantovstva. Kot ustvarjalka se je Chavela vzpostavila leta 1942 v Mehiki. Nadela si je pončo, spela lase in dokončno obračunala s travestijo ženstvenosti. Preobrazila je tradicionalno mehiško zvrst glasbe, imenovano rancheras, tako da je pela moške pesmi, namenjene ženskam, ne da bi v njih spreminjala zaimke. »Pela je kot moški«, za katerega je »blagoslov biti ženska«. S svojo držo, glasom in opravo je zavzela znatno drugačno pozicijo od takratnih prekipevajočih señorit.

Ampak takšno so jo oboževale_i le na odru; takoj ko je petje prenehalo, se je nadaljevalo vsakdanje življenje v primežu neusmiljene katoliške patriarhalne macho Mehike, ki je Chavelo zavračala zaradi njene lezbičnosti. Razpon Chavele tako sega od dive na odru do dykice na ulici. V mizogini Mehiki je bila lezbijka žaljivka, ki jo je marginalizirala in ji onemogočila dostop do velikih odrov.

Chavelinemu mehiškemu vzniku je sledil večletni umik, obtežen z obupom in alkoholom. Nastop v mehiškem kabaretu El habito in predvsem nadaljnja intervencija njenega prijatelja in občudovalca Pedra Almodóvarja sta ji omogočili, da je v devetdesetih ponovno »začela s tem, kamor jo je vleklo«, z odri, z vedno večjimi odri.

Intervju Catherine Gund s Chavelo Vargas po njenem nastopu v El habitu predstavlja izhodišče dokumentarca. Uvodoma nas torej film ne ponese tja, kjer se je pričela Isabel Vargas Lizano, temveč tja, kjer se je ponovno pričela Chavela Vargas.

Omenjeni izhodiščni intervju tako deluje kot glavno vozlišče spominjanj, na katerih film izgrajuje svojo dogodkovnost. Kadar drobci intervjuja s Chavelo niso inkorporirani v premočrtno pripoved, jo mestoma osvežujoče rahljajo. Chavelino pripovedovanje se prepleta in dopolnjuje s komentarji Chavelinih ljubezenskih, prijateljskih in/ali strokovnih sopotnic_kov ter nekaterih bolj znanih oboževalk_cev, kot je denimo nagrajena mehiška pevka Tania Libertad. Intimna atmosfera zaznamuje tako izhodiščni kot tudi vse nadaljnje intervjuje. To je očitno že na ravni inscenacije. Intervjuvanke_ci [intervjuvanke, intervjuvanci] so umeščene_i v svoja domača okolja s prepoznavno vsakdanjo navlako, kjer skušata avtorici filma z njimi sproščeno reminiscirati.

Vse to je podkrepljeno s fotografijami iz osebnih arhivov, arhivskimi posnetki krajev, ki služijo časovno-prostorski umestitvi in posnetki s Chavelinih koncertov. Slednji so skrbno ozaljšani z besedili pesmi, kar pa se zavoljo specifične razorožujoče in ogrožajoče silovitosti Chavelinega glasu ‒ ki z besedami poje to, kar je več od besed ravno zato, ker poje to, kar je v besedah ‒ razblinijo, še preden se pojavijo. Tako besedila pesmi v prvi vrsti pričajo o režijski intenci po smiselni vsebinski umestitvi pesmi med dogodke v njenem življenju, kar proizvede vtis, da obstaja vzročno-posledična povezava med vsebino Chavelinega življenja in vsebino pesmi.

Že sam naslov filma izpostavlja prvi del njenega lastnega imena, ki funkcionira kot psevdonim, vzdevek, izpeljanka iz krstnega imena in aludira na to, da lahko pričakujemo »intimnejšo« plat Chavele Vargas. Vendar dokumentarec z operiranjem na osi intimnega in/kot političnega ponuja veliko več kot zgolj intimni portret strastne, ekscentrične, samotne, obupane … Chavele. Ponuja vpogled v to, kako je homofobija botrovala temu, da je Chavela šele pri svojih enainosemdesetih javno priznala, da je lezbijka. Kako se je vendarle kot lezbijka znašla na mehiški macho sceni oz. zakaj je, kot pove njena večletna partnerka Alicia Pérez Duarte, morala biti še bolj macho od machov, da je preživela. Zgodba o tem, kako je sina svoje partnerke učila streljati pajke, da ne bi postal peder, tako odgovarja na to, kako deluje mehanizem homofobije in kako zajebano je pionirsko delo.

Zadnji prizor v filmu korespondira s prvim. Izhodiščni intervju, ki ga prekine arhivski posnetek koncerta, na koncu katerega slišimo ploskanje, se zlije z istim, zaključnim posnetkom intervjuja in arhivskim posnetkom, ki se konča s parom ženskih rok, ki ploska Chaveli na mrtvaškem odru. Chavela v zaključnem posnetku svoje pesmi posveti vsem ženskam - ženam, hčerkam, materam, sestram, prijateljicam in ljubimkam. Nato pove, da je za dosego zadanega cilja kljub bolečini potrebno vztrajati pri svojem. To, da je tovrstna »poučna« poanta postavljena na konec filma, povzroči, da film izzveni v poceni krilaticah. Zgodba o Chaveli se skozi tako zastavljeno optiko kaže kot še ena zgodba o uspehu, ki naj bi spodbudila in opolnomočila gledalke_ce [gledalke, gledalce]. Portretiranje se na tem mestu umakne poskusu dešifriranja pojava, imenovanega Chavela. Vse prej kot usluga Chaveli.