Cinefilija v mestu brez kina

Cinefilija v mestu brez kina

Recenzija dogodka
9. 10. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Letošnja že 8. edicija festivala stop animacije StopTrik bi se težko odvijala v bolj primernem mestu, kot je Maribor. Kar pomeni, da je StopTrik prek tokratnega tematskega fokusa cinefilija lociral specifično problematiko štajerske prestolnice. Kljub temu, da ima množica slovenskih občin od Izole do Morske Sobote svoj mestni kino, pa so Mariboru, kar se sedme umetnosti tiče, poleg truda zavzetih posameznikov iz GT22 ostali le še multipleksi.

Če na hitro povzamemo situacijo, je zadnji mariborski mestni kino, Kino Udarnik, ena od klasičnih zgodb slovenske, pa tudi ex-jugoslovanske privatizacije. Mariborske mestne kinodvorane je namreč kupil Kolosej ter jih eno za drugo zaprl. Lastništvo stavbe Udarnika se je pod privatnim lastništvom začelo drobiti. Ko pa je Kolosej bankrotiral, mestna občina Maribor ni zahtevala lastništva nad Udarnikom, zato je ta prišel v državno last. Prav stavba v državni lasti je povzročila visoko najemnino, ki je zadnji upravitelji Udarnika v odsotnosti finančne podpore niso bili sposobni poravnati. In tako je Kino Udarnik marca 2016 zopet zaprl svoja vrata ter jih kot kino ni več odprl.

Odsotnost kina je tako odzvanjala skozi celoten festival, od otvoritve razstave v galeriji K18, ki se je spominjala mariborskih kinematografskih začetkov, do sprehoda po lokacijah nekdanjih mestnih kinodvoran in premiere dokumentarnega filma Okupirani kino, ki je prikazal boj Beograjčanov za oživitev propadajočega mestnega kina Zvezda. V petek ponoči pa smo bili priča tudi gverilski akciji, ko so organizatorji festivala na zaprta vrata nekdanjega mestnega kina Udarnik projicirali nekaj klasik filmske zgodovine.

StopTrik se je začel s posvetom o mestnem kinu, ki je služil tudi kot poskus (re)definicije kina in njegove funkcije. Poleg filmskih projekcij mora nuditi tudi izobraževanja, predavanja, ustvarjati mrežo med distributerji, režiserji, novinarji ter izkušnjo skupnosti, kot je v zaključnem govoru poudarila programska direktorica Olga Bobrowska. Prav skupnost je morda tisti presežek, ki razume nujnost kina v smislu razpiranja javnega prostora, katerega krčenje je povezano s postopki privatizacije in gentrifikacije. Kar se torej izgublja s premestitvijo mestnega kina bodisi v multipleks bodisi v zasebno piratiziranje filmov, je prav javni prostor, s čimer se oži možnost skupnega formuliranja problemov in antagonizmov družbe onkraj ostalih kulturnih dogodkov in anonimnega medmrežnega komentariata. V primeru StopTrika je torej prav odsotnost kina povod za prevpraševanje tega, kaj kino sploh je in kje najti poudarek kina v dobi digitalne dostopnosti.

Morda je prav zaradi tega manka lastnega domovanja prišlo tudi do intermedijskih dogodkov, kjer je film svoj prostor – ker nima domačega terena – našel na koncertnem prizorišču ali v lutkovnem gledališču. Tu velja izpostaviti Arheologije animacije, projekcije nemih filmov z začetka 20. stoletja, ki so bile vrhunsko zvočno podložene, saj niso želele poustvarjati samoumevnih tehnik klavirske spremljave. Prav Arheologija animacije je bila dober prikaz, kako lahko neko etapo filmskega razvoja - nemi film - glasbeno obudimo času primerno. V spominu pa je ostala predvsem zadnja stop animacija Kamermanovo maščevanje, navidez preprosta zgodba o izvenzakonskih aferah dveh žužkov, ki je že pred 106 leti predvidevala, da se bo obiskovanje kinov razvilo v resničnostne šove neke zasebnosti, ki filmski voajerizem ponese na novo raven.

Ob vsem povedanem ni odveč poudariti, da je festival ponudil tudi nekaj takšnih ali drugačnih stop animiranih presežkov. Nagrajeni filmi prihajajo iz dveh sekcij, iz sekcije tekmovalnih stop animacij in sekcije Borderlands, kjer se nahajajo mejni primerki stop animacije. Glavna nagrada festivala pripada glasu občinstva, ki je v prvi sekciji izbralo Mojo malo kozo japonskega režiserja Tomokija Misata, predelavo pravljice Volk in sedem kozličkov, ki malo preveč moralistično in eksplicitno prikaže volka kot očeta, ki je zlorabljal enega od otrok. Drugi nagrajenec je Na kratko režiserja Fabia Friedlija, asociativna animacija, ki nadgradi prepoznavni asociativno-psihotični slog Paula Busha.

Poleg tega je sledilo še 8 posebnih omemb, kot je npr. Glasbena travma srbskega animatorja Miloša Tomića, starega znanca StopTrika, ki je morda širše znan kot avtor stop animiranega spota Opet jak skupine Repetitor. Glasbena travma je animirani dokumentarec, za katerega se sprva zdi, da bo govoril o ljubezni do glasbe oz. glasbene šole, a se na psihedelično animiranem ozadju sprevrže v priznanje glasbenih muk. Kljub temu, da je bilo nagrad oz. omemb na StopTriku kar precej, nihče ni omenil filma Prihodnost raste Dee Jagić, ki svojega prvoosebnega junaka skozi sanjsko logiko sooča s serijo sob in mask, ki pa jim ne uspe zakriti, da se za masko ne skriva pravi obraz, temveč – nič.

8. StopTrik se je na koncu izkazal za festival z močno rdečo nitjo, ki se je svoje osrednje teme loteval na vse mogoče načine, predvsem pa pokazal, da zaznava probleme okolja, iz katerega izhaja, ter tako udeležencem, gostom in obiskovalcem ponudil prostor, kjer so lahko razmišljali o problematiki lastnega mesta, ki v obliki odsotnega kina traja že 2 leti in pol, ter o možnih rešitvah. Zraven pa si pogledali še nekaj stop animiranih razlogov, zakaj bi bilo kino morda vredno spet imeti.  

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness