Domišljije animiranega filma

Domišljije animiranega filma

Recenzija dogodka
10. 12. 2013 - 13.00
 / Kinobar

Naj se sliši še tako neverjetno, v Kinodvoru se je prejšnji teden, ko je tam potekala že 10. edicija Animateke, našel tudi kdo, ki je izražal pokroviteljski odnos do animacije. Češ da gre le za risanke, čemur je dodal, da je to pač domena otrok. In da gre pri animaciji posledično za neresno umetnost. A že po fami, ki se vije za letošnjim zmagovalcem občinstva, Bolesom Špele Čadež, bi moralo biti vsakomur jasno, kako obupno picajzlasto delo se skriva v ustvarjanju sveta 12-minutnega stop-motiona s takimi podrobnostmi, kot je mini verzija Cankarjevega Na klancu na junakovi polici.

Če se obregnemo ob popularne možganske teorije, bi lahko rekli, da animirani film bolj nagovarja desno polovico možganov, ki je odgovorna za celostno dojemanje sveta in intuitivno mišljenje. Njegova narava mu omogoča večjo mero asociativnosti in nonsensa, ki mu je včasih največja vrednota izbruh domišljije, iz katere tečni razum ne zna potegniti kakšne bolj modre misli, kot to, da se je igrati očitno kul. Kot da bi animirani filmi potežili gledalcu, naj že odmaši neke bolj iracionalne kanale in zrahlja oklep trdega razuma ter se spomni na prva leta odraščanja, ko se desna, tista kao bolj ustvarjalna polovica, razvija hitreje, preden jo začne kot sitni starš kontrolirati analitična leva.

Realizem v smislu objektivne težnje po posnemanju neke nam znane vsakdanje realnosti in njenih zakonitosti v animaciji praktično ne obstaja. In četudi gre v to smer, se v njenem svetu prej ali slej zgodi neka razpoka, ki ponavadi pomeni projekcijo junakove zavesti ali podzavesti na podobo realnosti. Animacija deavtomatizira realnost in jo naredi odprto za tisto nenavadno oz. za presenečenje. Od osebnih favoritov, videnih v Jagodnih izborih, sta na realistično upodabljanje s šumom najbolj cikala Love Games in Padre. V Love Games se sicer ne zgodi nič fantastičnega, a kljub vsemu imamo zaradi dokaj minimalne risbe občutek umeščenosti v abstraktno prizorišče izven prostora in časa.

Drug tak primer je argentinski Padre, v katerem spremljamo ostarelo ženico, za katero pa se izkaže, da je naseljevala realnost tudi z lastnimi projekcijami. In nenazadnje lahko tu zopet omenimo Bolesa, v katerem wannabe pisatelj Filip vzame knjigo s police, a namesto v hrbet omare vidi v stanovanje prostitutke Tereze, ki se zaljubljeno oklepa radia in posluša novice o ladjah v svetovnih morjih. Zadnji in morda tudi najmočnejši film Jagodnega izbora, Canis, pa je brutalno naturalističen in lepo zavrže pred neko projekcijo slišano tezo, da je animacija način, kako neproblematično predstaviti take in drugačne demone.

Animacija perspektivo dojemanja realnosti iz navidez objektivnega zunanjega pogleda seli v zavest. Že ko poslušamo radijsko recenzijo, zraven slišimo še vretje vode za makarone, v glavi čutimo popivanje prejšnjega večera, obenem imamo nekje v ozadju željo po toplini in ljubezni, vmes pa nam fleširajo razne misli, od idej za film do kljukanja opravkov. Ta miks občutkov obstaja naenkrat in naenkrat lahko obstaja, če dojemanje sveta iz neke navidez objektivno zunanje pozicije v maniri realističnega romana premaknemo v človeško glavo oz. njegovo zavest. Tu pa že lahko govorimo o neki sorodnosti animacije in modernizma.

Animirani film je vedno poudarjeno subjektiven, pa naj bo to s perspektive junaka ali pa pripovedovalca. Torej, ne le subjektiven na prvi stopnji v smislu neke pozicije, ki uokvirja pripoved in tako filtrira svoje zaznavanje, ampak da se takšna pozicija niti ne trudi biti objektivna, temveč popušča iracionalnemu. Ko se v filmu Marcel, Tervurenski kralj, naslovni junak, ki je petelin, brez enega očesa vrne na svoje bivše dvorišče, da bi si povrnil dostojanstvo in zopet prevzel oblast nad nekaj kurami v boju s svojim sinom, ozadje žari rdeče in se spreminja v skladu s petelinovim doživljanjem stvarnosti. Kontrapunkt tej grški tragediji poleg nizkega okolja kot prostora odvijanja antične drame predstavlja šegav glas starejše pripovedovalke, ki daje pristen občutek živahne gospe, ki sedi pred kmečko hišo in pripoveduje o svojem petelinu. Kot pripovedovalka zgodbe je bila neskončna osvežitev glede na popularni tip naratorja s pomirjujočim, če se le da še čim bolj (nepotrebno) globokim glasom a la Morgan Freeman.

Forma animacije je lahko ilustracija nekih duševnih stanj ali pa se v navidez nevtralni formi (kot da kaj takega sploh obstaja!) dogaja nekaj fantastičnega. Lahko je torej poudarjen subjekt, ki na nek poseben način dojema realnost, lahko pa je že sama izhodiščna podoba realnosti na tak ali drugačen način zaznamovana. Zvrstilo se je kar nekaj filmov, ki so vzpostavili svoje fizikalne zakone: v Vetru, ki je dobil posebno omembo žirije, je močan veter podlaga za humorne prilagoditve in praktične posledice takih pogojev. Posebno omembo je doživel tudi film Zajec in jelen, v katerem se jelen naenkrat znajde v 3d-prostoru, medtem ko zajčica ostane kot 2d-risba in v novi obliki morata iskati novo sožitje. Zelo podoben problem ima film Svet na glavo iz sekcije Cartoon d'or, kjer mož gravitira proti nebu in ima svoj del stanovanja na stropu, žena pa gravitira proti Zemlji in ima svoj del stanovanja na tleh. Oba filma raziskujeta možnosti sožitja dveh svetov in premagovanja omejitev. S takšno filozofijo se ponašata tudi oba vrhunca otroške kategorije Slon, Kiosk in Deklica po imenu Elastika, ki vsakršne prepreke spremenita v svojo korist ali se jim ustvarjalno prilagodita in nasploh izražata en velik joie de vivre.

 

Veselje do življenja pa je na Animatekinih nobel pogostitvah doživljal Robert Kuret.

Joung Yu-mi: Love Games (Svetovni jagodni izbor)
Atsushi Wada: Anomalies (Svetovni jagodni izbor)
Nicolai Troshinsky: Astigmatismo (Svetovni jagodni izbor)
Julia Pott: The Event (Svetovni jagodni izbor)

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.