Trademark 2-D eksistencialna groza

Don Hertzfeldt ima pri svojih 38-ih za sabo dvanajst kratkih do srednje dolgih animacij, večino katerih smo si lahko pretekli torek ogledali v dveh retrospektivnih sklopih v Slovenski kinoteki. Hertzfeldt je nekakšen superstar indie animacije, ki je za svoja dela pobral že več kot 200 nagrad, je ljubljenec Sundancea, pa tudi nominacija za oskarja mu ni tuja. Hertzfeldt je obiskoval tradicionalno filmsko šolo brez poudarka na animaciji, bojda pa se je zanjo odločil, ker je bila od vseh filmskih možnosti najbolj poceni. Kot animator je tako povsem samouk, svoje striparske risarije pa je v gibanje prvič pognal že v študentskih letih.

Študentski filmi, med katere sodijo »Ah, l'Amour«, »Genre«, »Lily and Jim« ter »Billy's Balloon«, so nastali med letoma 1995 in 1998. Narejene zgolj s tradicionalno tehniko svinčnika na papirju na 16-milimetrskem tráku naseljujejo predvsem dvodimenzionalne, »otroško« minimalistično narisane, okorno paličaste figurice. Zdi se, da se Hertzfeldt drži slavne premise pionirja animacije McClarena, ki je trdil, da srž animacije ne leži v risbi, marveč v gibu samem ter v natančnem časovnem odmerjanju posamičnega kadra. Glavno dramaturško gonilo pri Hertzfeldovih začetnih animacijah tako opravljajo preproste geste ali premiki oči ikoničnih možicljev, ujetih v različne čudaške situacije, mestoma ob skopih, banalnih dialogih, drugič izključno s preprostimi zvočnimi efekti, ki gradijo suspenz. Začetni filmi so polni bizarno-absurdnih preobratov, ob katerih v glavi odzvanja pythonovski »And now for something completely different«, pa tudi črnega humorja in preproste zabavne groze. Hertzfeldt se namreč, tako kot denimo eden izmed njegovih vzornikov, Edward Gorey, ne boji narisati, kako se rdeč balon fizično znese nad otrokom.

Male vinjetne bizarke sestavljajo tudi sekvenco »Rejected« iz leta 1999, s katero je Herztfeldt prešel tudi na ustvarjanje z lastnim 35-milimetrskim držalom za animacije Richardson. Herztfeldt je po uspehu filma »Lily and Jim« od različnih TVhiš začel prejemati ponudbe za komercialno delo, ob teh pa si je zamislil, kako bi, potem ko bi vzel njihov denar, namenoma izrisal kar se da neprijetne in neprimerne animacije. V brutalnih miniaturkah se tako pojavljajo liki, ki mehanično izrekajo nerazumljive fraze, so krvavo nasilni itd. Vse skupaj je Hertzfeldt povezal v metafiktivno zgodbo serije od TV hiš venomer zavrnjenih avtodestruktivnih animacij, ki postajajo vedno bolj abstraktne in neprijetne, dokler njihov ustvarjalec zaradi vseh zavrnitev ne doživi mentalnega zloma, obenem pa v kadru postopoma začno razpadati tudi animacije same. Ravno z »Rejected« je torej Hertzfeldt naredil delen premik od striktno humornega k pomenskemu. Zamišljen razpad ustvarjalnosti ob komercializaciji pa gre z roko v roki z njegovo neomajno pozicijo na strani neodvisnega filma in zavračanjem kakršnegakoli komercialnega dela. Hertzfeldt svoje filme financira sam, preživlja se s samodistribucijo po kinih, prodajo DVD-jev, izvirnih risb, majic itd.

Leto 2003 je prineslo začetek projekta »The Animated Show«, severnoameriškega potujočega festivala neodvisne animacije, ki ga je Hertzfeldt zasnoval skupaj z očetom Beavisa in Buttheada, Mikom Judgeom. Leta 2005 je Hertzfeldt dokončal dvanajstminutni »The Meaning of Life«, ki ga je ustvarjal približno štiri leta. Sci-fi zgodba o evoluciji, nekakšna vesoljska odiseja, ki jo spremlja glasba Čajkovskega, poleg svinčnika uporabi tudi slikarsko narisano nebo ter vesolje, s premislekom o večnem umanjkanju smisla ljudi ter iz njih evolucijsko transformiranih in nadgrajenih bitij pa film predstavlja začetek serije Hertzfeldtovih del, ki so jih nekateri označili kar za monumentalno nesrečne.

Še večji odmik od komičnega Hertzfeldt namreč stori s trilogijo filmov »Everything will be ok« (2006), »I am so proud of you« (2008) ter »It's such a beautiful day« (2011), kasneje povezano tudi v celovečerec, v kateri v nesekvenčno urejenih prizorih spremljamo paličastega možiclja Billa s klobukom, osnovanega iz Hertzfeldtovega spletnega stripa »Temporary aesthetics«. V trilogiji naslavlja resnejše problematike ter premisleke. Dnevne rutine Billa, percepcije, spomini ter sanje postajajo vedno bolj temačni, Hertzfeldt pa sceno pogosto razdrobi na več istočasnih kadrov na črnem ozadju, s katerimi gledalca prisili v različno izbiro enega ali na fokusiranje na več kadrov hkrati. Eliptično-pripovedni kolaži v treh ali več oblačkih skupaj s kompleksno serijo vizualnih ozadij, ki jih Hertzfeldt ustvarja po DIY metodi z večkratnimi osvetlitvami ter drugo eksperimentalno fotografijo, pa še dodatno podpirajo tematiko izgube spomina ob Billovi domnevni duševni bolezni.

V lastni voice-over naraciji, nekakšnem toku misli, se Hertzfeldt poigrava predvsem z dvoumnostmi izjav o smislu bivanja ter smrti, poudarja človeško nezmožnost pomenskega izrekanja o lastnem življenju, z razdrobljenimi kadri različnih obdobij pa zlomi časovno kontinuiteto in podpre junakovo misel o izenačitvi časovne dimenzije, kjer je preteklost enaka sedanjosti, sedanjost enaka prihodnosti itd.

Če Hertzfeldt sicer zavrača računalniško animacijo, pa je prestop iz risanja s svinčnikom k digitalnemu risanju na CINTIQ tablici storil z gostovanjem pri Simpsonovih leta 2014, ko je za njih ustvaril eno najbolj izvirnih začetnih »kavč scen« s futurističnim twistom. Po tablici je posegel tudi pri zadnjem filmu »The world of tomorrow«, ki je na zadnjem Sundanceu prejel nagrado žirije za najboljši kratek film. Filma žal kljub napovedi v Slovenski kinoteki zaradi umanjkanja DCP projektorja tokrat nismo uspeli ugledati; če ne prej, pa bo Hertzfeldtovo bojda tokrat izrazito sci-fi živobarvno pripoved moč videti decembra na Animateki.