Eklektični kozmični horror

Recenzija izdelka
7. 6. 2021 - 13.30
 / Kinobar

Globalna pandemija ni spremenila samo družbenega tkiva, temveč je temeljito posegla tudi v filmsko produkcijo, distribucijo in konzumpcijo. Kinodvorane in ostala zbirališča filmoljubov so v zadnjem letu večino časa mirovale, zato so prizorišča igranih filmov še bolj nadomestile razne pretočne vsebine. Za zakulisjem je združevanje nekaterih filmskih studiev nastopilo kot posledica krize, v globinah katere so se čisto po krivici izgubili marsikateri biseri, ki se niso prilagodili novemu režimu produciranja. Posebej če so se pushali za predvajanje na velikem platnu, so zaradi nepredvidljivosti situacije in konstantnih lockdownov v pozabo lahko utonili že na dan izida. 

Ena izmed najbolj bizarnih stvaritev generacije »korona filmov« je prav gotovo eklektična in težko umestljiva grozljivka The Empty Man britanskega režiserja Davida Priorja. Na Priorjev prvenec pa ni vplivala zgolj epidemija, med katero je Disney dokončno odkupil 20th Century Fox – studio, zaslužen za počasno rojevanje filma The Empty Man – ampak se je film pred tem že vrsto let cvrl v produkcijskem peklu. Razlog za to je iskati pri pretežno negativnih ocenah, ki so jih mainstream kritiki na neki preizkusni projekciji leta 2017 podelili takrat še njegovim embrionalnim zametkom. 20th Century Fox se je po kadrovskih rošadah na svojem vrhu navsezadnje odločil, da bo film zaradi domnevne neprofitabilnosti in eksotičnosti pospravil na podstrešje, od koder ga je potem vrgel na filmski trg. In seveda si The Empty Man ni mogel obetati bolj prikladnega datuma izida. Kakšen teden po tem, ko je 23. oktobra lani svojo praznino začel sevati v fizično praznih kinodvoranah, so v ZDA in nekaterih ostalih državah na zahodu ponovno razglasili epidemijo, zato je bil film za ogled na voljo le nekaj dni, povrh tega pa so ga kvazi profesionalci ponovno spljuvali.

The Empty Man najprej zbode v oči z dokaj varljivim naslovom in pa trailerjem, saj gledalca napeljuje k asociacijam na kremžaste zlikovce treši grozljivk tipa The Bye Bye Man ali pa Slender Man. Slednja zaradi predvidljive naracije ter izvedbe v gledalcu prej izzoveta kremž in posmeh, kot pa ga navdajo s strahom. Figura praznega moža kljub faktičnemu korelatu v obliki H. R. Gigerovskega stvorovskega okostnjaka, kakor ga srečamo v prologu filma ali pa drugod v drugačni obliki, svoj metafizični teror vleče iz imaginarne folklore new agerskega zarotniškega in demonskega kulta Pontifex Institute. Ko nekega dne izgine njegova dobra prijateljica – na sumu pa ima prav mahinacije kulta – se James Badge Dale v vlogi Jamesa Lasombre, bivšega policaja, poda v reševalno akcijo. 

V dveh urah in petnajstih minutah, kar je že sam po sebi tehten zalogaj za grozljivko, The Empty Man konstantno briše meje med detektivko, trilerjem, folklornim misterijem in najstniškim slasherjem. To je verjetno posledica studijskih pritiskov na režijo, češ, da je potrebno film prilagoditi obči publiki. Rdeča nit filma se namreč vsaj na prvi pogled giblje okoli arhetipskega mita o praznem možu, ki se bo prikazal in te eventuelno zaklal, če se boš postavil pred začetek mostu in medtem pihal v votli predmet. Podobna scena kot tista o Krvavi mariji samo brez zrcal in momljanja imena demonske entitete. Pomembno vlogo igra klika najstnikov, ki se klicanja arhaične zle sile lotijo, da drug drugemu dokažejo, da niso prpe – a to je zgolj en košček širše slike celotnega dogajanja. Ko Lasombra v svojih detektivskih dogodivščinah končno zadane ob kult Pontifex Society, se zave, da je padel v zajčjo luknjo brez dna. Kult ima namreč inštitute po celem svetu, na prvi pogled se ukvarja s prodajanjem nedolžne self help filozofije, v ozadju pa deluje kot organizirana mafijska struktura, ki v čast praznemu možu žrtvuje ljudi in izvaja rituale obsedenja. Povrh tega se ob raziskovanju zmeša še Lasombri samemu, saj začne doživljati epizode derealizacije.

Režiser David Prior ob nizanju ene zarote za drugo mestoma spomni na kreacije Davida Fincherja, kot so Fight Club, Zodiac ali pa S7even. Tako ne preseneča, da je Prior sodeloval pri snemanju behind the scenes dokumentarcev Fincherjevih mojstrovin in se tako priučil marsikaterih režijskih ter snemalnih tehnik, ki se v The Empty Man kažejo na primeru intenzivne uporabe zelene in rumene barve ter dolgo trajajočih kadrih, ki jih mestoma  prečijo izostrene scene. Tehnična plat filma ustvarja občutek zarotništva, dezorientiranosti in spiralnega vijuganja v čedalje bolj bizarne situacije, Prior pa na konceptualni ravni poskrbi še za atmosferični, kozmični horror, torej za eksistencialno nelagodje, kot ga zasledimo v kakih »slowburnerjih« založniške hiše A24, na primer Midsommar ali pa Hereditary.

Občutek brezizhodnosti iz grabeža praznega moža, univerzalnost njegove ničnosti, se kaže v raznoterih manifestacijah. V prologu ga v gorah Butana srečamo kot nepremičnega vesoljskega  okostnjaka, ki obsede nekega alpinista. Čeprav se kasneje v filmu najpogosteje pojavlja kot ubijalska senca, pa v enem izmed prizorov, v katerem s škarjami razseklja obraz svoje žrtve, režija razkrije, da si je žrtev poškodbe pravzaprav prizadejala sama. Obstoj praznega moža inštitut Pontifex razlaga skozi pojme budistične praznine in Nietzschejevega nihilizma. Napram kontemplativnosti budistične filozofije ali pa ezoteriki Nietzschejevega umljenja o nihilizmu, pa film slika praznega moža kot sprevrženo, lovecraftovsko božanstvo, ki reprezentira abstraktnost, nedoumljivost omenjenih arhetipskih konceptov človeškega umljenja skozi nasilno izničitev vsega brez razloga. 

Rdeča nit filma The Empty Man se pravzaprav tako zelo zafeclja, da se gledalec mestoma sprašuje, ali zakuhani clusterfuck ni predvsem plod prenekaterih vsebinskih lukenj, ki jih režija zaradi časovne stiske in nenehnega odlaganja ni uspela pokrpati. Po drugi strani se zdi, da se film z malce nekontekstualiziranimi filozofskimi vložki še dodobra zaveda svoje shizofrenosti ter nasičenosti. Ob spremljanju Lasombrove avanturice tako stalno dekonstruira temelje, na katerih stoji, ob tem pa kljub recikliranju nekaterih klišejev še vedno uspe presenetiti. Čas bo pokazal, ali se bo The Empty Man, kot zdaj retroaktivno trdijo nekateri filmski entuziasti, zapisal v anale podcenjenih klasik s kultno oboževalsko bazo. Verjetno ne bi bilo pretirano trditi, da se, kljub pomanjkljivostim, postavlja ob bok največjim horror mojstrovinam zadnjih nekaj let. 

Praznega moža je manifestiral Matej. 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.