Fantovska leta

Fantovska leta

Recenzija izdelka
8. 9. 2014 - 13.00
 / Kinobar

Otroštva in najstniških let se največkrat spominjamo z zvrhano mero nostalgije in pretiravanja, ki je potrebno za dobro zgodbo. Spomini, za katere se zdi, da so skorajda naključno shranjeni v zavesti, pa v pretežni meri beležijo določene spremembe v vsakdanu, izjemne dogodke, ki sekajo daljico našega življenja in premico časa. Včasih so zajeti na fotografiji, videokaseti in tudi kadar niso, jih doživljamo na zelo podoben filmičen način. Toda še vedno so del časa, v katerem so bili zajeti in zato največkrat čutom odtujeni.

Richard Linklater, velikan ameriškega neodvisnega filma, se je konceptu minevanja časa in staranja na platnu posvetil že z znamenito trilogijo Pred zoro, (1995), Pred sončnim zahodom (2004) in Pred polnočjo (2013), ko se je h glavnima protagonistoma vrnil vsakih devet let in gledalcu znova odprl vrata v njuna življenja.

S filmom Fantovska leta pa je s konceptom šel še korak dlje. Tako je v 12 letih, vsako leto z isto igralsko zasedbo v nekaj snemalnih dneh posnel zgodbo o odraščanju, o meddružinskih odnosih, o starševstvu. V film vstopimo skozi pogled šestletnega Masona, igra ga Ellar Coltrane, ki strmi v počasi drseče oblake na nebu. Mason in njegova sestra Samantha (Lorelei Linklater) živita z mamo samohranilko (Patricia Arquette). Zaradi boljše službe in maminega študija se morajo preseliti v bližino njune babice, v Houston. Nekega dne se pred babičino hišo ustavi črni Pontiac Gto, iz katerega izstopi njun oče (Ethan Hawke). Po letu in pol odsotnosti in iskanja samega sebe na Aljaski se vrne v upanju, da bo lahko več časa prebil z njima. Na njuno žalost mama vrnitve očeta ni ravno vesela in tako jim preostanejo vikend srečanja.

V naslednjih dobrih dveh urah se nam v obliki kratkih vinjet kakor bežni spomini, izrisuje odraščanje Masona, ki ga zaznamujejo odsotnost očeta, mamine neposrečene izbire partnerja, neprestane selitve, nove šole, novi prijatelji in duh časa, ki veje skozi celoten film. Pred našimi očmi se Mason skozi igrivost otroštva, iskanje lastne identitete v puberteti in vse do odhoda na fakulteto fizično in psihično spreminja in razvija v samostojnega človeka. Čas je klesal celo družino na svoj način, Mason pa je iz šestletnega zvedavega fantiča s slabimi delovnimi navadami zrasel v vase zaprtega, vendar izjemno čustvenega in talentiranega študenta fotografije. Ostale so samo še slabe delovne navade in spomini, ki bodo morali zadostovati tudi ožaloščeni mami, ki je od življenja, predvsem pa časa, ki ga je preživela s svojimi otroci, pričakovala veliko več.

Kljub temu, da je to film, ki preskakuje čas in prikazuje inserte iz življenja v razponu dvanjastih let, je Linklaterju uspelo, da film ne deluje etapno. Ravno nasprotno, z umirjeno in minimalistično zgodbo, ki nima pretiranih dramatičnih vrhov, film deluje enotno in preveva ga atmosfera minevanja in življenjskosti, ki je ključna, da gledalec občuti, razume in se poistoveti s konceptom in samim namenom filma. Je pa zanimivo, da dokaj okorno delujejo vsi momenti, ki naj bi v film vpeljevali duh časa. Tako je že na začetku filma glasba tista, ki na ves glas vpeljuje časovno determinanto, ki pa je za samo zgodbo dokaj nepomembna. Podobno je tudi v delih filma, kjer se omenja takratno politično dogajanje v Ameriki. Nekako grobo in nepotrebno vstopa v zgodbo, da bi le prineslo tisti zeitgeist.

Film Boyhood gledalcu omogoči, da se preko likov na platnu potopi v svoje spomine, jih podoživi in jih istočasno združi s filmsko zgodbo. Imamo možnost, da na ta prelomen trenutek življenja gledamo iz perspektive, ki je nismo vajeni. Ne kot otroci in ne kot starši, ampak kot opazovalci in to opazovanje apliciramo na svoje življenje. Spomini v kombinaciji s filmom dobijo dinamiko in niso več samo mejniki na premici časa. Trenutki postanejo ''zdaj'', kakor pravi Mason na koncu filma. Vse to ustvari pri gledalcu izjemen »feelgood« moment. Ali je to dovolj, da film razglasimo za mojstrovino ali ne, pa se prepričajte sami.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

? izjemen feel good moment? filmski kritik? lepo vas prosim

Sranje od filma in od recenzije

menim, da recenzija zmaga. linklater pac v svojem nedavnem filmu eksperimentira z vsem mogocim. prispevek pa zal ni za objavo, a ne obstajajo krteriji na RS-u?

kaj pa je narobe s prispevkom? nobenega argumenta v komentarjih, celo kontradikcije; prispevek sicer nič posebnega, bolj vtis kot recenzija, ampak dobro, čisto spodobno artikulirano mnenje.

recenzija zmaga v "sranju", da ne bo pomote. le navezava na 2. komentar. v bistvu avtor kar nekaj pleteniči, ponavlja se, nobene misli ne izpelje, slog je okoren, zaključi se s "feel good" momentom. pardon, da s svojim skromnim filmskim znanjem v tem ne prepoznam t.i. artikuliranega vtisa. in avtor se v drugih medijih oklicuje za filmskega kritika

Ti, kdo je pa tebe na tale radio poslal?

Se pridružujem mnenju anonimneža. Kritika, ki to žal ni. Pa tudi, če je lastno mnenje oz. vtis potem naj bo vsaj to. Vse kar lahko ob prebranem potegnem ven je, da se je Peter ob koncu filma dobro počuti... Da ne bom preveč grob - mlačno, zelo mlačno.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness