Ob paleti nove LGBT filmske produkcije, ki se kaže zadnja leta, se zdi, da izraz new queer cinema, s katerim je Ruby Rich v 90ih označila estetski prelom v queer cinema, ne ustreza več. Epidemija AIDSA in z njo temačnejši, bolj grob naturalistični verizem, ki je močno zaznamoval sceno konec 80-ih in v 90-ih, se je v fikciji umaknil problemom med novimi paradigmami družbenega okolja. V dokumentarnem pa v udobju zgodovinske odmaknjenosti dopolnjuje zgodovino LGBT skupnosti z arhivskim odkrivanjem slabo poznanih zgodb, kar se kot trend sicer kaže tudi v LGBT filmih, posnetih po resničnih dogodkih, kakršna sta denimo Milk Gusa Van Santa in letošnji Pride Matthewa Warchusa.

Takšen dokumentarec, ki pobriše prah z doslej le delno poznane zgodbe posameznika, je film Pes. Gre za portret Johna Wojtowicza, ki je l. 1972 oropal brooklynsko banko, da bi svojemu partnerju zagotovil denar za spremembo spola. Arhivski posnetki se v filmu prepletajo z intervjuji, prva polovica filma s pripovedovanji stopnjujoče rekonstruira bančni rop in zadrževanje talcev, ves čas pa je, bolj kot LGBT tematika, v ospredju študija kontradiktornega karakterja megalomanske persone Wojtowicza, ki preskakuje od ljubimca, do LGBT političnega aktivista, bančnega roparja, pa do maminega sinka italijanskih korenin in skrajnega mačista obenem.

Wojtowicz – z nadimkom »the Dog« je torej popoln filmski subjekt – in če se dokumentarec predstavlja predvsem kot resnična zgodba za filmom Pasje življenje z Alom Pacinom v glavni vlogi iz leta 1975, se zdi, da je resnični Wojtowicz ob prestajanju zaporne kazni ponotranjil prav to mitologizirano filmsko identiteto samega sebe. V pompozni zgodbi »zločina zaradi ljubezni« se namreč pojavijo indici iluzornosti in nezanesljivosti glavnega pripovedovalca. V filmu vzniknejo namigi, da je bil zločin pravzaprav naročen od mafije, Wojtowiczeva verzija, ki ji preveč »filmsko«, s poudarjanjem komičnosti ter ušesom prijaznih izjav v stilu »vse za ljubezen« sledita tudi režiserja Allison Berg in Frank Keraudren, pa pravzaprav ni daleč od hollywoodske.

Ob stalnem občutku umanjkanja kritične osvetlitve pripovedovalčevega selektivnega spomina se, ko Wojtowicz ob koncu vsakega posnetega intervjuja šefovsko vzklika »rez«, zazdi, da je dokumentarec zrežiral kar sam, da bi dokumentarno potrdilo fiktivno. A konec koncev se, ko Wojtowicza v posnetkih obtožujejo pridobivanja slave in zaslužka na račun svojega zločina, ta pa jim odvrne, da ima sam do tega prav takšno pravico kot Hollywood, lahko z njim le strinjamo.

Drzen odstop od dokumentarno-arhivskega je na festivalu prikazan dokumentarec Julia režiserke J. Jackie Baier. Julia je prek desetletja sneman portret istoimenske junakinje – transprostitutke, ki je pri 18ih, zaradi nezmožnosti svobodnega izražanja svoje ujetosti v fizičnost drugega spola iz rodne Litve prišla v Berlin. Režiserka, tudi sama transseksualka, se od l. 1999 ukvarja s fotografiranjem tematike prostitucije, obenem pa je s kamero deset let posebej spremljala tudi Julio.

Končni rezultat je izrazito naturalističen in nekonformističen prikaz izkoreninjenosti, neprilagojenosti in posledičnega tako fizičnega kot psihičnega propada, s katerim se Julia sooča pri komaj tridesetih. Jackie Baier s kamero pristopa do Julie prek osebnega odnosa, posnetke njenega vsakdana pa nadgrajuje z na fotografijah ovekovečeno lepoto snemane protagonistke. K iskrenosti filma pripomore tudi portetiranka sama; njen temačno izkrivljen čar in običajnost ter preplet srh vzbujajoče samorefleksije z osebnimi utopijami zamaknjene omamljenosti. Juliin ponosen obstoj, ki v imenu osebne svobode za samodestrukcijo krivi le sebe (pred kamero izrecno poudarja, da jo k prostituciji in drogam nihče nikoli ni silil), že sam po sebi predstavlja upor družbenim normam, film pa tako osebno povsem izenači s političnim ter brez olepševanj in distance, v realnem času in kraju mojstrsko prikaže, kakšno je zares življenje tistega »drugega«.

Tako se dokumentarni new queer cinema obrača predvsem v zgodovino LGBT gibanj in portretira usode posameznikov, npr. že omenjena v prejšnjem Kinobaru Krog Stefana Haupta ali Violette Martina Provosta. Po eni strani izpostavlja že dosežene zmage, po drugi pa služi kot opozorilo na še vedno marginalno družbeno pozicijo, kamor bi lahko uvrstili tudi Psa in Julijo. Skozi fikcijo pa se odpirajo drugačna poglavja. Politična angažiranost, ki je bila od samih začetkov trdno vtkana v LGBT ustvarjanje na vseh področjih, se v zadnjih letih umika banalnosti vsakdana.

Velika, rožnata, frfotajoča vagina precej obupano sedi na robu bazena. Pri štiridesetih – samska, okroglolična, z nikoli izživeto filmsko kariero. V vakuumu prijateljičine garaže, brez idej. Če se je Bridget Jones uspelo spraviti in opraviti s kilogrami, sanjskim moškim in kariero dobro desetletje nazaj, je njena enako čustveno nezrela in boemsko razpadajoča lezbična vzporednica danes, v novih tridesetih, postavljena pred enako nalogo. Anna Margarita Albelo je z delno-avtobiografskim Kdo se boji Vagine Wolf zaplavala v sveže sprožen novi val new queer cinema.

Stereotipno izčrpana velika eksistencialna vprašanja mučijo vsakogar, ne glede na spolno orientiranost, torej tudi protagonistko Vagine Wolf. Kako biti srečen? Zaljubljen? Uspešen? S samim preizpraševanjem sicer ni nič narobe. Problematična se zdi reprezentacija teh problemov skozi že neskončnokrat videne, stereotipne filmske forme. Recimo temu avantgardna tematika za povprečnega gledalca še vedno ne opraviči popolno reaktivnost filmskega izraza. Tako se sicer v osnovi izvirno zastavljena lezbična parodijska preobleka hollywoodske uspešnice Mika Nicholsa Kdo se boji Virginie Woolf po dramski predlogi Edwarda Albeeja žal konča precej klavrno. Vagina Volk nazadnje izzveni v maniri povprečne, mainstream pop-komedije.

Na drugem valu novega new queer cinema vala pa jezdi s še eno indie lezbično, skorajda črno komedijo absurda trio Madeline Olnek – Lisa Haas – Jackie Monhan, ustvarjalke zdaj že kultne komedije Codependent Lesiban Sapce Alien seeks the same iz 2011. Hude sramne dlake (2013), film, ki bi lahko bil tudi poskus ženske verzije Polnočnega kavboja z Dustinom Hoffmanom, je odisejada o prijateljstvu med dvema nekonvencionalnima newyorškima lezbičnima prostitutkama. Jo, izkušena, bolj hetero- kot homoseksualna upornica bogatih republikanskih staršev, ki živi pod umivalnikom newyorške glavne avtobusne postaje, postane mentorica brezdomni absolventki ženskih študij, astmatični, neproporcionalni in štorasti Margaret. Žal pa filmu začetnih premis, ki sicer prehajajo v precej zabavno karikaturo malomeščanske republikanske smetane, teh ne uspe izpeljati do konca oz. sploh pripeljati kamorkoli. Hude sramne dlake izpadejo kot predolg skeč, ki dobro prežvečene začetne fore po uri in pol izpljuni v žalostno praznino prevelikega pričakovanja.

Kljub bolj kot ne povprečnim poskusom fikcije, pa so te vendarle znanilci nove estetike new queer cinema, kot poudarjajo razni filmski blogi. Filmska kamera poskuša slediti družbeni realnosti. Ne gre več le za prevpraševanje identitete, problem avtirjanja, zakonskih skupnosti in podobnih velikih zgodb LGBT zgodovine ter sedanjosti. Objektiv fokusira vsakdan povprečnega človeka, ki se lahko šali, joka, obupuje in se smeje povsem enako kot njegov hetero analog. Hkrati pa mora ostati čuječ in pozoren, saj so krvavo izbojevane pravice blazno krhke. Tako se je konec oktobra projekcija nekega LGBT filma v najstarejšem kijevskem kinematografu končala v ognjenih zubljih …

Današnji Kinobar sta pripravili Anja Banko in Petra Meterc.

//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Dokumentarno in fiktivno ...

Pes (The Dog, Allison Berg in Frank Keraudren, 2013)

https://www.youtube.com/watch?v=ppFDPCi4wbc

Julija (Julia, J. Jackie Baier, 2013)

https://www.youtube.com/watch?v=yZHhKrfqtdk

Kdo se boji Vagine Wolf? (Who's afraid of Vagina Wolf?, Anna Margarita Albelo, 2013)

https://www.youtube.com/watch?v=qbEMnvjgp5w

Hude sramne dlake (The Foxy Merkins, Madeline Olnek, 2013)

https://www.youtube.com/watch?v=KkRjDOWQgCY