G. Turner ni prvi zgodovinski film, ki ga je posnel Mike Leigh. Dogajanje svojih filmov je namreč postavil v preteklost že z Narobe svetom in Vero Drake. Vseeno bi težko rekli, da gre za značilen film angleškega režiserja. Ti so znani po njegovi scenaristično-režijski metodi, ki vključuje improvizacijo in dolgotrajne vaje. Scenarij z igralci oblikuje postopoma, na podlagi grobih opornih točk. Tako so nastajajoča pripoved in liki, ki v njej nastopajo, rezultat dejanskih čustvenih odzivov igralk in igralcev.

G. Turner je kot biografski film o angleškem romantičnem krajinskem slikarju, J. M. W. Turnerju, v primerjavi s prejšnjimi režiserjevimi filmi morda neizogibno konvencionalnejši. Kljub temu je Leighov značilni avtorski pečat več kot očiten v povsem naturalistično zasnovanem filmskem portretu. Znameniti slikar nastopi v vsej svoji mesenosti s pripadajočimi hibami in idiosinkratičnimi potezami, ki ga naredijo boleče človeškega. Gotovo je izvrstno delo opravil tudi igralec Timothy Spall. Čeprav je sicer stalen režiserjev sodelavec, so mu doslej večinoma dodelili vloge vpadljivih stranskih likov. Tokrat pa je dobil priložnost, da res zasije. Med intenzivnimi pripravami na film naj bi iz lika pogosto celo težko povsem izstopil.

Tako natančno portretiranje človeškega značaja ima pred večino biografskih filmov o slikarjih in drugih umetnikih izrazito prednost. Film je izredno občutljiv na najmanjše psihološke, fizične, vedenjske, glasovne in druge podrobnosti. To pomeni, da se portret izogne glorifikaciji slikarja kot avtorja, genialnega umetnika ali celo na pol mitološke osebnosti. William Turner je menda bil kot zgodovinska osebnost sicer ekscentričen, vendar prav tako precej povprečen človek. Nad tem se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja pritoževal celo eden izmed njegovih življenjepiscev, A. J. Finberg. O slikarju naj bi bilo namreč težko pisati, ker naj bi bil zelo nezanimiva oseba. »Dolgočasne so bile tako njegove vrline kot hibe,« je zapisal. »Vse, kar je bilo na njem zanimivega, je bilo njegovo delo.«

V njegovem filmskem portretu, osebnosti, vedenju ali videzu tako ni nič slikovitega, nežnega ali romantičnega. Morda bi to pričakovali iz dobro znanih Turnerjevih slik osamljenih ladij v mesečini, razburkanih morij in nevihtnega neba. Pa grajskih ruševinah in linah, skozi katere pronicajo nežno rumenkasti žarki zahajajočega sonca. Da bi se pri tem zmotili, postane jasno že v uvodnih prizorih filma. G. Turner se namreč vrne z Nizozemske in pri tem svoje gospodinje ne pozdravi ravno prefinjeno. Namesto tega nanjo na pol zahrope, na pol zagodrnja, nato pa z roko, ki deluje kot lopata, nič kaj nežno otipa njene prsi.

Pozornost tokrat ni osredotočena na genialnost uma umetnika, kot je pogosto pri podobnih, a idealiziranih filmskih in literarnih upodobitvah umetnikov in njihovega dela. Namesto tega je tokrat vse odvisno od teles: od debelušnosti, zasoplosti, umazanije za nohti in kožnih izpuščajev do že omenjenega hropenja in godrnjanja naslovnega lika. Le-to daje vtis, da nadomešča nešteto neizrečenih stvari in neizraženih čustev. Strnjena so v en sam renčav zvok.

Da je običajna hierarhija telesa in duha preobrnjena, dokazuje tudi Leighovo smešenje pretencioznosti in snobizma aristokracije. Med njimi se bežno pojavi tudi kraljica Viktorija. Podobno velja za intelektualce in njihove razprave o umetnosti. Te zastopa predvsem umetnostni kritik John Ruskin, ki je Williamu Turnerju vsaj od začetka več kot naklonjen. Po drugi strani se zadržano komičnim zbadljivkam ne izogne nihče od nastopajočih v filmu, niti protagonist. V enem med najduhovitejšimi prizori z ljubico obiščeta enega izmed porajajočih se fotografskih studiev. Objektivu se nastavita vsak po svoje, nerodno in zadrgnjeno.

V celotni pripovedi se slikarjev psihološki portret najbolje razkriva prav skozi prizmo ljudi, ki ga obdajajo. Med njimi je poleg ženske, s katero preživi stara leta, še njegova prva ljubica, zvesta, plašna in ubogljiva gospodinja. Pa njegov ljubljeni oče, na katerega se Turner v čustvenem in praktičnem smislu vztrajno zanaša vse do njegove smrti. In navsezadnje, njegova bivša žena in hčeri, ki jih vztrajno zanemarja. Preplet vseh teh odnosov ga hkrati vzpostavlja kot čudaškega, krutega, a vendarle tudi ljubečega in na skrivaj celo poetičnega človeka. Prav tako postane jasno, da je njegova osredotočenost na slikanje mogoča le z delovanjem ljudi, ki ga obkrožajo. G. Turner lastne napake priznava implicitno, hkrati pa se ves čas boji, da bi jih moral priznati na glas. Na ta način film prefinjeno dramatizira vsakodnevno človeško krutost in neizrečeno stremljenje po tem, da bi jo vendarle presegli.

Kot je v navadi pri podobnih biografskih filmih, fotografija posnema slikarjev vizualni slog. Prizori sončnih zahodov, morskih krajin in interjerjev so kadrirani po vzoru Turnerjevih slik. Svet, kot naj bi ga videl, film ves čas poustvarja z uporabo značilnih odtenkov tople rumene, modro-zelene in z gibanjem kamere. Bistveno vlogo v filmu o slikarju, ki naj bi »slikal s svetlobo«, igra tudi nežna atmosfera. Ta še posebej uspe v meditativnih prizorih Turnerjevega pohajkovanja ob angleškem gričevju, zamolklih ribnikih in sončnih travnikih. Vir svetlobe je bil v skladu z naturalističnim pristopom režiserja ves čas odvisen od pravega dnevnega časa in naravne poletne luči. Ali kot g. Turner na smrtni postelji zahrope tudi sam: »Sonce je bog.«

Kinobar je pripravila Tina Poglajen.