Grace Jones: Bloodlight and Bami

Grace Jones: Bloodlight and Bami

Recenzija izdelka
26. 6. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Britanska režiserka Sophie Fiennes je nase opozorila že z dokumentarcema o Slavoju Žižku: Perverznežev filmski vodnik (2006) in Perverznežev vodnik po ideologiji (2012). Tokrat pa se je podpisala pod režijo težko pričakovanega dokumentarca Grace Jones: Bloodlight and Bami (2017), ki je bil pri nas premierno prikazan pred tednom dni na Kinodvorovem dvorišču. Projekcije se je udeležila tudi režiserka, ki je požela precejšen aplavz.

V nekem intervjuju je Sophie Fiennes povedala, da je to film, ki je posnet v dogajalnem času sedanjosti, da torej ne gre za komentar preteklih dogodkov, ampak za pričevanje, za dokument, ki se sproti zapisuje. V tem pogledu imamo pred seboj dvourni vpogled v intimni svet Grace Jones, ki je obenem gesta proti smrtnosti in pozabi.

Začetek ustvarjanja filma sega v leto 2003, ko je Sophie režirala film o Graceinem bratu, pridigarju binkoštne cerkve v Los Angelesu. Na projekciji filma je bila Grace tako navdušena nad Sophiejinim pristopom, da je režiserko nagovorila in ji predlagala, da posname film o njej, češ da ji zaupa. Od takrat naprej sta si za snemanje filma, ki je bil v celoti produciran z njune strani - in s tem neodvisen - vzeli celo desetletje.

Film se odlikuje po tem, da se slavne glasbene ikone loteva z opazovalnim pristopom, s čimer dobimo vpogled v njen nenavaden vsakdan in markanten karakter. Tako denimo sledimo njenim čustveno napetim pogajanjem po telefonu s sodelavcema Slyem in Robbijem, medtem ko ju zaman pričakuje v njihovem jamajškem snemalnem studiu. Bobnar Sly Dunbar in basist Robbie Shakespeare sta sicer jamajška reggae glasbenika in uveljavljen producentski duo, ki z Grace sodelujeta od zgodnjih osemdesetih let.

Filmska ekipa jo večkrat spremlja med obiski rodne Jamajke. Tam spoznamo njeno izvorno okolje, sorodnike in zgodbe iz otroštva, ki so nemalokrat zaznamovale tako njeno osebnost kot besedila njenih pesmi. Pripoved namreč zaobjame tudi Gracein spomin na otroštvo in maltretiranje s strani babičinega partnerja, ki je otroke vse po vrsti pretepal z usnjenimi jermeni. Grenka bolečina tega spomina se je vtisnila v Gracein temperament, ki se ne pusti uklanjati ali zadrževati momentalne jeze.

Zaslugo za estetski presežek filma imata tako 16 milimetrski filmski trak, ki s svojo značilno mehkobo in gracilnimi svetlobnimi odtenki Grace portretira v vsej njeni veličini, kot tudi skrbno kadriranje. Sophie namreč spretno izmenjuje bližnje posnetke obraza v frontalu in profilu. Tako med Graceinimi neštetimi telefonskimi pogovori res ne moremo izgubiti pozornosti.

Spretno manevriranje med kadri je videti tudi v prizorih njenih nastopov, denimo na turneji v New Yorku, kjer jo vidimo v bližnjih posnetkih z barvno kontrastnim ozadjem, ki se izmenjujejo s širšimi posnetki publike, ki spet hitro preidejo v detajlne posnetke pevkinih kostumov, obraznih grimas in vehementne drže. Ritem pesmi, kot sta Slave to the Rhytm ali Nipple to the Bottle, se prelije z ritmom montaže tako, da oči in ušes praktično ne moremo odlepiti od platna.

Kot pove v intervjujih, Sophie od začetka ni imela izdelanega scenarija za film, temveč je strukturo filma izklesala šele kasneje, v montaži. Scene koncertov, prizorov v hotelih, nočnih klubih na Jamajki in v zaodrju se izmenjujejo v nekronološkem zaporedju. Film temelji na vizualni poetiki, ki jo zaznamuje ritmična montaža, nerazdružljiva s silovitim nabojem Graceinih pesmi in še poudarjena s stalnim kontrastiranjem med pevkinim odrskim in osebnim življenjem.

Ob tem gre pohvaliti še mojstrsko obdelavo zvoka, ki gledalca nemalokrat tako pritegne, da bi ob silovitih aplavzih na koncertih še sam zaploskal. Ker pa film ni zgolj spretnost tehnike, ampak glavno težo vendarle odigra dobro izbrana tematika, naj še dodamo, da je Grace Jones osebnost tiste vrste, ki nase lepi poglede in pozornost. Ne odlikuje je le nenadkriljiva vizualna prezenca, marveč predvsem karakter in intelekt, ki v marsičem presega navadnega smrtnika.

Njena izrazito samozavestna in feministična drža sta integralni del njene osebnosti in pričujočega filma. Prizor, v katerem Graceini nazori najbolj pridejo v ospredje, je televizijski nastop, kjer so si organizatorji na odru poleg nje zamislili plesalke, oblečene zgolj v spodnje perilo. Grace je ob tem šokirana in jim ogorčeno veli, naj plesalke umaknejo, saj se ji smilijo, češ da sama poleg njih deluje kot kakšna zvodnica v bordelu.

Ob mnogih situacijah, ki jih spremljamo skozi pripoved, se Grace zariše kot oseba, ki vedno doseže svoje. Poleg tega jo odlikujeta neverjeten humor, delavnost in zmožnost predajanja uživanju. Na primer, ko ji v pariško hotelsko sobo s pogledom na Elizejske poljane pripeljejo zajtrk, ob pogledu na šampanjec vzneseno pove: "Najraje imam zajtrke s šampanjcem, saj grem potem lahko še za tri ure nazaj spati." Gre torej za čudovito filmsko poslastico, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness