Ida, štera je tak fejst skuper s Prekmurjon gor rasla, ka nan je ostalo dosta za povedati
V mesecu novembru smo si ogledale film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, režiserke Ester Ivakič, s scenarijem Nike Jurman in Ivakič. Recenzijo filma ste poslušalke lahko ujele že v enem od decembrskih Kinobarov, danes pa se bomo v film poglobile še z dveh drugih vidikov. Čez nekaj minut sledi intervju s soustvarjalkami filma, zdajle pa ga bomo osvetlile še s prekmurske perspektive. Lejko bi pravli, nekšen expert reacts.Film je bil namreč večinoma posnet v Prekmurju.
Prvi celovečerec režiserke Ester Ivakič spremlja zgodbo deklice Ide, ki odrašča s svojo mamo, očetom in staro mamo v neopredeljeni prekmurski vasi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ida s svojo najboljšo prijateljico Terezko skuša najti načine, kako bi lahko rešila prehitro staranje svoje stare mame. Zgodba se plete izključno skozi Idine otroške oči, ki vidijo svojo okolico precej magično realistično.
Film vpleta kulturne elemente, s katerimi se lahko poistoveti vsaka Prekmurka, širšemu občinstvu pa utegnejo izpasti nepoznane, kar pridodaja k magičnemu. V pričujoči oddaji bomo razčlenile te kulturne elemente in opredelile, na katerih mestih gradijo tipično prekmurskost Idine izkušnje, kje pa so morebiti samo arhetipno ruralni. Pri tem se bomo oprle tudi na zbirko kratke proze Suzane Tratnik, Noben glas, po motivih katere je film nastal.
V Prekmurje nas brez enkratne omembe besede »Prekmurje« jasno zasidra kinematografija, ki riše idilične prizore prekmurskih ravnic in gričev. Protagonistka Ida je postavljena v okolico starejših Prekmurk in Prekmurcev, ki govorijo klasično prekmursko starešinsko, kar zveni nekako tako: »Ja vejpa zaj de nas pa že hitro pobralo, tak tou je, samo ka se nas znebijte. Vij mlade nas vse prehitjite … Takši je život, nemaš kaj naprafte. Tij samo staro mamo lipou čuvaj, pa de fse vrejdi«.
Eden bolj prepoznavnih prekmurskih kulturnih elementov v filmu je pozvačin. Le-ta je del slovenske nesnovne kulturne dediščine — v praktičnem smislu pa ponavadi moški z vasi, oblečen v kostum iz krep papirja, in posebnim pozvačinskim klobukom, ki mu zakriva obraz. Te figure so v vaseh, kot sta Odranci in Lipovci, ter ostalih vaseh na markaston še vedno del ženitvenih običajev.
Figuro pozvačina so mnogi interpretirali kot znanilca smrti, med drugim pa ga v filmu ujamemo v ljubimkanju z Idinim očetom. Čisto praktično lahko to interpretiramo kot pač heteroseksualnega očeta, ki ima v sedemdesetih letih v homofobnem okolju takratne Jugoslavije homoseksualno razmerje. Pozvačini namreč na vasi vabijo ljudi na svatbe, heteroseksualen običaj par excellance, četudi je njihova oprava vseprej kot takšna.
Spremljamo lahko tudi igro šnopsa Idinega očeta z njegovimi prijatelji v Baru Zdenka. Šnops je zelo priljubljena igra s kartami, ki se jo je primorana naučiti, ali pa vsaj spremljati, skoraj vsaka mlada Prekmurka, kot tudi naša Ida, ki je pela tako grdo. Okolje, ki nam je predstavljeno v filmu, pa je daleč od homogenega. Oče je Radgončan, Ida ima lendavski naglas in govori slovenščino pod vplivom madžarščine. Terezka je iz Ljutomerja, torej iz Prlekije — po domače, Prlečka. Film tako ne reprezentira samo Prekmurja, ampak tudi nek arhetip tipične jugoslovanske vasi v Sloveniji – ali pa morebiti pomurske vasi v tistem času. Ker bi lahko film umestile v žanr magičnega realizma, je čisto na mestu, da ne izvemo, zakaj je na primer zborovodkinja izrazito ljubljanska – sploh s svojimi kvaji, tkoji in tuki tlele izrazi.
V Prekmurju Ida tudi nastopi z zborom na šolski proslavi, kjer je vzdušje polno prekmurske folklore – ljudje plešejo v prekmurskih nošah in drugih maskah, ravnatelj pa celo omeni najbolj tipično prekmursko jed – gibanico. Sicer film spet zgradi magični realizem tako, da je ne poimenuje prekmurska gibanica ampak over Mura moving cake, izraz ki se v takratnem času še ni uporabljal. Ko pa se Ida z mamo znajde nekje v osrednji Sloveniji, Ida začuti drugačnost okolja. Ljudje ne govorijo isto, ne plešejo na isto glasbo in so nasploh, drugačni. Tudi Ida sama izrazi, da nima želje biti drugje kot doma.
Specifičnost teh kulturnih elementov tudi v gledalki-prekmurki tvori občutek domačnosti. Če skuša film preizpraševati tudi otroško željo po pripadanju v nek dom, ki ga drugje ni, je še kako primerno, da je zgodba te otroške perspektive, ki se trudi znajti v nerazumljivem svetu odraslih, postavljena v okolje večno tujega in odmaknjenega Prekmurja.
Čisto praktično pa je film v prekmursko okolje umeščen tudi zaradi knjižne predloge, ki nekoliko bolj jasno oriše prekmursko odraščanje. V Nobenem glasu nas Suzana Tratnik skozi zaključene kratke zgodbe popelje v ozadje dekliške perspektive, ki jo lahko beremo, kot da je protagonistka vseh zgodb enaka. To nam najbolj dokazuje motiv prevpraševanja smrti stare mame, ki se nekronološko pojavlja skozi celotno knjigo. Deklica nikjer ni eksplicitno poimenovana, razen v tretjeosebni pripovedi »Idina kocka«. Film vzame protagonistko kratkih zgodb in iz nje ustvari Ido, ki jo nato spremljamo na platnu.
Knjiga je v celoti napisana v knjižni slovenščini, zato dobimo nekoliko manj dobesednega vpogleda v specifičnost prekmurskega okolja. Vseeno pa nas liki, ki recimo delajo v tovarni Mura, in njihova prekmurska imena – Pišta Bači – iz imena Štefan, opominjajo na to, kje smo. Tako se seveda z okoljem, če smo tudi sami odraščali v njem, veliko bolj poistovetimo, kot če bi Ida odraščala nekje drugje.
Knjiga je torej prav tako reprezentativna za arhetipsko ruralno odraščanje, ampak iz drugih razlogov, kot pričujoči film. Knjiga nam doda še več informacij o dekličinem ozadju, ki pa jih film samo nakaže – kot je na primer to, da je naša protagonistka najverjetneje kvir posameznica: » … ker tudi poleti ne maraš nositi kril in oblekic s cvetličnimi vzorci, pa še edina v razredu si brez resnega ali vsaj namišljenega fanta, ker so ti pač všeč dekleta … «.
Knjiga magični realizem gradi predvsem preko nekronološkosti in skrivnostni brezimnosti naše protagonistke, ki se lovi nekje med realnim svetom in otroško domišljijo, čeprav je glede samega pripovednega loka in nastopajočih likov veliko bolj direktna in realistična, v primerjavi s filmom. Film pa na drugi strani magični realizem na platno prenese s tem, da nam protagonistko jasno pokaže, prekmurskih kulturnih elementov pa ne razloži direktno, ampak jih samo nakaže.
Za neprekmurko so torej kulturni elementi, kot so pozvačin, igranje šnopsa, folklorni plesi in narečna podoba, elementi magičnega realizma, za Prekmurko pa učinkujejo ravno obratno. S filmom se poistovetimo zaradi nam znanega okolja, ki ga gradijo omenjeni kulturni elementi, nerazloženi »slovenski« liki, kot so nekateri Idini sošolci, zborovodkinja in ravnatelj, pa nas neprestano opominjajo, da mogoče vseeno nismo v Prekmurju ali Pomurju – lahko, da spremljamo namišljeno jugoslovansko vas v Sloveniji, kjer ni jasne razmejitve med narečji, ker le-ta ni pomembna za sporočilnost filma.
Film govori o otroški perspektivi deklice, s katero se lahko – po eni strani zaradi vpletenih kulturnih momentov, po drugi pa zaradi vseprisotne skrivnostnosti in magičnosti okolja, v katerem odrašča – poistovetimo vsi. To ni pretirano pogosto za filme, ki se dogajajo v Prekmurju – velikokrat namreč zelo površinsko, s celo nazadnjaškimi konotacijami, zaobjamejo specifiko tega okolja. Film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo bi se, glede na razčlenitev kulturnih elementov, seveda lahko dogajal kjerkoli drugje, ampak ravno njegova prekmurskost bistveno doprinese k temu, da ga lahko gledamo kot magično domišljijskega. Z njim Prekmurke dobimo pristno reprezentacijo, s katero se lahko poistovetimo, hkrati pa nam pušča odprt prostor za interpretacijo in preizpraševanje ruralnega odraščanja nasploh.
V Prekmurji san gor rasla tüde Enja.
V oddaji je bila kot podlaga uporabljena skladba Ne orji ne sejaj zasedbe Džezzva.
Dodaj komentar
Komentiraj