Nemuzikalnost velja za eno tistih zadev, s katerimi se da kvečjemu sprijazniti … kot da je to nekaj samoumevnega. Vendar v filmu z maratonskim naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo mlade režiserke Ester Ivakič, ki je v slovenske kine prišel letos novembra in na Liffu zmagal v svojem tekmovalnem programu, »grdo« petje brez posluha ne pomeni zadnje besede. Nasprotno, je šele izhodišče pripovedi o deklici Idi, ki odkrije magične atribute petja – pripovedi, ki namesto nizanja dogodkov v njenem življenju prednost daje atmosferi in razpoloženju.

Audio file

Predvajaj

Univerza

Cicigan

5. 2. 2019 – 20.00

Dečki, deklice in Drugi

Podobe otroštva in Drugosti v slovenski mladinski literaturi

Zala Bezlaj

Film, posnet po scenariju Ester Ivakič in Nike Jurman, ki je nastal po prosti adaptaciji knjižne osnove Suzane Tratnik, se prične s pravljično naracijo zgodbe o požaru, ki je požrl dve izmed treh sester in hišo, v kateri so živele. Prizori z ruševinami hiše se skozi film ponavljajo kot motiv, vendar brez odkritega ključa do interpretacije njihovega pomena. Pojavi se tudi figura prekmurskega pozvačina, iztrganega iz tradicionalnega konteksta, kjer predvsem vabi na svatbo, in postavljenega v vlogo surrealnega narativnega gibala. Nasploh je pikolovsko povezovanje vseh narativnih točk v neko razumljivo celoto jalovo početje, ki ga film ne nagradi. Vendar to v gledalcu ne pusti občutka opeharjenosti – to, o čem govori film, pravzaprav ni tako važno. Prej bi lahko rekli, da pravljično-magični elementi pustijo vtis protagonistkinega provizoričnega razumevanja življenja, pač na osnovi domišljije in razpoložljivega znanja. Pri tem ni nepomembno, da je protagonistka Ida v zgodnjih najstniških letih, letih slovesa od otroške nedolžnosti.

Pogosto je v filmih z veliko otroško zasedbo prisotna določena mera okorne igre. Vendar pa je režiserki uspelo iz vseh mladih igralcev izvleči igralski nastop, ki je popolnoma enakovreden ostali zasedbi ali jo celo presega. Posebej je treba omeniti izjemno Lano Marić v vlogi Ide. Ida ni prida zgovorna, vendar Marić že samo s svojo telesno igro ter zlasti očmi in obrazno mimiko upodobi globine svojega lika, s čimer Ido utelesi kot prezenco na zaslonu, ki nase pritegne pozornost in sočutje. V igri izstopata tudi Judita Franković Brdar v vlogi Idine rahločutne in razumevajoče mame ter mlada Liza Muršič kot Idina prijateljica Terezka, ki spremljata Ido kot nepogrešljivi osebi njenega življenja.

Briljanten vidik filma je prikaz, da odraščanje pomeni iskanje smisla in logike – po najboljših močeh – vpričo soočenosti z neizprosnostjo dejstev, kot so smrt, nepravičnost in nerazumljivost življenja. Ida se tako spopada z dejstvi, da bo njena »stara mama« nekoč umrla, da je razredničarka kruta, da je lagati lažje kot sprejeti posledice laži, da oče ni vedno ljubeč in da mamo zanima še kdo drug, teh dejstev pa – kakor vsi mi – ne sprejme kot danosti, temveč jih poskuša razumeti. Odlika filma je, skratka, da Idino življenje prikaže »od znotraj«, vendar ne iz prvoosebnega gledišča, temveč pozunanjeno.

Tako je film dobesedno obarvan z Idinim izkustvom – pri čemer v ta namen še posebej izstopa delo direktorja fotografije Roka Kajzerja Nagodeta in kolorista Emila Svetlika ter nasploh produkcijske ekipe, ki ji je uspel edinstven podvig, da je vsak kader estetsko izpopolnjen. Režiserka Ivakič se filma loti z občutkom za podrobnosti, vendar ne brez skrbnega nadzora nad celoto. Med pripovednimi segmenti so posuti daljši, umirjeni prizori narave, ki dogajalni tempo prilagodijo refleksiji. Nasploh se zdi, da je prekmursko podeželje, ki je dogajalni kraj večine filma, na nek način enakopravno likom, ki prebivajo na njem. To je moč sklepati tudi iz pozicioniranja likov v kadrih, saj pogosto niso v središču, temveč na robu, s tem pa je dekonstruirana njihova hierarhična prioriteta nad okolico, ki vizualno pride do izraza v vsej svoji lepoti. Brez pretiravanja lahko rečemo, da gre za enega najčednejših filmov v slovenskem prostoru doslej.

Audio file

Predvajaj

Kultura

Kulturna diagnoza

30. 11. 2021 – 18.00

Slikanje glasbe

Pogovor z Ester Ivakič o snemanju videospotov

Tadej Pavković

Vizualno podobo filma dopolnjuje subtilna, a silovita eterična glasba, katere avtorja sta Alenja Pivko Kneževič in Simon Penšek iz alternativne pop skupine Bombyx Lori. Ambientalna, zračna glasbena podlaga gledalcu ilustrira Idin sanjavi doživljaj, ki prehaja med realnostjo in njegovim fantazijskim dopolnilom. Dodatno glasbo za film je napisal Tokac, ki ga zaslišimo v prizoru, ko se Ida z očetom, ki ga igra Matej Puc, zamišljeno pelje v avtomobilu. Čeprav je obstoj Tokčevega* komada Jaz lahko omejen na fragmentarno zvočno dopolnilo prizora – komada ni mogoče slišati v celoti –, vsebuje takšen naboj, da izvrstno naslika Idino kompleksno »ločeno povezanost« z očetom.

Ida in njena mama sredi pripovedi zaradi neočetovskega ravnanja Idinega očeta začutita potrebo po odmiku od njega in domačega okolja, zato poletita k mamini prijateljici Darji, ki jo toplo upodobi Miranda Trnjanin. Vrhunec filma predstavlja zabava v lokalu, kjer dela Darja. Posneta je v počasnem posnetku, prisotni pa plešejo na komad Lep dan za smrt v izvedbi Dan D. Ta kombinacija ustvari sijajno disonanco med Idinim notranjim doživljanjem in zabavajočimi se ljudmi. Prizor zabave namreč nastopi tik po njenem pogovoru s »Propalico«, v katerem Ida doume resnico umrljivosti. Lik Propalice, ki ga igra Petja Labović, spoznamo, ko se sumljivo smuka okoli Ide. Zato hitro dobimo vtis, da gre za lokalnega perverzneža, s katerim bodo še problemi. Vendar pa se, nasprotno, med njima začne spletati nepričakovano prijateljstvo. Razloži ji, da so stare mame pač stare in zato umirajo: potrebujejo zaslužen počitek od težkega življenja. Odkritosrčnosti navkljub prizor gledalcu vseeno dopušča domnevo, da ima Propalica z Ido nečastne namene. Zato je toliko večje olajšanje, da se film temu izogne: nihilistični lik Propalice ne zapade v skušnjavo stereotipnega zlorabljevalca in namesto tega Ido prijateljsko varno pripelje nazaj na zabavo.

Film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, se loteva številnih tem, verjetno več, kot mu jih uspe osmisliti. Toda ker svoje narativne nepopolnosti uspe uokviriti kot življenjsko nejasnost Ide, ki se poskuša predvsem znajti v tem čudnem, nenavadnem svetu človeškega življenja, je v toliko tudi uspešen. Estetsko je film v slovenskem prostoru nič manj kot prebojen, prav tako je izjemno osvežujoča tudi skrbna in ljubeča obravnava težkih in nelagodnih vprašanj smrti, krutosti in skrbi, ki so skrbno kot koprena poveznjena čez film, namesto da bi ga zasitila. Tako vsaka minuta filma izvabi prijetno vznemirjenje, sam film pa pusti trajen vtis nadarjenosti in obetavnosti njegovih ustvarjalcev.