Najnovejši film Jorgosa Lantimosa in lanskoletni prejemnik zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu, Uboga bitja, je film o nedovršenosti modernosti. Film, ki je osnovan na istoimenskem romanu škotskega pisatelja Alasdairja Graya iz leta 1992, ponazarja, kako je človekov poskus gospodovanja naravi in družbi neizogibno trčil ob meje neuklonljivih tradicionalnih vrednot. Vpraša se, kako bi bilo, če bi bile te meje za hip razklenjene in kako bi v tem kratkem stiku lahko svobodneje zaživel ženski subjekt.

Boga v moderni dobi ni več na spregled, na njegovo mesto je stopil razsvetljeni človek, ki bo z uporabo razuma zgradil novo, boljšo družbo. Hiperracionalni kirurg Godwin Baxter, lik Willema Dafoeja, tako karseda eksplicitno nosi vzdevek God. Doktor Baxter je sicer tudi sam poskusni zajček svojega okrutnega očeta, ki je v imenu znanstvenega napredka po mengelejevsko na njem kirurško eksperimentiral, in tako pooseblja oznako znanstvene fantastike. Pa vendar mu je hvaležen za vcepitev znanstvenega etosa, s katerim uspešno navigira po strašnem, novem, brezbožnem svetu.

Za režiserja značilno amoralno in okrutno ravnanje z liki, ki se jim zgodi nekaj groznega, takoj ko se nanje navežemo, v tem nihilističnem miljeju viktorijanskega Londona tako dobi nov konceptualni okvir. V filmih Jastog in Najljubša je ta gesta denimo ponazarjala distopijo oziroma groteskne medosebne odnose višjih slojev, tu pa je razširjena na vso družbo, ki je božjo previdnost zamenjala za principe razuma. Vendar pa ima smrt Boga tudi lepo plat: nebesa se dobesedno razprejo in v filmu Uboga bitja so oblaki na nebu prikazani kot nerealistično pisani in mogočni. Scenografsko je bil ta učinek ustvarjen s pomočjo sten iz LED luči namesto običajnega zelenega platna. Kadri, posneti skozi ribjeočesni objektiv, in prominenten vibrato v glasbeni podlagi Jerskina Fendrixa iz nas postrgajo domačnost in podčrtajo naše čudenje. Svet Ubogih bitij je sublimen, lep kljub svoji okrutnosti, ali pa ravno zaradi nje; v isti sapi je očarljiv in grozljiv. To še dodatno podkrepi vtis, da je nekako izpahnjen, da je nekaj hudo narobe – da se moderni človek igra z ognjem.

Premisa filma, kot se razkrije v prve pol ure, je sledeča: Baxter je našel utopljeno nosečo žensko neznane identitete in v njej videl priložnost za dragocen eksperiment. Možgane njenega nerojenega fetusa presadi v njeno glavo in nato to himerično bitje z možgani otroka v telesu lastne matere vzame v skrb k sebi domov kot posvojeno hčerko Bello Baxter, ki jo upodablja Emma Stone. Doktor Baxter doma redno beleži njen kognitivno-razvojni napredek in v ta namen zaposli tudi študenta medicine Maxa, ki se vanjo zaljubi in jo zaprosi za roko. Film lik Belle gradi kot magnetno osebnost, ki je s telesom odrasle ženske in možgani nekajletnega otroka radoživa in afirmativna do življenja. Njeni nedolžnosti se Max kljub moralnim zadržkom le stežka upre, do česar film nadvse pogumno pristopa brez moralnih sodb.

Vprašanja implicitne pedofilije tega odnosa se film sicer loti na presunljivo razumevajoč način. Ko Max mentorju Godu prizna svoj sum, da jo njen krušni oče grooma zase, ta Maxu odvrne, da je nanjo sicer navezan, a ker ga je oče kastriral, se občevanja z njo ne more nadejati. Ta specifična ojdipizacija s strani kastriranega Boga-očeta Belli tako omogoči, da odkrije neženirano masturbacijo in seksualno ugodje. Nekoč jo v hiši odkrije libertinski pravnik Duncan Wedderburn, v vlogo katerega se docela potopi Mark Ruffalo, in se dotakne njenega mednožja, česar pa Bella ne zavrača. Film nam ne sugerira, ali naj ga vidimo kot nadlegovalca ali zgolj seksualnega partnerja. V vsakem primeru pa Belli odpre svet seksa – njen zaročenec namreč želi čakati do poroke – in z Wedderburnom odpotujeta na Portugalsko in nato na križarjenje.

Lantimos pripoveduje tudi z uporabo barv. Film se odvija v črno-beli shemi, vse dokler Bella ne odide iz Londona, ko se kadri razbohotijo s psihedeličnimi barvnimi odtenki, ki ponazarjajo njeno s seksualnostjo obogateno življenje. Bella v Egiptu prvič vidi temačno plat družbe kapitalističnega razvoja in podhranjevanja kolonij, s čimer se ji poruši naivna predstava o družbenem napredku in dobroti sveta. Osebno krizo, ki jo ob tem občuti, sprva poskuša zdraviti znotraj liberalne ideologije, z dobrodelnostjo, kasneje se navduši nad racionalnejšo idejo – socializmom. Vendar pa film ta njen interes kasneje brez pojasnila opusti, s čimer v svoji zgodbi pusti zevajočo praznino.

Bellin racionalistični pogled pri njenem liku nadomešča družbeno vzgojo, ki je kot ustvarjeno bitje ni bila deležna, zato se ne zapleta v protislovja tradicionalnega izročila in zavrača vnaprejšnje vloge. V tem smislu ponuja perverzen obrat romantične ideje o plemenitem divjaku: najprej ponotranji znanstvena načela in je šele potem deležna socializacije. Uboga bitja poleg tega ves čes ponuja vzporednice s Frankensteinom in njegovo pošastjo. Spomnimo se, da se polni naslov romana Mary Shelley glasi Frankenstein ali Sodobni Prometej; Prometej je ljudem prinesel del prepovedane božje moči. In tako kot je pošast zgolj hiperbolična prispodoba za človeka, vrženega v modernost – v kateri se ne znajde, saj težo tradicije občuti kot nesmiselno in brezpomensko –, je tudi Bella navsezadnje samo dekle.

Od kod torej vse memerske primerjave filma z lanskoletnim poskusom feminističnega filma Barbie? Če film kot kulturna praksa ne samo reproducira oziroma odseva družbeno realnost, temveč dejansko konstruira pomene spola in spolne razlike, potem je treba filmu priznati določeno subverzivnost. Lik Belle ni samo opolnomočena ženska vloga, ki bi nepojasnjeno kljubovala družbenim razmeram, temveč se v to vlogo socializira dobesedno sama z uporabo razuma in je zato, paradoksalno, veliko bolj realistična.

Vendar pa se Uboga bitja konča v revenge porn maniri. Ko se Bella vrne v London, zasnubi Maxa, njuno poroko pa prekine Alfie, vdovec Victorie Blessington, kar je pravo ime Belle oziroma njene matere – saj veste, ker je malce zapleteno. Alfie Bello pozove, naj se vrne k njemu – izkaže pa se, da je ogaben buržuj, ki sadistično trpinči svojo služinčad. Bello oziroma Victorio želi prisilno klitoridektomirati, da bi se znebila seksualne sle, ki naj bi jo navsezadnje delala nesrečno. Ona pa se izvije njegovemu primežu in se domisli variacije na temo »I can fix him«: njena svoboda na koncu premaga njegovo zatiralskost.

Uboga bitja se proti patriarhatu bori prek maščevanja njegovim posamičnim in najbolj problematičnim zastopnikom, kar je – to je treba priznati – sicer prijetno gledati. Toda gre za premeščeno naslado, saj patriarhalni status quo pusti nedotaknjen. Film razobeša parole progresivnosti, feminizma in socializma, v zadnji instanci pa zgolj proslavlja edinstvenost svoje protagonistke. Veliko truda posveti grajenju njenega lika s kostumografijo in viktorijanskemu času neprimernim videzom, da bi poudaril njeno neprilagojenost. A Lantimosova modernistična gesta tu zastane: Bellin aktivizem in politični interes sta bila le faza v njenem odraščanju. Med ostrino kritike in všečnostjo se Uboga bitja s to potezo odloči za slednje, s tem pa v zadnji instanci opravi le pol koraka. Boga se nismo znebili, v preobleki verjetja v individualni uspeh nas še vedno obvladuje.

Foto: Pixabay (prosta raba)