Ljuba

Ljuba

Recenzija izdelka
30. 1. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Čeprav so precej bolj značilne za kakšno drugo obdobje filmske zgodovine, so kostumske drame, vezane na bolj ali manj znane in bolj ali manj resnične zgodovinske osebnosti, tudi v zadnjih letih deležne precej ljubiteljske in kritiške pozornosti. Najsi gre za naslajanje nad načini, na katere napuh pogubi tudi najbolj privilegirane, ali pa preprosto za našo večno fascinacijo nad zgodovinskimi liki ter zgodovinopisjem samim, v vsakem primeru je jasno, da v ljudstvu in s tem v zahodni filmski produkciji želja po razgaljanju plavokrvnih intrig in kapric zlepa ne usahne. Predlani je globok vtis denimo pustilo naše ponovno srečanje z Lady Macbeth, trenutno je pri nas med najbolj gledanimi film o kraljici Mariji Škotski, kot še odmevnejši tovrsten primer pa izstopa sedmi celovečerec Yorgosa Lanthimosa Najljubša.

Če ima filmsko zanimanje za specifične aspekte plemiških zapletov že dolgo brado in je torej v kinematografih stalnica še danes, Najljubša v filmografiji grškega ikonoklasta vsaj na prvi pogled vendarle predstavlja določen odmik. Režiser si je ime namreč ustvaril z absurdističnimi, nadrealističnimi zapleti, ki so bili na prvi pogled sicer iz vsakdanjega življenja večinoma res izvzeti, a so izhajali prav iz nekaterih njegovih temeljnih dilem in resnic, vsi pa so bili bolj ali manj vezani na sodobno življenje v zahodni družbi. Odmik v Anglijo na začetku 18. stoletja je tako lahko navdajal s strahom, da se bo izgubil vsaj del Lanthimosovega družbenega komentiranja in aplikabilnosti njegovih premis, a je bilo hkrati tudi jasno, da bo boj za prestol oziroma za vpliv na angleškem dvoru v času španske nasledstvene vojne Grku ponujal tudi kup priložnosti za zanj značilne ekshibicije nasilja in črnega humorja.

Kar morda tokrat preseneti, je prevladovanje drugega napram prvemu, torej sorazmerna lahkotnost, ki v režiserjevem pogosto temačnem, morbidnem opusu brez dvoma izstopa. Boj za naklonjenost lezbične kraljice Anne, ki ga uprizorita njena svetovalka Susan in Susanina mlajša sestrična Abigail, resda postreže z marsikaterim nizkim udarcem in dodobra razmagneti igle moralnih kompasov vseh vpletenih, a se tokrat film prizorom nasilja in trpljenja v večjem delu izogne. Nadomesti jih s študijo prepleta odnosov med protagonisti in predvsem protagonistkami na kraljičinem dvoru, pri čemer je v omenjenem ljubezenskem trikotniku spretno ustvarjeno vzdušje, v katerem pogled ali bežna opazka pogosto zbode bolj kot bi ranil udarec ali strel. K temu pripomore tudi drzna, a prikladna stilizacija, ki pri Lanthimosu nikakor ne preseneča več, a je tokrat še precej bolj vpletena v samo pripoved in slednjo nenazadnje še sama situira v čas baroka. Če načičkanost in nališpanost graščakov ter pisane dvorne scenografije v filmskem smislu še ne izstopa zares, je drugače z eklektičnim soundtrackom, še bolj pa s snemalnimi tehnikami, ki like po bizarno dolgih hodnikih in ogromnih sobanah spremljajo z drznimi sledilnimi kadri, jih v trenutkih čustvene angažiranosti izpostavljajo iz nenavadnih kotov in perspektiv, hkrati pa tokrat Lanthimos med načini prikaza predvsem hitro preskakuje.

Film, ki bi lahko otežen s svojo časovno-prostorsko umeščenostjo kaj hitro izgubil na hitrosti svojega prikaza, s pomočjo omenjenih fotografskih prijemov in tudi drzne, tekoče montaže v svojih dveh urah ostaja kinetičen, vitalen in nadvse gledljiv. V orisanem smislu je torej Lanthimos tokrat na vrhuncu ustvarjalnih moči, saj Najljubšo preveva tiste vrste avtorska ostrina, s katero se lahko film tudi brez krvi v svojem prikazu zdi šokanten in »nasilen«; tiste vrste ostrina, ki poskrbi, da se praktično vsi prizori v filmu, njihova dolžina in način njihovega prikaza zdijo nujni in nezamenljivi; ter torej tiste vrste ostrina, ki morda filmom podobno nabritih velikanov art filma - von Trierja ali Noéja - v zadnjih letih manjka.

Tudi v primerjavi z Lanthimosovimi prejšnjimi filmi, ki so s svojo premiso znali hitro pritegniti, a so nekje na poti k zapletu včasih izgubili jasno pripovedno usmeritev, je Najljubša bolj celovit, dodelan izdelek, pri čemer najbrž ni nepomembno, da Grk tokrat prvič ni snemal po svojem scenariju. A če to približevanje Hollywoodu in oddaljevanje od posebnosti Grčije, grščine ter grškega »čudnega vala« režiserja torej ni prisililo v kompromitiranje sloga, hkrati pa ga je v smislu same realizacije pripovedi povzdignilo nivo višje, po drugi strani proti koncu filma postane jasno, da vendarle ne bo šlo za kaj veliko več od sofisticirane zabave z relativno močno psihologizacijo in karakterizacijo likov. Če je bilo ob časovni in prostorski umestitvi filma res že vnaprej jasno, da bo lahko vsak komentar sodobne evropske politike ali družbe, kakršnih smo bili od režiserja vajeni, tokrat v najboljšem primeru posreden, tu scenarij preseneti še s skrajno osredotočenostjo na ostro zamejen kraj dogajanja, kar skorajda navda s klavstrofobičnostjo režiserjevega indie hita Podočnik, le da tokrat to funkcionira manj namerno in manj povedno.

Najljubša torej zajema nek čas in prostor, pa tudi neko strukturo občutka, brez da bi jo ti zares zanimali, in je očitno v njih locirana dokaj naključno, s tem pa ves čas bolj kot reprezentacija deluje simulacija. Filmu biografskih in splošno zgodovinskih detajlov sicer ne manjka in je pri prikazih putike, račjih dirk in streljanja na golobe hkrati izviren ter informativen, a je v svojem bistvu pravzaprav anti-realističen, s čimer se tudi ponaša in se iz svojega zgodovinskega trenutka že z načinom govora in besednjakom glavnih likov neprestano izvzema. Nekje v ozadju ves čas res poteka vojna s Francijo, ki od države terja velike finančne napore, jo skorajda prisili v višanje zemljiškega davka, s tem pa med ljudstvom po poročilih sproža nemire. A vse našteto svoje mesto najde le v bežnih omembah protagonistov na dvoru, kar lahko ob koncu postane tudi rahlo moteče, predvsem ker to pomeni, da se film zadovolji s tipično sodobno odsotnostjo širšega pogleda, odsotnostjo totalitete.

S svojo izvirnostjo in tudi z omenjeno relativno zameglitvijo političnega konteksta film funkcionira kot izboljšana verzija tistega, česar zabaven, a pomanjkljiv poskus je bil Marija Antoaneta Sofie Coppole, torej visoko stilizirane, izzivalne zgodovinske drame, ki se osredotoča na ekscentrične plemiške osebnosti in odnose med njimi. Hkrati pa si oba filma pozornost zaslužita s svojimi prikazi opolnomočenja žensk v pretežno moškem in pretežno absurdnem okolju, pri čemer gre Najljubša s svojo trojico izredno vplivnih protagonistk še korak dlje in morda prav v tem najde svoj košček družbenega angažmaja, ki jo je marsikomu vendarle povzdignil med najljubše lanskega leta.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness