Inside Llevyn Davis

Inside Llevyn Davis

Recenzija izdelka
25. 12. 2013 - 13.00
 / Kinobar

Zakaj me je novi film bratov Coen, dobitnik velikega pokala v Cannesu, spravil k pisanju, o, drago občinstvo? Zadeva bi morala biti zaključena, konsenz dosežen. Tudi v Ljubljani sem videl posameznike, ki so po filmu kar obsedeli, nemi od samega mojstrstva. No, jaz sem odrinil naravnost ven, misleč o nazadovanju in razočaran glede na svoja pričakovanja po predlanski predelavi bratskega dvojca waynijade True Grit.

Priznam, da glede na obravnavano nisem bil nepristranski gledalec.  Namreč, v vsakodnevnem življenju nosim aranski pulover, kakršnega so nekoč nosili prebivalci Vnanjih Hebridov, pozneje pa irski folk pevci. Res je, že od otroštva sem ljubitelj odkritosrčnih napevov o ribičih in delavcih na železnici, svoje poznavanje teh komadov pa dolgujem irskemu kulturnemu preporodu petdesetih let prejšnjega stoletja, ki se je z imigracijo plošč in ljudi kmalu prenesel čez ocean in se usidral v New Yorku. Prav tam, v Greenwich Villageu, kjer je Dylan sintetiziral britansko in ameriško, ljudsko in delavsko balado, je postavljen naš film. Nekoliko nevrotično v čas neposredno pred tem svetotresnim kulturnim dogodkom.

Problem vidim v tem, da je premisa, ki vključuje folk glasbo in fikcionalizirano različico kantavtorja Dava van Ronka, le izgovor za nov film bratov Coen v najbolj tipični inkarnaciji, ki po mojem kot prvi doslej vsebinsko sega nazaj v njun opus.

V preteklem letu sem pričakoval in napovedoval film, postavljen v štetl v vzhodni Evropi pred velikim eksodusom v Ameriko. Zdelo se je, da je njun odmevni A Serious Man le predigra taki vindikaciji Goslača na strehi. Llewyn Davis se napovedi povsem ne izneveri – ime in pojavnost glavnega lika v filmu izzoveta prepir o pravi identiteti junaka, ki bi bil namesto Valižana lahko tudi levitov in Davidov sin. Judovstvo je tu prek simbola menore venomer prisoten motiv, Davis pa se v cikličnem pripovednem loku tiho navezuje na modernega Odiseja, Joyceovega Žida navkljub lastni zgodovini, Leopolda Blooma. In to je glavni napredni moment filma v smislu avtorske poetike. Zdaj pa k avtopoetiki.

John Goodman zopet igra grozečega filistra, kot je to naredil že v Barton Fink in O Brother, Where Art Thou, prisoten je lik   satanskega avtoritarca, zopet kot v slednjem filmu, ter v Miller's Crossing. Potovanje v neznano, ki je zaščitni znak njunega neo-noira, zopet spominja na njun dušeči prvenec namesto na wanderlust njune predelave True Grit. Glasbene točke so izmenično izvedene   s pozornostjo in posluhom ali pa karikirane – le naš junak, ki ga svet filma vztrajno presliši, je vreden naše pozornosti.

Glavna premisa filma, pomanjkanje umeščenosti, življenje na robu pripadnosti, je dobro izvedena med dvakrat dvema lokacijama. Prva os teče med družbeno povzpetniško boemskostjo folk skupnosti v  centru New Yorka in med skromnim, predmestnim svetom Llewynovega očeta, ki je navezan na mornarico in s tem na delavske vrednote, ki jih Llewyn povzpetniško vidi le kot barvito mladostno delo, ki naj bi gradilo karakter.

Druga relacija je med kavčema Llewynovih prijateljev, na katerih brezdomec spi. Prvi je v lasti para starejših akademikov humanistov, katerih krog zbuja občutke manjvrednosti in sproža vedno nove konflikte. Drugi kavč je znotraj scene, pri paru prijateljev soglasbenikov, ki pa z uspehom in željo po ustalitvi drsita stran. Za nameček na drugem, ali pač tretjem bregu kontrakulturnega življenja stojita lika Johna Goodmana in njegovega lakaja, ki poosebljata nevarnosti vase zagledanega, neprilagojenega in pretencioznega samokoncipiranja.

Subjektivna, tako rekoč dušna vrednost ali lepota protagonista, kljub njegovemu zgubarstvu, je lepo tematizirana preko glasbe, ki nazadnje junaka pogubi v začaranem krogu zavrnitve in revščine ter ga odreši v očeh odtujenega očeta.

A ta dinamika, na prvi opis tako jasna in nova, se po mojem prenaša v nekaj že videnega, pretežko poudarjenega in nase opozarjajočega. Tekom odisejade skozi scenaristični čas in notranji prostor se izgubita skrbno opisana zgodovinski čas in družbeni prostor, ki sem ju opisal zgoraj. Sicer mojstrska recidiva zaključka na začetek me je tako pustila z občutkom, da je bilo fragmentirano izrecno pripovedno in ne epizodično, kot da bi   nekdo remiksal protestno pesem.

 

Janu Adlešiču v tej recenziji niti enkrat ni bilo treba uporabiti nadimka The Mayor of MacDougal Street, in to upravičeno.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.