Ken Loach je naredil še en svoj »zadnji« film, ki se začne tam, kjer se konča njegov prejšnji »zadnji« film. Jimmyjev dom je nadaljevanje Duha leta '45 – toda, zakaj dokumentarec o socialistični obnovi povojnega stanja v Angliji potrebuje novo epizodo, ki tokrat ni v dokumentarni formi, se ne odvija v urbanem okolju in težki industriji, ne referira na drugo svetovno vojno, pač pa na veliko depresijo leta '29, irske boje za osamosvojitev v 30-ih in je vpeta v mnogo bolj ruralno okolje? Skratka, povsem drugačen kontekst in povsem drugačna metoda.

Lahko bi trdili, da je Loach z Duhom leta '45 prikazal bolj materialno stran socialistične obnove družbe, njeno ekonomsko težnjo, ki temelji na povsem drugačnih družbenih vrednotah kot kapitalistična družba. Toda to ni zadosti, ljudje smo duhovna bitja, gola ekonomska produkcija ne zadostuje, družbenih vrednot ne moremo zreducirati nanjo. Tu nastopi Jimmyjev dom: če dokumentarec prikazuje, malce vulgarno rečeno, materialno stran, pa film s fabularno zasnovo gradi na vrednotah, ki vzpostavljajo družbeno kohezivnost in brez katerih gola materialna plat sploh nima smisla.

In res se Jimmyjev dom loteva osnov tega, kar tekom filma njihovi »nasprotniki« imenujejo »komunistična« družba. Zato prehod od urbanega Duha leta '45 k ruralnem Jimmyju - ta se namreč vrne iz New Yorka, ki ga je zdelala velika depresija, nazaj v neko rodno irsko vas, kjer se vsi poznajo, kjer so vsi prijatelji in prijateljice, kjer so, skratka, odnosi bolj intimni. In ko se Jimmy dejansko vrne, so odnosi še vedno intimni, toda ni kaj dosti možnosti za razne družbene aktivnosti. Tako imenovani Jimmyjev dom, njihovo ruralno kulturno zatočišče je bilo prisilno zapuščeno. Preden je Jimmy odšel v New York, so namreč sami zgradili ta »dom«, toda zaradi samoorganizacije, zaradi načela »vsakemu po njegovih potrebah«, zaradi plesa in petja in svobodnega branja in še česa, ogrožena Cerkev je s pomočjo represivnega organa države zaustavila njihovo početje - zato je Jimmy tudi pobegnil. Sedaj, ko se je vrnil, pa se loti obnove tega doma. Na ta način Loach podvoji samo zgodbo: spomin, ki razlaga Jimmyjevo vrnitev, dobi svojo ponovitev v linearnem poteku - potek obnove je zgolj ponovitev poteka izgradnje. In ker je Jimmy na koncu obakrat tako ali drugače odstranjen iz svojega ruralnega okolja, Loach dejansko doseže socialističnemu projektu nasprotni učinek: prvič kot tragedija, nato kot farsa? Je to poanta njegove komunistične družbe?

Ta nasprotni učinek Loach tekom filma samo poglablja, in sicer s samo realizacijo strukture filma. Prvič, struktura zgodbe: gre za zelo preprost dualizem z zgodovinskimi koreninami - bitka Cerkve proti »komunistični« družbi. Na eni strani imamo protagoniste, ki so dobri, veseli, ljubeznivi, samozadostni, nenasilni in tako dalje, na drugi strani pa imamo antagoniste, ki so seveda natančna inverzna preslikava: slabi, neveseli, sovražni, nasilni. Vsak problem »komunistične« družbe je tako eksternaliziran in upodobljen v duhovščino in njihovo afiliacijo z državnimi birokrati in instancami represije - mimogrede, zaradi dualizma slabe Cerkve in dobrih »komunistov« krščanska zapoved »ljubi svojega bližnjega« ni problematizirana, pač pa kot taka pade stran od slabe duhovščine. Tako so tudi dialogi povsem predvidljivi: slaba duhovščina s svojo konservativnostjo zavrača na primer jazz kot peklensko glasbo, kar ni iz vidika te dualistične pozicije nič drugega kot Loachev sarkazem; po drugi strani pa dialogi »komunistične« druščine izpadejo dokaj patetično z vsemi visokoletečimi emocijami in »ljubljenih bližnjih«.

In drugič, struktura samega filma. Če sprva tekom reminiscence gradnje Jimmyjevega doma vidimo kolektivnost na delu, ki namesto denarja določa pojem lastnine - res lep trenutek v filmu, ko Jimmyja vprašajo, ali je to njegov dom, pa drugi odvrnejo, da je njihov, ker ga vsi gradijo in ker v njem vsi gradijo, na kakršen koli način že; pa v nadaljevanju film postavlja osredotočenost na Jimmyja. Izjava »Jimmy ni Karl Marx« ne pomeni redukcije posameznika na množico, pač pa vzpostavitev novega junaka - dejanska teza te izjave je sledeča: še Jimmy, preprosti delavec, ki ni Karl Marx, je lahko Karl Marx. Še drugače, ni kolektiv tisti, ki dela spremembe, pač pa je vsak v kolektivu lahko junak, ki dela spremembe. Jimmyjev dom je to, kar je, zaradi Jimmyja in ni Jimmy to, kar je, zaradi tega prostora. Zato Loach tudi kamero stalno usmerja v Jimmyja in šele iz njega ven »odzumira« v širšo perspektivo na celotno dogajanje kolektiva. To bi lahko tudi pojasnilo dejstvo, zakaj igralci nikoli niso vnaprej dobili scenarija: preprosto zato, ker bi to dalo možnost razrahljanja Loachove klasične osrediščene strukture, tako na ravni filmske zgodbe kot režije.

Tako se ne bi čudil, če bi Loach naredil še njegov nov »zadnji« film in ta serija bi ali bo verjetno trajala vse dokler ne bo zares zagrizel v družbene odnose - kaj je na »socializmu«, kaj je na »komunizmu«, kaj je na »anarhizmu« toliko privlačnega, da se Loach vedno vrača k tem oznakam? Genialni Loachev preblisk v Jimmyjevem domu, ki na nek čuden način vzpostavlja družbeno vez, njeno kohezivnost, je ples: marksisti bi res morali več plesati, toda kar Loachu manjka, je tudi obratna relacija - plešoči bi morali brati Marxa. Če je v Jimmyjevem domu plesal Marx, bi se moral v naslednjem Loachevem filmu Jimmy učiti plesati na »bandiero rosso«.