Kdo je ubil Carolyn Harper?

Kdo je ubil Carolyn Harper?

Recenzija izdelka
19. 6. 2020 - 13.30
 / Kinobar

Pri brskanju za lanskoletnim filmom Knives and Skin, delom ameriške režiserke Jennifer Reeder, na svetovnem spletu pogosto naletimo na negativne odzive. Te je v splošnem mogoče razvrstiti v dve skupini. V prvo skupino spada odziv splošne publike, ki film pogosto označuje za nerazumljiv, nesmiseln in nekonsistenten konglomerat med seboj ohlapno povezanih zgodb in likov, v drugo skupino pa sodijo kritiški odzivi, ki v filmu pogosto vidijo neinovativno repliko Lyncheve serije Twin Peaks s pridihom tematik identitetne politike. V nasprotju z negativno recepcijo filma bo današnji Kinobar poskušal temu drznemu projektu povrniti nekaj dostojanstva, ki si ga delo v splošni poplavi konvencionalnejših filmov vsekakor zasluži.

Podobno kot v Modrem žametu ali Twin Peaksu Davida Lyncha je kraj dogajanja filma Knives and Skin zakotno ameriško industrijsko mestece, polno bizarnih in unikatnih likov. Zgodba se prične s skrivnostnim izginotjem najstnice po imenu Carolyn, ki se neke noči izmuzne iz svoje sobe, da bi se srečala s fantom s svoje gimnazije. Zmenek se hitro izkaže za polomijo, Carolyn pa po spletu okoliščin ostane sama sredi noči nekje daleč od doma. Jasno je, da se naslednje jutro ne bo vrnila domov.

Motiv izginotja podobno kot v seriji Twin Peaks poganja celoten film, a z nekaj očitnimi razlikami. Carolyn v nasprotju z Lauro Palmer na svoji gimnaziji ne velja niti za priljubljeno niti za privlačno osebo. Zato se razen njene matere in mestnega šerifa le malokdo zares zmeni za njeno izginotje. Carolynino izginotje na začetku filma tako služi kot nekakšen MacGuffin – kot dogodek, ki je sicer nujen za razvoj zgodbe, a je sam po sebi nepomemben.

Medtem ko meščani iščejo Carolyn oziroma njeno truplo, se gledalcu počasi razkrivajo posamezni dogodki, osebne zgodbe posameznih likov in njihovi medsebojni odnosi. Večji poudarek daje film na življenje treh gimnazijk; Joanne, ki v prostem času služi denar s preprodajo zdravil na recept in prodajanjem spodnjega perila svoje matere enemu izmed gimnazijskih profesorjev; gotske glasbenice Charlotte in navijačice Laurel. Čeprav so si karakterno precej daleč, jih med iskanjem pogrešane Carolyn združi nekakšen spontan upor proti podrejenosti in splošnim socialnim normam, ki vladajo v mestu.

Če lahko mlajša generacija predstavlja možnost za svetlejšo prihodnost in spremembe, vlada v svetu odraslih stanje popolnega kaosa in bede. Joannin brezposeln oče, po poklicu klovn, ženi ne upa priznati, da je izgubil službo. Zato se pretvarja, da še zmeraj hodi na delo, čeprav se v resnici vsakodnevno skriva pred svetom v mirnem ozračju kamnoloma. Joannina mati, ki živi v stalni apatiji, se v kriznih situacijah rada posvetuje z govorečim levom, natisnjenim na njeni majici. Carolynina mati, srednješolska profesorica in voditeljica pevskega zbora, je zaradi hčerinega izginotja popolnoma na tleh, lokalni šerif pa se ne odreže niti pri preiskavi Carolyninega izginotja niti v zasebnem življenju, v katerem se sooča z odtujeno družino in nosečo ženo, ki ljubimka s klovnom v kamnolomu.

Ker nam film prikazuje mnoštvo zgodb in dogodkov iz življenj najstnikov, družin in odraslih v mestu Big River, nima zares enotne narativne strukture. Dogodke v filmu povezujejo njihova prostorska bližina oziroma mesto, v katerem se dogajajo, motiv izginotja in občutek izumetničenosti oziroma odtujenosti, ki vlada v vsakdanjem življenju. Posamezne zgodbe tako pogosto ostajajo nezaokrožene, dialogi pa velikokrat ne vodijo nikamor – zdi se, da so liki preveč otopeli, da bi razmišljali o dobrih punch linih. Občutek fragmentarnosti in nedokončanosti posameznih zgodb, ki jih včasih povezujejo prehodi v stilu muzikala, dajeta filmu sanjski podton.

Občutek nedodelanosti dialogov in praznosti likov je sicer pogosto izpostavljen kot glavna slabost filma, vendar se zdi, da to ni posledica obrtniške nespretnosti, temveč pravzaprav namen ustvarjalcev. Če delo presojamo po tem, kaj želi doseči, potem je rezultat v resnici zelo spodoben. Ena izmed šibkejših plati filma je morda montaža, saj bi lahko bili nekateri prehodi, ki povezujejo različne zgodbe, izpeljani spretneje oziroma bolj domišljeno. A ne glede na to ustvarjalcem navsezadnje vseeno uspe ustvariti samosvoj sanjski svet, ki daje prepričljiv vtis motnosti in nedovršenosti.

Tujo, sanjsko, celo vesoljsko atmosfero ustvarja tudi vizualna podoba filma. V splošnem fotografija Knives and Skin s svetlobnimi barvnimi odtenki in klavstrofobično atmosfero mesteca prej kot na estetiko kakšnega Lyncha spominja na plesni internat Argentove grozljivke Suspiria. Delo se pogosto poigrava tudi z neonskimi barvami in žarki, ki žarijo iz kakšnega predmeta in s tem vzbujajo občutek odtujenosti. Tako si ne moremo pomagati, da se ob neonsko rumenem soju Carolyninih očal, ki jih vidimo ležati nekje v gozdu, ne bi spomnili na nenavadnost osvetljenega vesoljskega avtomobila iz kultne klasike Repo Man.

Z nenavadno fotografijo se na prav posrečen način povezuje filmska glasba, ki sanjski in deloma psihedelični ritem filma poudarja z umirjajočimi zvoki sintetizatorja in zlajnanimi a cappella pop komadi. Pesmi, ki jih pojejo gimnazijke v šolskem zboru, pa nimajo zgolj atmosferske vloge, temveč delujejo kot nekakšen most v družbeno atomiziranem svetu mesteca. Ta moment je dobro razviden v enem izmed bolj posrečenih trenutkov filma, ko gimnazijke obupani materi izginulega dekleta v opustošeni otroški sobi zapojejo pesem Girls Just Want to Have Fun.

Najbrž ne bi popolnoma zgrešili, če bi poanto tega, marsikomu nedostopnega filma opisali kar z besedami pop pesmi: »Dekleta se želijo le zabavati.« Če se ob zaključku filma svet odraslih ne spremeni bistveno, so nekateri dijaki na koncu obogateni s spoznanjem, da utesnjujoč način življenja, ki ga predpisujejo ustaljeni družbeni zakoni, ni samoumeven. Oziroma – metaforično rečeno – da obstaja svet onkraj mesteca Big River. Ključno vlogo pri tem pa imajo prav dekleta, ki se na koncu filma emancipirajo in zaživijo svoje lastno življenje. Preprodajalka Joanna izboljša svoje razmerje z materjo, Charlotte, ki je svojo zadržanost pred ljudmi zakrivala z gotskim stilom oblačenja, se sprosti in sprejme povabilo na maturantski ples, navijačica Laurel pa pusti svojega fanta, mu pove, da grobo ravna z ženskami, in postane lezbijka. 

Najnovejši izdelek Jennifer Reeder lahko zagotovo označimo kot umetniško in politično drzen film, ki se ne ozira na ustaljene estetske in družbene smernice ameriške filmske industrije. Zato lahko sklenemo, da Knives and Skin pred nas postavlja delo, ki s svojo unikatno in samosvojo podobo odtehta nekatere tehnične pomanjkljivosti oziroma okornosti, ki jih pri najboljši umetniški in industrijski produkciji ne pričakujemo.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.