Asghar Farhadi je odpotoval iz Irana in v Španiji posnel nov film Vsi vejo. Kljub temu, da je v stari Andaluziji po lastnih besedah odkril univerzalnega južnjaškega duha, s katerim se lahko poistovetijo tudi Iranci, ni prepričal večjega dela kritik, ki so film razglasile za korak nazaj v njegovem sicer bleščečem režijskem opusu.

Vsi vejo na prvi pogled res zgleda kot klasična španska limonada. Dogaja se v stari pitoreskni mediteranski vasi, v kateri romantični domačini skačejo po strehah, dirkajo z motorji, se strastno poljubljajo in se na splošno lotevajo stvari le z vetrom v laseh. Žajfnica na sebi postane žajfnica za sebe, ko v vas prispe Penelope Cruz s svojo premožno družino, da bi se udeležila sestrine poroke. Njeni domači, torej oče, starejša sestra, njen mož in hči ter mlajša sestra, so nekakšni lokalni veleposestniki, na slavju pa se jim pridruži tudi njihov karizmatični bivši hlapec in Penelopin ljubimec Javier Bardem. Nato se ulije nevihta, zmanjka elektrike in poroka na idiličnem podeželju je prekinjena z ugrabitvijo Penelopine hčere Irene.

Ugrabitev je seveda, značilno za Farhadija, postavljena v ozadje. Katalizira jedrno dogajanje in karakterje rine čez rob, vendar film ne temelji na suspenzu, ki bi ga ustvarjala sama ugrabitev – gledalec ne navija, da bi se hči vrnila k staršem. Tesnoba in napetost naraščata z razvojem odnosov med karakterji. Sama ugrabitev in grozeča sporočila ugrabiteljev, naj družina zbere denar, če ne, bo hčeri trda predla, so zgolj sunki, ki te odnose zaostrujejo in pospešujejo njihov propad.

Zanimivo je, da se Farhadijevemu filmu očita zlasti klišejskost, čeprav je uporaba tipičnih latino karakterjev in dogajalnega prostora očitno namerna. Eden izmed likov v filmu se celo sklicuje na prikaz klišejev kot dokaz, da je celoten kontekst ugrabitve sumljiv. »Poroka na podeželju?! Kdo sploh še to dela?« Ne samo to, film se stereotipov poslužuje cinično in na ta način plete svojo poanto.

Farhadijeva stvaritev po drugi strani spominja na Hanekejev lanskoletni celovečerec Srečen konec. Medtem ko se je v Trgovskem potniku in Ločitvi ukvarjal predvsem z interakcijami med pripadniki nižjega in srednjega razreda, tokrat Hanekeju sledi v psihološke napetosti družine višjega sloja. Paralela se kaže tudi na ravni filmskih sredstev. Tako kot je dobršen del Srečnega konca posnet v obliki video objave na socialnih omrežjih, tudi Iranec v svojo starinsko špansko vas uvozi moderno tehnologijo. Ugrabljena hči s svojim očetom na začetku filma klepeta po video klicu, poroka pa je zabeležena na posnetkih z droni, ki jih družina znova in znova pregleduje, da bi našla kakšen namig glede ugrabiteljev.

Farhadijev nov projekt briljira prav zaradi izrabljanja klišejev in citatov – podob, za katere »vsi vemo«. Konec koncev vsi že vemo, kaj bo v filmu Vsi vejo. Farhadi nam bo pokazal neko družino in vanjo zabrisal izredni dogodek, skozi katerega se bodo razkrile že vseskozi prisotne motnje in travme v odnosih med njenimi člani. S tem ko je iranski režiser prenesel svojo tipično narativno tehniko v formo španske nadaljevanke, je svojo vsebino posplošil onkraj konteksta klasične iranske družine. Prek stereotipov Farhadi torej ni napravil koraka nazaj, temveč mu je uspela dovršitev lastnega ustvarjalnega pristopa. V Ločitvi je upodabljal nekaj sebi domačega, a za nas zahodnjake tujega, eksotičnega, s čimer si je priboril prvega tujejezičnega oskarja. Gledalec-poznavalec je pripomnil: »Kako je naslov filma Ločitev, če se v Iranu ženske ne morejo ločiti,« prikazano pa je obveljalo za specifiko iranske družbe, kjer, kot »vsi vemo«, ženske zavijajo v rutke. Z Vsi vejo je Farhadi naredil sebi, svoji iranskosti tuj film, ki bo domač nam. In za to, da bomo Evropejci razumeli, ga je upodobil kot špansko nadaljevanko.

Sama ugrabitev je kliše. Vsi že vemo, kakšni so filmi o ugrabitvi. Tudi Farhadijevi karakterji že vsi vejo, kakšni so možni izidi v takšni situaciji, saj je v isti španski vasi že prišlo do ugrabitve. Javier Bardem tako lahko preprosto pogleda posnetke na internetu, mi pa kakšen drug film, zaradi česar Farhadi same ugrabitve scenaristično podrobneje ne razvije. Tudi tu gre morda za citat, tokrat Jarmuschevega Down by Law, ki je v osnovi film o pobegu iz zapora, vendar v celoti spusti prikaz pobega, da se osredotoči na same odnose med pobeglimi. Zaporniki se tako preprosto prebijejo na prostost, eden izmed njih pa nam da vedeti: »We have escaped! Like in the American movies!« Upravičeno bi trdili, da je Farhadi v Vsi vejo dosegel novo, skoraj »kiarostamijevsko« stopnjo refleksije lastne obrti, ki je bila v njegovih prejšnjih projektih bistveno manj prisotna.

Ugrabitev je zgolj kontekst, v katerem se neprestano zastavlja vprašanje, kaj »kdo ve« in »kaj bi lahko kdo vedel«. Družinski člani se med iskanjem ugrabljene hčere stalno sprašujejo, kaj so morali vedeti ugrabitelji in kaj vedo sedaj, kar jih pripelje do sklepa, da je mogel ugrabitev izvesti le nekdo iz družine. In točno to, kar vsi že ves čas vejo, nam na koncu razkrije tudi film. Zvesto analitični tehniki, družinske skrivnosti, ki privrejo na plano, niso nič zares novega, temveč se izvejo na način, da se nihče več ne more pretvarjati, da zanje ne ve.

Že videna in že poznana je Farhadijeva odlika, da razredno problematiko vtke v družinsko problematiko. Vendar tokrat zaradi učinka španske odtujitve socialnih razsežnosti njegovega filma ni mogoče zvesti na partikularne značilnosti iranske družbe. Farhadi nerazdružljivo preplete individualne psihološke frustracije, ki nastanejo znotraj podeželske veleposestniške družine, z ekonomskim odnosom med veleposestnikom in dninarjem. Ugrabitev tako ponovno sproži polemiko glede zemlje, ki naj bi jo Javier odkupil od Penelope pod njeno pravo ceno in se s tem na račun svojih bivših gospodarjev povzpel iz svojega hlapčevstva. Ko ugrabitelji zahtevajo tristo tisoč evrov odkupnine, Penelopina družina po tihem zahteva poplačilo starega dolga. Javierova žena, ki postaja vedno bolj prepričana, da je ugrabitev zgolj spletka, namenjena poravnanju starih dolgov, veleposestnikom odvrne: »Zemlja je od tistih, ki jo obdelujejo.«

Izkaže se, da sta tako Penelopin mož kot njen oče popolnoma brez denarja. Razred, ki se šopiri s svojim prestižem, sploh nima premoženja, temveč je obubožan, zapit, zadolžen, propadel. Napaja se izključno z življenjsko silo svojih dninarjev in sklicevanjem na starem dolgove. Javierju tako povejo, da je ugrabljeno dekle v resnici njegova hči, kar ga prepriča, da proda svojo posest in poplača odkupnino.

V obeh primerih si torej uspejo prilastiti Javierovo produkcijo oziroma reprodukcijo: najprej mu odtegnejo hči, nato pa s sklicevanjem na to hči še njegovo zemljo. Sama ugrabitev in vprašanje, ali za celotnim dogajanjem stojijo Penelope in njena družina, zopet postaneta obrobna. V vsakem primeru si uspejo prek ugrabitve poplačati stari dolg. »Saj veš, da ti ga bomo vrnili,« Penelope in njen mož obljubita Javierju, ko jima ta pripelje rešeno hči. Nato jo preložita v svoj avto in se hitro odpeljeta nazaj v Argentino. Oziroma: kdo ve, kam.