Ko pes končno dočaka brezčasje. Psi brezčasja, take two.

Življenje le redko dopušča druge priložnosti. Škrto je z njimi, kot sadist se fiksa s tvojimi novimi in novimi neuspehi … Tokrat je bilo drugače. Že od začetka bi moral vedeti; predobro, da bi bilo res. Vse se je preveč poklapalo. Večji cinik si, bolj deviško nasedaš goljfivim upom. A druge izbire nisem imel. Igro je bilo treba odigrati do konca. Žanr terja svoje. In kaj drugega je življenje kot to, da bolj ali manj sfalirano slediš svoji zvrsti umiranja iz dneva v dan, iz noči v noč … Tistega večera je temnikav mrak žrl vidljivost, para iz ust je zlovešče brisala kislo rošenje, ko sem se odpravil tulit v beznico, kjer v nedogled crkujejo … Psi brezčasja.

Pa nam je vendarle ratalo. Po debaklu v Kinu Šiška in tamkajšnjem dobronamernem izsiljevanju nam je neki drugi kino, Kinodvor, brez kakršnegakoli teženja omogočil prisostvovati slavnostni premieri velenjskih Psov brezčasja v režiji Mateja Nahtigala po istoimenskem romanu Zorana Benčiča, ki je z režiserjem tudi koscenarist. Morda ne škodi, če spomnimo, kaj naj bi v prvem neuspešnem poskusu zamudili. Kaj torej film oz. njegovo oglaševanje govori o samem sebi.

»Bojda je del preporoda slovenskega žanrskega filma, npr. z Idilo, v sami špici slednjega. Posnet po uspešnem romanu, ki ga je spisal pevec v bivšem rock bendu. Bojda v domačo obrt vnaša prepotrebno svežino, akcijo, skrivnostnost, suspenz, seksapilnost, še potrebnejšo gledljivost. Bojda je 'tako dober, da bi si želeli, da bi bil še boljši'. Bojda gre za najboljši slovenski noir triler vseh časov. Kako se voajersko ščene ob takšnih psih ne bi poslinilo.«

Zdaj, ko smo film dejansko pogledali, lahko ocenimo, koliko kredibilnosti ima to vzneseno bojdanje. Hja, takole je. Film je žanrski, to mu je že treba priznati. Precej tipičen noir; odtujen prišlek se vrne v domači kraj, kjer je osebno vpleten v umazane in skrivnostne intrige. Besedilo v offu, podzemno urbana brezbrežnost, alkohol, kriminal, fatalka, ves svet je marioneta politično oblastne obscenosti iz ozadja etc. In seveda čiki. Sredi filma sem malce žleht pomislil, kako je film onstran obrtniških in umetniških dosežkov ena velika glorifikacija kajenja. Nisem še videl filma, v katerem bi se toliko kadilo. Če samo pomisliš na to, te prime kadit.

Če je z žanrskega vidika torej vse na mestu, pa je vendarle treba opozoriti na nekaj nelagodnejšega. Ne v smislu protagonistove nedomačnosti, odtujenosti od njegovega socialnega horizonta, same formi lastne temačnosti, temveč nekaj, kar štrli ven onstran stvaritvenega kozmosa. Namreč, ne moremo se znebiti občutka nejeverne neverjetnosti, ki veje iz same biti filma. Se pravi neprestan hecen občutek, da kaj takega, tj. filmski potek in njegova govorica, v teh naših prostorih in časih v resnici ni možno.

Operiranje z resnico je nehvaležno, sploh v teh postčasih njene konstantne fikcializacije, češ kaj pa je sploh resnično, to ja nima veze z umetnino, saj resnično vznikne ravno skozi namišljenosti, sploh pa gre za žanr, kaj vam ni jasno. Že že, a vendarle; noir gor ali dol, filmu te preprosto ne rata prelisičiti, da se v poetiki in patetiki njegove naracije kaj takega dejansko lahko vrši, posebej na tak način. Zaradi tega v vsem črnikastem melosu, dekadenci, urbanih greznicah, klubih, mafijskih šefih, politikantskih spletkarjih, kurbnhausih, prepletanju podzemnih in nadzemnih umazanij itn. itd. hote nehote zaveje neizbrisna sled in senca farsičnosti. Smrtna resnost antijunakov v njihovih ponarejenih vesoljih se brez namena in spontano sproti sprevrača v paradno samoparodiranje.

Zaradi tega filmu kljub solidni gledljivosti, finemu igranju, všečnemu scenariju, ki sicer, kot smo tega vajeni, slovenščino še zmerom zadrži v štorastem teatralnem primežu in ne razpusti popolnoma v verbalno osvobojenost, slej ko prej spodleti. Se pravi je njegova žanrskost tako odlika kot faliranje. Nemara lahko pričujoče razmišljanje malo v šali, malo zares zaključimo s kratko primerjalno analizo.

Z Idilo namreč. Vprašanje je, zakaj Idili kljub ali nemara zahvaljujoč žanrskosti napram Psom uspe. Rekel bi, da zaradi – primitivnosti, česar ne mislim vrednostno, temveč opisno. Ne le ker prifuknjeni kmetavzarski hribovci pač delujejo bolj avtentično od ne vem kakšnih bogatunskih stricev in tastov iz ozadja, niti ne zaradi alkohola kot slovenske kulturne prekrvavljenosti. Idilin tek je skozinskoz zelo preprost, primaren, primatski in na nobeni točki ne seže onstran masakra v vukojebini, ki je zgodbovno bolj ali manj namenjen sam sebi. Medtem ko je v Pse tudi zaradi narave forme vtkana kompleksnejša struktura z več liki, več korespondenc, več dogajalne polifonije, več situacijskosti, ki terja sprotno ali naknadno razreševanje, da se naenkrat in nehote čudiš likom, kako lahko še verjamejo svojim dejanjem, besedam, pojavnostim. Tako se film slednjič ujame v lastno fikcijsko past.

Ki pa je seveda daleč od kakšne katastrofalnosti, sploh če malce pozabimo na umetniško resnobnost in na stvar pogledamo skozi malce lahkotnejšo optiko. Obrtniško je neoporečen, kadriran vešče, mestoma subtilno, zvočna slika ga seka, muzika je srborita, celostna podoba produkcije nakulirano pasja. Kar bi lahko rekli tudi za film kot tak; mogoče ni brezčasen, je pa zagotovo fejst pasji.

To je to. Saj ni moglo biti drugače. Vedno je lahko slabše. Iz dvorjanskega kina v od megle zatohlo noč. Karavana gre dalje, psi tulijo v brezčasje. V odmevu pod nebom pa kot da nekaj šepeče, nekaj hecno znanega. Počasi se poklopi. Heh. Kajpak. 'Jebi se, Kino Šiška.'

Drugo priložnost v drugem kinu je probal izkoristiti Matjaž.