Najbolj znani detektiv vseh časov vedno znova zbuja zanimanje svojih ljubiteljev, tokrat v novi BBC-jevi seriji. Po večjih filmskih projektih iz let 2009 in 2011 bomo pozornost bolj  usmerili v produkcijo televizijske serije, predvajane v letu 2010, ki nadaljuje veliko zgodbo Sherlocka Holmesa, vendar jo prestavi v sodobnost. Serijo zaenkrat sestavljata dve sezoni, vsaka napolnjena s tremi, uro in pol dolgimi deli. Obe sta bili predvajani tudi na slovenskih televizijskih kanalih, zadnji del z naslovom Padec pri Reichenbachu je bil na sporedu 24. marca, kar je relativno kratek, dvomesečni zamik v primerjavi s premiernim predvajanjem.

Razloge za hitro posvojitev serije gre bržkone iskati v prilagoditvi modernemu gledalcu. Pripovedi so kljub očitnim navezavam na izhodišča Arthurja Conana Doyla vseskozi v humornem odnosu do stereotipnih predstav o Sherlocku Holmesu. V tem smislu je potrebno podobo Sherlocka z lovsko kapo razumeti kot medijski konstrukt, značilen za naš čas. Ustvarjalca serije, Mark Gatiss in Steven Moffat, sta dogajanje iz pozne viktorijanske dobe postavila v sodobno Anglijo, likom pa dodala človeško polnost in individualnost, ki je v literarni predlogi večinoma zanemarjena. K temu je veliko pripomogla tudi odlična igra glavnih igralcev, Benedicta Cumberbatcha kot Sherlocka in Martina Freemana kot Watsona.

Moderni Sherlock je freelancer, izmislil si je svoj poklic –  detektivsko svetovanje. Seveda ne živi nikjer drugje kot na ulici Baker 221b in je zasvojen z nikotinskimi obliži. Pri svojem delu uporablja svoj pametni telefon, forenziko in pozoren čut za opazovanje. Sherlock bi lahko bil zgodba o nadutem modernem subjektu, ki mora biti vseskozi z vseh strani aficiran, drugače  se počuti praznega in neuporabnega. Vsakdanjost ga namreč dolgočasi, potrebuje stalno dokazovanje lastne superiornosti in izjemnosti, v racionalni, logični dedukciji vseh dogodkov v svetu. Komunikacija s svetom mu je najlažja prek njegove spletne strani Znanost dedukcije.

Na drugi strani pa Watson novic o Sherlocku ne objavlja več v zgodbah, ampak na blogu, ki mu ga je naročila pisati psihoterapevtka po tem, ko se je vrnil iz Afganistana. Tako navdušencem nad Sherlockovimi sposobnostmi ni treba čakati na tiskani izid zgodbe, ampak lahko raziskovanje spremljajo skorajda v živo, z minimalnim zamikom. Moderni Watson je v resnici Sherlockova služba za odnose z javnostjo.

Prvo sezono v celoto povezuje telefon, ki v prvem delu Študija v rožnatem pripelje do razrešitve serije samomorov, v zadnjem delu Velika igra pa Sherlocku nalaga ekspresno reševanje primerov, ki ga pripeljejo do soočenja z njegovim največjim sovražnikom, kriminalnim svetovalcem Jimom Moriartyjem. Kajpada se sezona ne sklene in s tem prisili gledalca, da nestrpno čaka na prvi del nove, ki bi potešil njegovo radovednost. Seveda se potem nikoli ne konča pri prvem delu.

Druga sezona nadaljuje s stopnjevanjem neizbežnosti soočenja Sherlocka in Moriartyja. Ta namreč vleče niti iz ozadja vseh primerov, ki jih Sherlock raziskuje. V prvem delu Škandal v Belgravii se zgodba odvija okrog Sherlockove edine ljubezni Irene Adler, v drugem delu Baskervillski psi pa pripoved vdre na področje varovanih vojaških skrivnosti razvijanja kemičnega orožja. Tretji in zadnji del dosedanje serije z naslovom Padec pri Reichenbachu je v celoti  osredotočen na veliki finale. Boj med Sherlockom in Moriartyjem ni zakrit očem javnosti, ampak se odvija ravno na tem terenu. Zmagovalec bo sicer tisti, ki bo preživel, ampak veliko vlogo sprožilnega trenutka nosijo mediji. Ti javnosti prikazujejo podobo, ki ni v skladu z realnostjo in tako vplivajo na spremembe te realnosti.

Po ogledu dveh sezon serije Sherlock je jasno, da se ta niti ne trudi preseči svojih okvirov, saj stalno manipulira z zavlačevanjem in razkrivanjem. Če se je zadnji del končal s Sherlockovo apoteozo, lahko v naslednjem pričakujemo njegovo vstajenje, napovedano je namreč že za naslednje leto.

Eno leto se bo postil Borov.