4. 4. 2016 – 13.00

Komično odkopavanje socializma

Po pravici povedano, mi ni povsem jasno, kaj je poanta Festivala frankofonskega filma, ki je v sredo vstopil v svojo peto izvedbo pri nas. V osnovi gre seveda za slavljenje mednarodnega dneva frankofonije, ob katerem se države članice Mednarodne organizacije za frankofonijo poklonijo raznolikosti kultur, ki jim pripadajo in katerih zgodovinska skupna točka naj bi bil francoski jezik. Pa vendar smisel zvodeni, ko se v sklopu festivala ob francoski promovirajo tudi druge vključene kulture, saj je s tem frankofonija promovirana le na zelo posreden način. Gledamo filme, ki bi jih gledali v vsakem primeru, poleg tega pa bi lahko najbrž na podoben način slavili še kakšno drugo kulturno-politično povezavo.

Stvari ni uspelo razjasniti niti uvodnim nagovorom, ki so bili pred otvoritvenim filmom v Kinodvoru prikazani v skrajni meščanski snobovski luči, v soju katere niti nagovor »Dragi gostje, cenjene ekscelence« ni bil več presenečenje in je nič hudega slutečega študenta v družbi mednarodnih visočanstev postavljal v vlogo odpadnika. Poslušali smo bolj ali manj francoske govore, zaploskali sicer odsotnemu pokrovitelju festivala ministru Karlu in ponosno prikimali izjemnemu slovensko-francoskemu sodelovanju, nato pa se je film vendarle začel.

Takšno proslavljanje nečesa, kar zbrani množici pomeni bore malo, morda spomni na kakšne ceremonije totalitarnih sistemov, na hecno pranje možganov, kakršne so včasih bile totalitarne formalnosti brez vsebine, a z veliko simbolno vrednostjo. S tem pa bi lahko sklepali, da si različni družbeni sistemi niti niso tako zelo različni, kot bi radi bili, to pa je tudi ena izmed poant otvoritvenega filma Zaklad, novega izdelka režiserja Corneliuja Porumboiuja, prominentnega predstavnika in največjega šaljivca tako imenovanega romunskega novega vala.

O tem najzanimivejšem evropskem filmskem gibanju zadnjega desetletja bi veljalo nekoč pripraviti kakšen daljši zapis, na tem mestu pa spomnimo le, da ga zaznamujejo posredna ali neposredna navezava na čas socializma in nikoli zaključene tranzicije, da filme krasi tipičen vzhodnoevropski črni humor in da so posneti v realističnem, pogosto naturalističnem ter minimalističnem stilu.

Našteto do neke mere velja tudi za Zaklad. Zgodba prikazuje javnega uslužbenca Costija in njegovega soseda Adriana, ki je do vratu v dolgovih, a verjame, da je na zapuščenem vrtu njegovega pradedka zakopano bogastvo, ki je bilo tja skrito pred prihodom komunistov. Soseda tako v komediji zmešnjav najameta kvazistrokovnjaka za detekcijo kovin in z njim odideta raziskovat. Zgodba morda zveni malce privlečena za lase, a nas omaja dejstvo, da sta režiser filma in njegov prijatelj Adrian, ki v filmu igra soseda Adriana, nekoč prav na vrtu hiše, ki je postala prizorišče filma, res iskala zaklad, ki naj bi ga tja zakopal Adrianov praded.

Že iz samega zapleta lahko torej sklepamo, da ne gre za temačno vzhodnjaško sivino, kakršna sta bila npr. vrha dotičnega vala, filma Štirje meseci, trije tedni in dva dneva ter Smrt gospoda Lazarescuja, in nasploh se hitro izpostavijo podrobnosti, ki Zaklad ločujejo od preostanka zakladnice te scene.

Humor je nepogrešljiv element teh filmov že vse od začetka gibanja, a je bil doslej redko postavljen tako v ospredje kot zdaj, ko skoraj sam nosi film. S tem je tudi v primerjavi z doslej najvidnejšima izdelkoma režiserja, Smo imeli revolucijo ali ne? in Policijski, pridevnik, zdaj družbena kritika postavljena bolj na stran ali pa vsaj zakopana malce globlje, razliko pa delajo tudi stilistične oz. tehnične izbire. Način snemanja ni več tako minimalističen, kamera ni več tako ohlapna, mizanscena pa je precej bolj stilizirana. Kadri v Zakladu pogosto delujejo sami zase, vizualno bolj pomaga pripovedi, fotografiji pa lepo služi statična, pogosto geometrična kompozicija.

Star filmski trik je tudi prikazovanje enega izmed likov, medtem ko poslušamo nekoga drugega, kar namiguje na prisotnost brez prisotnosti, morda tipično za prisluškovalne totalitarizme. V Zakladu je nasploh morda tako kot v postsocialistični družbi duh socializma prisoten tudi, ko ga ne vidimo in ne omenjamo, saj se neizogibno pojavljajo primerjave med nekoč in danes. Še vedno je to družba, kjer zaposleni ne delajo veliko in premeteno okrog prinašajo svoje šefe, policisti pa so malce neumni, leni in skorumpirani. Costi zdaj živi umirjeno življenje v okovih kapitalistične javne službe, pri čemer ni revež, a lahko do resnega denarja pride le s kakšnim pravljičnim zakladom. Denarja in zaklada nam danes ne bi več pobrali v celoti, bi pa nam ga, kot sta opozorjena glavna lika, če bi šlo za kulturno dediščino, pobrali 70 %. Naše premoženje ni več podržavljeno, nas pa zdaj z obrestmi obira finančni sektor. V socializmu so ljudje v strahu pred oblastmi zaklade zakopavali, v kapitalizmu jih državi prinesemo sami.

Ob tem pa gre v filmu pri iskanju dedkovega zaklada tudi za iskanje identitete, saj so te v tem post-karkoli času tako nejasne in fluidne, da vsakogar kdaj prime, da bi šel lastno iskat na vrt davno umrlega prednika. Sploh je tako v družbah, ki so bile ali pa so še vedno izpostavljene tranziciji, prelomu tradicij in preklinjanju spomina, kar lahko družine in osebnosti razkosa, režiser pa žal tokrat v neambicioznih devetdesetih minutah temu ni posvetil resne pozornosti.

Zaključek v klasični evropski maniri seveda ni enoznačen in nas opomni, da če najdeš zaklad ali pa ne, še vedno na koncu rad srečne vidiš predvsem svoje bližnje. Zaklad je v tem primeru lahko zadovoljstvo otroka glavnega lika, ko je končno sprejet med prijatelji, potem ko je bil prej tarča nasilja. Film torej nikakor ni enodimenzionalna zgodbica, kakršnega predstavlja sinopsis, za to gibanje osvežujoča, a hkrati problematična pa ostaja površinskost in lahkotnost obdelave vseh teh subplotov.

Ciničen spomin na absurde časov socializma tako še vedno napaja morje, v katerem se visoko dviga romunski novi val. Če sodimo po Zakladu, morda zdaj v tem gibanju prihaja čas rahlega umika od avtentičnosti, prehoda od realističnega h konstruktivističnemu, skoraj žanrskemu in od odprtega k zaprtemu, kjer režiser svet hkrati podeduje in že dela novega. Z zasukom od naturalizma in strogega orisovanja romunske realnosti film sicer ne deluje tako ambiciozno, kot bi pričakovali, in malce izgubi na relevantnosti ter globini, a je na srečo posrečenega humorja dovolj, da si zasluži pozitivno oceno. Slovenskemu gledalcu pa lahko, mimogrede, zaklad predstavlja zvok zelo primernih Laibach v zadnjem kadru filma. In živela frankofonija, al' kaj.

Leto izdaje

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.