Začnimo z izkušnjo, ki bo dobro znana obiskovalcem filmskih festivalov: ko se prvi dan festivala usedemo v dvorano in se ugasnejo luči, nas najprej čaka – festivalska špica. Nekakšen kratek video, ki skuša v manj kot minuti zgostiti celoten značaj festivala. Do zaključnih dni festivala bomo špico znali že na pamet, medtem ko se bo predvajala, bomo verjetno še preverjali mejle in odgovarjali na sporočila; a zdajle, na samem začetku, še napeto čakamo.

In letošnja špica za festival žanrskega filma Kurja polt res zaobjame ves festival. Letos namreč Kurja polt praznuje deseti rojstni dan in ker je njena obletnica prvič okrogla, je dobila kar naslov – »Vse najboljše!«. Kot pa se spodobi za festival žanrskega filma – filma, ki je najbolj neobremenjeno vase sprejel samonanašalno parodijo in intertekstualnost –, je bila polna samoironije tudi festivalska špica: v preteklih špicah za Kurjo polt se je namreč vedno pojavljala gospa Marta. Prijazna gospa srednjih let, ki je vrsto let za okencem Slovenske Kinoteke prodajala karte. V še posebej lepem spominu jo je ohranil avtor tega prispevka, saj mu je prav ona prodala karto, ko je prvič prišel v Kinoteko. Skratka, gospa Marta se je zaradi svoje ikonične prezence za kinotečnim okencem pojavljala tudi v špicah za Kurjo polt. V njih sedi za kinotečnim okencem sredi – kot se za festival žanrskega filma pač spodobi – nekakšnega morilskega početja. Ravno medtem ko meče puščice v stokajoče telo ali briše okrvavljeno žago, pa jo zmoti kamera. Gospa Marta se ozre proti njej in z morilskim nasmeškom vpraša:

Insert

In ker je deseti rojstni dan očitno čas, ko se festival ove svojih tradicij, je letošnja špica kar remiksala vse najboljše momente iz preteklih let: vse trenutke, ko gospa Marta strmeč v kamero vpraša: »A za Kurjo polt?« Ta neobremenjena samonanašalnost, ki je odlikovala festivalsko špico, odlično opiše letošnjo Kurjo polt. Špica je bila nekakšen »best of« preteklih let in nekaj podobnega velja tudi za izbor filmov. Na spletni strani v festivalskem uvodniku preberemo: »Namesto tradicionalne tematske retrospektive z rdečo nitjo, repom in glavo bo letošnja retrospektiva 'Vse najboljše, Kurja polt!' prinesla cvetober naših najljubših filmov … ki so doslej izviseli. Ne zato, ker bi bili slabi, pač pa nasprotno, ker so 'predobri'.« 

Program Kurje polti, ki ga kurira Maša Peče, je torej letos namerno opustil idejo koherentnih in celovitih prikazov iz filmske zgodovine ter se odločil za proslavljajočo zmešnjavo. Za miks vsega dobrega, hedonistično neutemeljenost, ki se na koncu utemelji v »zato, ker pač hočemo videti te filme«. To ni nujno edinstven kuratorski pristop. Vsak arhiv, ki se poskuša prikazati kot reprezentativen, je namreč v nevarnosti, da spregleda svojo ideološkost, da pozabi, da izbor nujno implicira tudi izključevanje. Če je reprezentativnost nevarna, se je morda lažje opreti na osebne preference.

Kurja polt ne podeljuje nagrad, ne deli filmov med tekmovalne in netekmovalne, kjer eni čakajo na nagrade, drugi pa se neobvezujoče pač pojavijo … S tem izgine neka napetost – to, da bi en film prepričal žirijo ali občinstvo bolj kot drugi. Filmi so preprosto vrženi skupaj, v en koš, v razmislek in v užitek; ne v tekmovanje, ampak v kontrast, v sodelovanje. Letošnja Kurja polt je iz projekcije v projekcijo govorila: »In še to zmore film; in še to; in še to …« Festivalu bi lahko očitali nekoherentnost, pomanjkanje rdeče niti. A zdi se, da z na videz zmedenim izborom niso reševali pomanjkanja idej. Prej bi rekli, da je program izhajal iz odkritosrčne želje. Želje pokazati ljube filme. Nekako tako, kot da bi se Kurja polt oblačila za praznovanje svojega rojstnega dne: premislila je, kako se obleči, a na koncu je oblekla obleko, ki ji je najljubša, ne tiste, ki je morda najprimernejša.

***

Če je letošnji izbor torej zavestno necelovit in predstavlja predvsem vrsto odličnih filmov, vrženih na festivalski kup, se spodobi, da tudi mi svoj film izberemo necelovito, kot nekakšni ljubitelji. Z namerno pomanjkljivo utemeljitvijo, in sicer s to, da nam je bil med vsemi najzanimivejši. To je zaključni film festivala, film pobega iz zapora: Jacques Beckerjeva Luknja.

Leta 1960 posneti črno-beli film se začne s pogledom po zapuščenem dvorišču, dokler se ne ustavi na moškem, ki očitno popravlja avtomobil. Moški se dvigne stran od avtomobila in obrne proti kameri, stopi proti njej in pogleda vanjo: »Dober dan. Moj prijatelj, Jacques Becker, je z vsemi podrobnostmi poustvaril resnično zgodbo. Mojo. Zgodila se je leta 1947 v zaporu Santé,« reče. Človek, ki v prvi sekvenci nagovori občinstvo, je resnični Roland Barbat in to je njegova zgodba o pobegu iz zapora.

Takoj je jasno, da je uvodna sekvenca več kot le opomnik, da gledamo film, posnet po resničnih dogodkih. Kadar se ta informacija pojavi v obliki napisa pred začetkom, se pusti hitro pozabiti, nekako kot del ostalih napisov, ki nam povejo, kdo je poskrbel za osvetljavo, kostume, glasbo … Ampak Becker resničnosti zgodbe ne obljubi v napisu, ampak nam jo predoči z resničnostjo samo, s človekom, ki v tem trenutku ne igra, ampak govori kot on sam. In res je film zanimiv ne zaradi globokih misli o življenju, ki bi jih imeli zaporniki – kot smo vajeni, recimo, iz Kaznilnice odrešitve –, ampak zaradi pozornosti, ki jo posveča materialni realnosti pobega iz zapora.

Ko se skupina zapornikov, ki si deli celico številka 6, odloči za pobeg, film z izjemno pozornostjo sledi vsaki gesti, vsakemu premiku rok, ki ta pobeg omogoča. Žlico uporabijo za dvigovanje parketa; nalivnik za odvijanje vijakov; na ščetko navežejo malo ogledalce, da lahko oprezajo za bližajočimi se varnostniki. Kamera posveča popolno pozornost trenutku, ko Jean, mojster pobega, ki ga igra resnični Roland Barbat, razstavi železno konstrukcijo postelje, da iz nje dobi primerno železno palico, s katero bodo prebili tla in začeli s svojim pobegom.

Verjetno najbolj fascinanten trenutek filma se zgodi na začetku pobega: Becker posname prebijanje betonskih tal v celoti – od trenutka, ko jih zaporniki pomedejo in začnejo z železno gorjačo tolči po njih, do trenutka, ko jih predrejo, da nastane v betonskih tleh luknja. Občinstvo opazuje, kako začnejo počasi razjedati betonska tla razpoke, kako se nepopustljiva gladkost tal začne drobiti ter kako naposled v njih nastane nepravilna in ozka luknja; prvi pogoj možnosti za pobeg.

Ta popolna zatopljenost v materialnost dela se ponovi še nekajkrat. Žaganje rešetk, prebijanje sten, ukrivljanje železa in tako naprej. Geste, ki počasi, a vztrajno napredujejo k pobegu, k svobodi, delujejo kot geste dobro izurjenega rokodelca. Nekoga, ki mojstrsko obvlada svoja orodja, čeprav so »orodja« predelani predmeti, večinoma prisotni v zaporniški celici. Paradigmatski prizor filma Luknja je torej posnetek neke geste: rezanje, razbijanje, zvijanje. Becker izvajanje teh gest izolira, tako da se ne vidi človeka, ki razbija steno, ampak le steno in orodje, ki pribija obnjo. Kot da se delujoči ob delu nekako izgubi, kot da pozabi na svojo prisotnost – pred njim in pred občinstvom je le še stena, le še geste, le še misel, kako to steno predreti.

Gesta razbijanja, sam gib, ki železno palico zabija ob steno, ne dopušča nikakršnega dvoma. Ne dopušča razmisleka o smiselnosti tega delovanja in ne razmišlja o alternativah temu delovanju. Le tako je lahko gesta povsem uspešna; in zato Becker gesto osami in ne prikaže delujočega. V tem trenutku je prisotna samo gesta in njene materialne posledice, vsakršno samozavedanje izgine. A kaj se zgodi, če ta pozaba samega sebe, ki se utelesi v izolirani gesti, popusti? Ko nastopi trenutek razmisleka o pobegu, morda celo dvom o njegovi smiselnosti? Ali lahko neposredna gesta prehiti preračunljivo misel? Na tem visi usoda pobega celice številka 6 iz zapora Santé.

Zdi se nemogoče, da žanrski pravoverniki ne bi letošnji Kurji polti vsaj malo poočitali programa. Nekateri filmi, med njimi verjetno tudi Luknja, so bili morda resnično »predobri« za Kurjo polt, kot je zapisala Maša Peče. Na drugi strani nam je lahko prav to všeč: letošnja edicija Kurje polti se ni povsem oklepala svoje že izdelane identitete, ampak jo je skušala misliti malo drugače. Mar ni prav neobremenjeno samozavedanje svojega lastnega značaja ena ključnih značilnosti žanrskega filma? 

Resnično kurjo polt je čutil Oskar.