Liffe #2: Nagrajeno

Liffe #2: Nagrajeno

Recenzija izdelka
19. 11. 2018 - 13.00
 / Kinobar

V soboto so se dan pred uradnim koncem festivala na Liffu podeljevale nagrade. Mednarodna žirija je iz tekmovalne sekcije Perspektive glavno nagrado Vodomec podelila filmu Bojevnica režiserja Benedikta Erlingssona, posebni omembi pa namenila domačemu filmu Ne bom več luzerka Urše Menart, o katerem smo pisali že v okviru Festivala slovenskega filma, ter filmu Tovor Ognjena Glavonića. Žirija mednarodnega kritiškega združenja Fipresci je nagrado podelila filmu Stiks Wolfganga Fischerja, občinstvo pa je svoj glas namenilo filmu Ága Milka Lazarova, o katerem smo konec lanske zime pisali iz Berlinala. Poglejmo torej preostale tri nagrajence.

Filma Bojevnica in Stiks veže kar nekaj vzporednic. Oba v ospredje postavljata močan ženski lik in prek njega stremita k takšni ali drugačni predramitvi politične zavesti. Benedikt Erlingsson je slovenskim gledalcem znan po vinjetni islandski bizarijadi iz leta 2015 z naslovom Zgodbe o konjih in ljudeh, v katerih je bolj kot konjsko raziskoval človeško naravo, sprevračal in potrjeval stereotipe o Islandcih ter se med drugim spraševal, kako naj se počuti človek, medtem ko jaha kobilo, ki jo naskoči konj.

Tokrat je njegov film bolj zadržan in priljuden. Glavna junakinja Halla, podnevi zborovodja, v prostem času pa ekoteroristka, se bori proti težki industriji, ki prek ekonomskih poslov s Kitajsko uničuje islandsko naravo. Z lokom, puščicami in podobnim po zelenih islandskih planjavah skrivaj uničuje električno napeljavo, ki napaja tovrstne obrate ter uspešno beži pred helikopterjem, droni in roko zakona. Halla je v filmu naslikana kot samozadostna, iznajdljiva ženska, ki v svojem boju ne popušča, toda ko izve, da jo v Ukrajini čaka dekletce za posvojitev, na kar je dolgo upala, se odloči za svojo poslovilno gverilsko akcijo.

Erlingsson se trilerskega vzdušja loteva komično. Bondovski prizori iz resnobnosti pogosto preidejo v suh humor. Hallo ob akcijah glasbeno spremlja tričlanska pihalna zasedba, ki zazrta v četrto steno vzpostavlja primerno distanco; samoironija o Islandcih, ki da so med seboj vsi v sorodu, ter Islandiji, ki jo je težko prečesavati s termografskimi kamerami, saj so prav v vsakem zakotju ovce, je spretno vpletena v samo pripoved. Kot že v prejšnjem Erlingssonovem filmu se tudi tokrat kot nekakšen zablodeli filmski lik na islandskem podeželju pojavlja izgubljeni Španec, ki si ga policija v iskanju ekoteroristke kot praktično edinega tujca daleč naokoli večkrat vzame za grešnega kozla.

Film Bojevnica je zagotovo najmočnejši v grotesknem izkrivljanju žanrskih konvencij ter v trenutkih norčevanja iz naivne aktivistične drže. Tako se denimo, ko želi javnost anonimno obvestiti o političnih razlogih za svoja dejanja, ta na njeno veliko presenečenje prek medijskega spina takoj obrne proti njej. Celo njena sestra dvojčica, ki se ukvarja z jogo in želi dobro sveta doseči prek svojega notranjega miru, se nad anonimno teroristko malodane zgraža. Precej bolj dvomljiva je v filmu predpostavka, da se materinstvo izključuje z aktivizmom, povsem spodobni feel-good komediji pa izjemno slab priokus pusti junakinjin končni obisk Ukrajine, nekakšnega opustošenega postindustrijskega območja, ki ga lahko zahodni Evropejci, pa tudi zahodnoevropski filmi, jemljejo zgolj kot svarilo za lasten eko-boj, zraven pa posvojijo še kakšno ubogo vojno siroto.

Tudi v filmu Stiks je glavna junakinja ženska, ki ima vse pod kontrolo. Nemška zdravnica, reševalka Rieke želi z jadrnico iz Španije pripluti do otoka Ascension v južnem Atlantiku, koder naj bi Darwin zbiral podatke, ki so mu kasneje pomagali pri evolucijski teoriji. Rieke tako pluje in prebira Darwinove spomine; ima vso potrebno opremo, zalogo hrane in vode, obvlada jadranje, je povsem samozadostna in se na odprtem morju znajde brez pomoči. A ko po nevihtni noči naleti na potapljajočo se ribiško ladjo, polno beguncev, ki opreme, zalog in dobrega zdravja nimajo več, zakon močnejšega, bolj preskrbljenega in opremljenega preobrne začetno emancipatorno filmsko podobo močne, neodvisne ženske.

Rieke, ki takoj pokliče obalno stražo, sprva verjame, da bo ta prišla pravočasno in se drži njihovih birokratskih ukazov, da se mora umakniti, da naj se ne vmešava, ker da za te ljudi ni odgovorna, da je njena jadrnica pač premajhna za vse in da bi s pomočjo kakopak ogrozila tudi sebe. Ko po desetih urah obalne straže ni, sama pa na krovu oskrbi dečka, ki je izčrpan priplaval do nje, se zave lastne naivnosti. Čeprav je jasno, da vseh iz ladje zagotovo ne bi zmogla rešiti, Riekina vest ne more biti mirna.

Režiser Fischer uspešne evropske ženske ni želel postaviti pred moralno dilemo, ki jo bo za vedno spremenila, kot arthouse film pogosto počne, temveč jasno in ostro pokazati na njen poraz v prelaganju osebne odgovornosti in zanašanju na zakonsko odgovorne. Ti se na njene obupane klice odzivajo s podobno distanco, kot bi jo pričakovali od upravljavcev vojaških dronov, pri čemer se zdi, da gre pravzaprav za podobno reč. Film z malo dialogi ter podobami morja, ki se iz počitniškega prizorišča spremeni v mitološko reko Stiks, kritično misel o osebni odgovornosti uspešno zastavi širše od situacije, v kateri se znajde junakinja.

Za konec še beseda ali dve o posebni omembi žirije. Tovor Ognjena Glavonića, igrani film o tovorjenju ubitih na Kosovu na skrite lokacije v Srbiji iz konca devetdesetih, bi moral nastati že pred nekaj leti, a režiserju zaradi političnih preprek pri financiranju to ni uspelo. Tako je namesto tega leta 2016 posnel film Globina dva, ki se je iste teme lotil dokumentarno. V njem je mirujoče posnetke opustelih mest zločina z izjemno montažo zapolnil z avdio pričevanji. Počasen film je tako z vzporejanjem izrekanja z obeh strani – tistih za in pred puško - zgradil svojstven zamolkel triler.

Tovor, igrana različica zgodbe, ki na poti iz Kosova v Srbijo spremlja voznika tovornjaka, pa zaradi banalnosti njegove poti, simbolnih navezovanj na jugoslovansko idejo prek lajtmotiva partizanskih bitk in njihovih spomenikov ter mestoma pretežno klišejskih ponazarjanj kolektivne krivde prek usode voznika, ki, čeprav je lahko sumil, preprosto ni želel vprašati, kaj njegov tovor je, žal ne doseže ostrine dokumentarca in deluje medlo, izpraznjeno. Glede na to, da se o filmu v Srbiji, še preden je bil tam sploh prikazan, na dolgo in široko razpisujejo vsi, ki vztrajajo v kolektivnem zanikanju, pa ima verjetno tudi takšna ponovna filmska upodobitev svoj poseben namen. 

Bojevnica
Stiks
Tovor

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness