Cinefili oz. po besedah občasnih kino padalcev, filmofreaki, že slab teden v okviru festivala Liffe divjamo iz kinodvorane v kinodvorano, da bi pregnali ta neznosni november. Velik del »to moraš videt« nahajpanih filmov, kot sta Roy Anderssonov Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju in Leviatan Andreja Zvjaginceva, se skriva v sekciji Predpremiere. Anticipatorno mrzlico pa preganjamo s projekcijo, ki s svojo minutažo rahlo plaši, s svojim naslovom pa pahne v neskončen dremež. Nikar naj vas to dvoje ne odvrne, že po prvi uri vas film namreč popolnoma zapelje. Nelagodje ob Zimskem spanju, najnovejše filmske epopeje Nurija Bilga Ceylana je tako moč občutili zgolj v hrbtih, ki se nikoli ne bodo spoprijateljili s sedeži Linhartove dvorane.

Zimsko spanje je pravzaprav prebujanje iz sna. Zasnežena vas v osrčju Anatolije, ki z distance res deluje zaspano, v kamen vklesanih domovanjih skriva povsem budne prebivalce. Nesporno je Ceylanu [žejlanu] uspelo prevesti knjižne predloge v scenarij, kar je dokaz, da vsebinska pestrost lahko nadvlada vizualno podobo filma. S povsem življenjsko filozofijo stopnjevanih dialogov, ki preraščajo v besedne spopade, Ceylan knockoutira še zadnjega kinkajočega gledalca.

Vsi liki se skozi besede preraščajo in premlevajo. Njihova neizumetničena igra in obrazna ekspresija privedeta do očaranosti nad lastno izrazno poetiko, ki se tako približuje Bergmanovi. Levitev čustev v longitudinalno perverznih kadrih naelektri predvsem sovražnike zajebov montaž in vse, ki se jim ponavadi tri in več urni filmi zdijo režisersko onaniranje … Aydin, nekakšen vodja in lastnik polovice vasi, sicer odcvetel igralec, v udobju svojega hotela piše kolumne za nebran in nepomemben lokalni časopis. Zaverovan v lastno superiornost je distanciran od problemov revščine, ki jo občutijo njegovi najemniki v vasi. V svoji čustveni otopelosti zasmehuje in odganja vse okoli sebe. Zavezan cinizmu svoje pozicije ne dojema kot ošabne ali moralno sporne in s tem gledalcu nikakor ne dopušča, da bi ga vzljubil.

Odličnemu Haluku Bilginerju v vlogi Aydina parira Melisa Sözen v vlogi žene Nihal, ki preko svoje dobrodelnosti opravičuje lagodnost in neizpolnjenost ujetosti v hotelu-zavetišču-življenju. Vrhunec sovražno prepojenega dialoga Aydina in Nihal nakazuje na ločitev, ki pa je v resnici kot čustvena, a ne formalna oddaljitev, nastopila že prej.

Režiserju uspe z izrečenim še vedno ohranjati misterij povodov in posledic dejanj protagonistov. Nihče nikoli popolnoma ne reproducira svojih misli, ker jih rekonfigurira že sama ubeseditev oz. zamolčanost. Genialna introspekcija s študijo človekovega vsakdana in manka prave filmske fikcije so torej tisti faktorji, ki nam ob Zimskem spanju ne bodo pustili zaspati.

(Andreja Štepec)

Prav tako kot nam ne pusti zaspati sekcija Ekstravaganca, še posebej hororja Jama in Zlo za petami, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju. Hororji so vedno povezani z nezavednim in s potlačenim. In to potlačeno se zgrne nad junake zakamuflirano v tako ali drugačno ekstremno situacijo. Hororji so filmi o pošastni vrnitvi potlačenega. In to potlačeno je dostikrat povezano s spolnostjo.

V obeh hororjih Ekstravagance ni nič drugače. Solidna Jama se umešča v »tradicijo« hororja najdenih posnetkov, le da brez pošasti. Itak ni večje pošasti od človeka, bi lahko ponovili zlajnano resnico, in ni bolj groznega kot v smrtnem strahu bežati pred lastnim prijateljem. Pet prijateljev se odpravi taborit, enemu od njih je že več kot eno leto všeč punca, ki pa na koncu večera pristane v šotoru z drugim prijateljem. In tako ravno osmoljenec naslednji dan po naključju najde jamo, v kateri skupina zablodi in v kateri se družbeni zakoni vzpostavijo na novo. In v teh zakonih ima omenjeni nesrečnik večjo legitimiteto storiti vse to, kar bi mu zakoni civilizacije prepovedovali izven jame. Jama tako iz objektivne danosti postane tudi subjektivna vizija kazni za prestopnike. Jama mu pomaga, da spozna svojo potlačeno naravo. Obenem pa jama premore toliko čuta, da nagradi najbolj moralno osebo med petimi mladci. Film ne zakoplje pretirano globoko – človek se pač v največjih skrajnostih prelevi v žival, ki ji je pomembno le preživetje - vseeno pa pomeni osvežitev v pričakovanjih do žanra s tresočo se prvoosebno kamero.

Horor s prav posebnim vajbom pa je Zlo za petami. Nedoločen čas 70-ih ali 80-ih, ko so še vladali žičnati telefoni, nezgrešljivi sintesajzer v ozadju, značilen za to isto obdobje (ali pa za filme tega obdobja), campy majice z volkom in luno v ozadju … elementi, ki jih danes težko gledamo z izklopljeno ironijo, takrat seveda niso bili tako meta, a popolnoma nedolžno na njih nikoli več ne bomo mogli gledati. Eden od junakov na TV-ju celo gleda kultno slab film, Attack of the Giant Claw. A vendar Zlo za petami ni samoironičen horor, kot bi morda lahko sklepali iz naštetega, kar pa ne pomeni, da ne zna biti pristno duhovit. To pa je lahko le tako, da do svojih likov goji simpatijo. In to, da je duhovit, ne pomeni, da ne zna izvabiti prestrašenih reakcij iz publike (»O, šit!«) in da se ne zna igrati s pričakovanji gledalca.

Spet imamo pet mladcev, le da so tokrat to najstniki ameriškega predmestja, ki delujejo, kot da živijo v svetu, kjer drugi ljudje ne obstajajo. Še več. Deluje namreč tudi, kot da sploh nimajo staršev. Tu so le oni. In seveda pošast.

Najstnike v Zlu za petami prek pošasti muči to, kar muči vse spolno prebujajoče se najstnike: paranoja pred spolnimi boleznimi, pritisk in strah pred prvim seksom, posledice prvega seksa, pritisk po čim prejšnjem vnovičnem seksu – dlje kot ne seksaš, bolj si zabredel. A po drugi strani itak zabredeš tisti trenutek, ko sploh prvič seksaš. Okrog seksa je v glavnem ena sama velika tenzija. Seks je nov kontinent, s katerega bi večina najstnikov v tem filmu najbrž najraje pobegnila – kot v prvem prizoru filma pobegne vreščeča punca iz hiše s številko 1492. A ko so ga enkrat odkrili, se je nemogoče delati, da ga ni tam. Da ga ni tu, pravzaprav.

Režiser David Robert Mitchell je znal skombinirati elemente v unikatno atmosfero. Nek šarm je namreč v kombinaciji bizarne ideje tega filma; resnosti, s katero se junaki sčasoma odzovejo nanjo, in občasne neresnosti, ki se kaže v obliki referenc na neko preteklo obdobje, najbolj očitno prek za sedemdeseta tako značilnega sintesajzerja, ki je danes, kot mnogi atributi 70ih, podvržen ironičnemu oboževanju. Prav to vzdušje je eden od glavnih razlogov, zakaj je Zlo za petami skriti adut letošnje Ekstravagance.

(Robert Kuret)