LIFFe na kratko in fantazije

LIFFe na kratko in fantazije

Recenzija izdelka
22. 11. 2016 - 13:00
 / Kinobar

Kljub vzponom in padcem 27. mednarodnega festivala Liffe v območju celovečernega filma pa je bil verjetno malokdo letos razočaran nad izborom kratkih filmov. Nekaj smo jih sicer lahko videli že poleti na Festivalu kratkih Kraken, enega pa najprej na internetu.

Slavni Kung Fury je šel obratno pot, kot smo je vajeni pri filmih nasploh. Film Davida Sandberga se je po uspešno opravljeni kickstarter kampanji že leta 2015 hitro razmnožil po internetnih platformah. Izjemni hommage policijskim kung fu filmom iz osemdesetih se je s prav tipično plehko in zabavno zgodbo priljubil milijonom. Lucidna zgodba z arkadnimi igralniki, ki znorijo, dinozavri, ki streljajo iz oči, in Adolfom Hitlerjem, ki ga skoraj uniči Thorovo kladivo, se mogoče ne sliši najbolj kvalitetno. Prav to pa je tudi karta, na katero Kung Fury izjemno dobro igra. Po izgubi lente proti filmu Rate me v Cannesu leta 2015 smo ga torej letos lahko videli tudi na Liffu. Kvalitetnejšega trasha letos ni bilo.

Od slavnejših še k zmagovalki. Tako kot Kung Fury smo zmagovalno Figuro lahko gledali že v prvem sklopu kratkih filmov. Režiserka Katarzyna Gondek se je filma o kipu papeža - ki ga peljejo čez pol države na odprtem tovornjaku – menda lotila, ko je izvedela, da ga bojo naredili v poljski tovarni, v kateri sicer izdelujejo palčke. Naredila pa je menda tudi velikega oskarja na hollywoodski ulici slavnih. Kakorkoli že, papež ostaja v središču filma. Dobesedno. Njegova glava je v treh četrtinah celotnih desetih minut postavljena v sam center slike. Z dehumaniziranim pristopom do tehnoloških opravil z velikimi belimi predmeti po svoje spominja na Yurija Ancaranija, katerega retrospektivo smo gledali avgusta na FeKK-u. Dodatno jo z njim veže tudi uporaba zvoka, kjer je večinoma uporabljena zgolj atmosfera z množico naravnih in nenaravnih šumov, ki so se tvorili ob prevozu in izdelavi.

Od že videnih v sklopu kratkih filmov omenimo še edinega slovenskega v režiji Špele Čadež, ki pa je nastopil že na dveh letošnjih festivalih. Čeprav smo njenega sloga bolj vajeni v stop motion tehniki, se je tudi Nočna ptica izkazala kot vrhunsko delo. Povrh vsega pa osvetljuje in opozarja še na močan zdravstveni problem, ki je pojmovan tudi kot slovenska kultura in sliši na ime alkoholizem.

Prvi sklop je bil zabavnejše sorte, med drugim smo gledali tudi film Rože in riti. Bolj dobesednega opisa, na katerega lahko sklepate iz naslova, verjetno ni bilo na celem festivalu. Koncept pa je bil vsekakor opazen. Tretji sklop je bil posvečen medsebojnim odnosom, medtem ko bi drugega lahko opisali za najbolj prevprašujočega. (Robert Kuret)

Veliki meri prisotnega humorja navkljub pa je vsak od sklopov  postregel s kakšnim angažiranim filmom. 9 dni skozi moje okno v Aleppu nam je postregel z morda najslabšo kvaliteto posnetka, gre pa za film, ki ima zagotovo svoje kvalitete drugje. Ostrina posnetka ali fotografije je sicer v naši pretirano vizualni družbi močno precenjena, a o tem bomo raje kakšno rekli ob drugi priložnosti. Film nas je presenetil s končno še ne videnimi posnetki iz tega sirskega mesta, natančneje iz prvih devetih dni vojne. Issa Touma, sirski fotograf, nam prikaže komaj vidne posnetke, ki so nastali skozi komaj odprto okno njegovega stanovanja. Bližje vojnemu področju morda niste še bili, vsaj če ne spremljate “news feeda” na Snapchatu.

Tokratni nabor kratkih filmov, za katerega so prvo leto skrbeli programski selektorji iz društva Kraken, je bil izbran kvalitetno, raznoliko in enakomerno, na žalost z očitnim upadom eksperimentalnih filmov. Še vedno pa se čudimo, zakaj gre v primeru kratkih filmov za edine tri programske termine, ki se v času festivala ne ponovijo in so na platnu zgolj enkrat. Takšne odločitve namreč kažejo na očiten odklonilen odnos do te vrste filma, ki na vzgojo publike vpliva tako, da je namesto filma še vedno percipiran kot kratek filmček.

Več z Liffa še v petkovem Kinobaru in v odprtem terminu za kulturo, ki bo sledil kmalu, kjer boste lahko našli tudi reportaže s predavanja Mihe Črneca o filmski produkciji. (Pia Nikolič)

Kaj fantazirajo liffovski kratki filmi, smo torej ugotovili: fantazirajo pozornost in termine, ki so namenjeni celovečercem. Kaj pa fantazirajo junaki liffovskih celovečercev?  Kako prispejo do sladostrastja, erupcije, malih in velikih smrti? Oziroma kaj je tisto, kar prikriva njihova fantazma sladostrastja, erupcije, malih in velikih smrti?

Vlažna punca v vetru, ekstravaganca, ki se nahaja v panorami, in eden od festivalskih presežkov nam predstavi Kosukeja, dramatika in bivšega babjeka, ki se umakne v osamo in se zaveže spolni vzdržnosti. A v tem umiku naleti na nimfomanko Šiori, ki dela vse, da bi ga zmamila iz samovoljnega celibata: bolj ko jo Kosuke odklanja, bolj se pred njim slači, mu deklamira kosmate pesmice, se obeša po njem … A nič ne zaleže. Da bi intenzivirala njegovo željo onkraj nadzora, v njun odnos vpelje še tretjega oz. kar veliko tretjih: Kosuke jo najde v svoji bajtici, kako žge z nekim surferčkom, Šiori ga ponoči kliče na telefon, ki ga namerno pozabi pri njem, ter mu da poslušati ječanje sebe in svojega ljubimca itd.

Vlažna punca v vetru deluje parodično in komično, ker stalno eksplicitno in do absurda vključuje nekoga tretjega v spolni akt med dvema, a ravno v tej parodičnosti razgrinja mehanizme fantaziranja, torej uspešnega vstopanja v spolni akt: vedno je potreben vmesnik v podobi nekoga tretjega. Komičnost pa je tudi posledica tega, da se to, kar doživljamo kot znotrajfilmsko »objektivno« realnost, spreminja v fantazmatsko polje posameznega lika, zaradi česar lahko pomislimo: »moj dunaj, to pa je bizarno.« Liki postanejo zgolj divje fantazme drug drugega. To doživi vrhunec v zadnjem dejanju Vlažne punce, ko smo priča trem vzporednim seksualnim erupcijam. Te v montažnih rezih prehajajo iz ene v drugo, zaradi česar deluje, kot da bi trije pari fantazirali drug drugega in se obenem uprizarjali za fantazmo drugega oz. še več, obstajali zgolj v njej.

Od parodičnosti, tokrat v slogu šestdesetih, poka tudi Ljubezenska čarovnica ameriške režiserke Anne Biller, kjer glavna junakinja Elaine kot čarovnica uteleša lik femme fatale. Komičnost se spet kaže v eksplicitnosti. Fatalnost čarovnice ni toliko njena nadnaravna demonija kot dejstvo, da jo v jokavi izpovedi sesuti profesor/ex-babjek razkrije kot edino žensko, ki se ga po vročični noči ni popolnoma oklenila ter si od njega želela zakonskega stanu in otroka. Če je bila pred 400 leti ženska zaradi takšnega vpliva na moškega kot čarovnica lahko poslana na grmado, ji danes zakonske instance takšne krivde ne morejo več podturiti. Tudi Elaine se ne čuti krive za pogrom svojih moških. Zato se postavlja vprašanje, zakaj vseeno skrivaj zakoplje truplo od emocij uničenega ljubimca. Odraz česa je to dejanje? Se ženska kljub vsemu še vedno počuti krivo, če moški izdihne zaradi nje, ali pa žensko še vedno dojemamo kot krivko za od ljubezni uničenega moškega?

Fantazma drugega v nasladi s tretjim pa ni nujno namenjena ojačenju junakove spolne sle. V Vlažnosti, prvencu srbskega režiserja Nikole Ljuce, je osrednji dogodek, ki se zgodi poslovnežu Petru, izginotje žene Mine. Minino izginotje je prazno mesto. Nanj ne dobimo »objektivnega« odgovora v smislu, »kaj se je zares zgodilo«. Precej zgovoren namig se sicer skriva v prvem prizoru filma, v katerem Mina v vlažnem prepletu žge s svojim ljubimcem. Ključno vprašanje pa se zdi, v kateri pogled locirati izvor tega prizora. Ker je Ljuca po filmu omenil, da je velik fen [linča] Lyncha in njegove Izgubljene avtoceste, bi eno od bolj legitimnih branj moralo locirati perspektivo na ta prizor v pogled moža, ki fantazira ženino varanje.

Kar je pokazal že Kubrick v Široko zaprtih očeh, drži tudi v Vlažnosti: nobeni Petrovi prestopki in prešuštvovanja ne morejo doseči njegove fantazme glede prestopka in prešuštva njegove žene. Seveda nikoli ne izvemo, kje je Mina dejansko bila cel teden, kar pa ni zgolj nujno vzdrževanje skrivnostnosti macguffina: v študiji junaka namreč ni toliko pomembna resnica nekega dogodka oziroma praznine kot s kakšno fantazmo Peter to praznino, to tesnobo nevednosti zapolni.

Na velikih platnih so se kazale fantazme Roberta Kureta in Pie Nikolič.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness