Vinterberga smo si lahko zapomnili po njegovem filmu Praznovanje iz leta 1998, ki je bil kot prvi posnet po Dogmi 95, manifestu v desetih pravilih, napisanem skupaj z von Trierjem. Potem je sledilo zatišje neopaženih stvaritev vse do prejšnjega leta. In vse se zdi, da Lov nadaljuje Praznovanje, brez pravil Dogme. Praznovanje se začne v podeželskem dvorcu, kjer se sreča širša družina, da bi proslavila očetovo obletnico. Zaplet se odvije, ko ljudje spregovorijo in na dan prinesejo potlačene in umazane skrivnosti družine. Lov se konča na podeželskem dvorcu, v krogu ponovnega snidenja lovske družine, zaplete pa na nasprotni strani, ko ljudje ne zmorejo več govoriti med seboj.

Še več. Gre za izgubo zaupanja, ravno tam, kjer naj bi bilo še njegovo zadnje zatočišče, v krogu majhne skupnosti in med najboljšimi prijatelji. Prizorišče dogajanja je ravno takšno, da bi se gladko pripetilo tudi čisto blizu vas. Mala Klara priložnostno posveti nekaj otroške naklonjenosti prijaznemu vzgojitelju Lukasu, ki ga igra Mads Mikkelsen. Ta jo vzgojno pouči, da naj poljubčke in srčke raje nakloni fantkom. Do tukaj nič nenavadnega, vendar se Klara užali in se priložnostno zlaže, da je videla Lukasovega tička v erekciji.

Ja, to je navsezadnje liberalni svet pornografije na dva klika in obenem paranoje pred seksualnimi deviacijami s pedofilijo na čelu. Ker je mala laž ravno o tičku v erekciji in ker jo pove otrok v vrtcu, ne gre brez posledic. Te pa postanejo vrtoglave in se odvijejo kot inkvizicijska histerija. Ne Lukas in ne Klara nimata več vpliva. Prvi kmalu obvelja za storilca, druga za žrtev, besede obeh pa postanejo nične.

Za širitev laži poskrbijo vsi ostali, in ker so jo dovoljkrat  ponovili, ta postne resnica. Zlo pedofilije je zdaj v mali skupnosti in tako kot za čarovništvo obstaja tudi v tem primeru metodologija ugotavljanja zla. Zdaj spregovorijo še strokovne ekspertize, psihologizacije vseh vrst, standardizirani postopki, znanstveno ugotovljeni simptomi, ki vsi po vrsti in sami od sebe potrdijo samo to, kar so že vnaprej vedeli. Pred zagonom mašinerije pa na pogovor z Lukasom nihče niti ne pomisli, ne dolgoletni sodelavci ne stari prijatelji.

Lukas je bil dejaven del lovske družine, vendar s pomočjo male laži postane izobčen plen, na voljo vsakemu, ki ima na zalogi nekaj nakopičenega ogorčenja glede izprijenosti sveta. V danem položaju, kjer ni več elementarnega zaupanja ali zmožnosti presojanja, kjer namesto ljudi govorijo standardizirani postopki in simptomi, je mogoče prijateljstvo pognati tudi z argumenti o brezmadežnosti otrok, ki so nezmožni laganja. In čeprav Klara kasneje prizna, da je nespametno govorila, jo poučijo, da je zaradi travme verjetno pozabila, kaj se je zgodilo.

Lov odpira neštete asociacije glede laži in trajnih posledic, ki jih pušča za seboj, pa čeprav so bile kdaj dokazane in odkrite. Poraja se slutnja, da živimo ravno v dobi, ko je postalo laganje specialna tehnika doseganja gospostvenih želja. To laganje, ki se odvija na ravni potvarjanja resnice dejstev, pa ni denimo namenjeno slepitvi zunanjega sovražnika, temveč je namenjeno navznoter.

Ne glede na to, ali se priložnostno zlaže mala Klara ali ko sistematično laže Bush mlajši, ali gre za poljubčke ali nafto, ali so v ozadju erektirani tički ali teroristi, ostaja na površini vprašanje, kako se odzvati in komu zaupati. Lov se sklene ravno na točki, ko nastopi spoznanje, da kaže zaupati le lastni zmožnosti presojanja. To sicer ni lahko, vendar je vse, kar nam je preostalo.

Za občestvo vseh spolov videl in spisal Igor B.