Manj je več

Manj je več

Recenzija izdelka
18. 5. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Tudi ko skozi leta liki, citati in zapleti filmov škotske režiserke Lynne Ramsay morda drsijo v pozabo, je duh, ki te filme preveva in jim skozi atmosfero pravzaprav daje vsebino, do neke mere še vedno prisoten in občuten v anglo-ameriški filmski krajini. S pomočjo snemalnih načinov, scenografije in tudi glasbe skrbno skonstruirana mrakobnost je namreč v njenih celovečercih Lovec na podgane, Morvern Callar in Pogovoriti se morava o Kevinu spretno odsevala družbeno odrinjenost deviantnih protagonistov, še toliko bolj pa je nakazovala njihova duševna stanja, kar je lahko tudi v narativno manj izrazitih trenutkih izpostavljalo režiserkin avtorski pečat in občasno še v tistem deleuzovskem smislu delovalo presenetljivo cinematsko. V tej smeri, ki je morda na prvi pogled smer prevladovanja stila nad vsebino, a se skozi film izkaže bolj za premišljeno črpanje vsebine iz stila, funkcionira tudi režiserkin najnovejši izdelek, lani v Cannesu predstavljen Nikoli zares tukaj.

Joe je bradata, dolgolasa in mrka gora od človeka, ki dela kot nekakšen poklicni izterjevalec, morilec oziroma predvsem rešitelj ugrabljenih in izrabljanih mladih deklet, v prostem času pa skrbi za ostarelo in obolelo mater. Kot neke vrste sodobna rekonfiguracija Scorsesejevega Taksista se Joe ves surov in odljuden klati po New Yorku, pri tem pa se kot skrajno delna in fragmentarna razlaga njegovega posttravmatskega vedenja kažejo le občasni »flashbacki«, ki z ekstremnimi približanji izpostavljajo kakšen detajl iz Joejevega »vojaškega« obdobja. Ta namerna kriptičnost in eliptičnost tako odseva spomine, ki mu očitno skrajno filtrirani pronicajo v misli, morda filmsko še bolj izrazit pa je način, na katerega so pri njegovih rešiteljsko-morilskih pohodih s kladivcem izpuščeni mnogi ključni dogodki. S tem je hkrati sporočeno vse, kar moramo vedeti.

Že uvodni kader nas denimo postavlja »le« v trenutke po tem, ko je bil eden izmed krvavih poslov očitno že opravljen in namesto obrazov ali teles prikazuje le detajle rok in predmetov, najbolj napeti, brutalni, akcijski in prelomni trenutki pa so nasploh skozi ves film spretno izpuščeni oziroma skriti. Pri tem ne gre za nikakršno cenzuro ali približevanje sredinski publiki, saj krvi, umiranja in podobnih vizualno neprijetnih ter kar malce šokantnih trenutkov na zaslonu sploh ne manjka, ključna je le režiserkina odločitev, da bo pripoved olajšana vsega balasta in bodo specifični detajli, ki za tok zgodbe niso pomembni, prihranjeni, na ta način pa film torej kljub vsemu ohrani svoje nasilno bistvo.

Vitki, devetdesetminutni triler se tako izkaže za izjemno tekoč in gledljiv izdelek, ta modus pripovedovanja in selektivnega prikazovanja pa je morda učinkovit predvsem zaradi zajemanja načina, na katerega svoj svet dojema glavni junak, ki se sprva zdi čustveno otopel, a se tudi po zaslugi prefinjene obrazne mimike in telesne drže Joaquina Phoenixa skozi film razkrije kot poln notranjih konfliktov in travm, kljub ubijanju pa nenazadnje tudi kot všečen lik, na katerega se je moč navezati. Ko se tako torej film posluži določenega minimalizma, namerno predstavlja predvsem zmeden, pomanjkljiv spomin in pogled travmatiziranega »junaka«, pri tem pa nam je vedno dano videti le najnujnejše, kar se, morda presenetljivo, skozi film skoraj vedno izkaže za dovolj.

Na ta ohlapen, bežen način se film z reševanjem hčerke njujorškega senatorja in z izpostavljanjem skorumpiranih policistov vsaj malce postavlja tudi v polje družbenega komentiranja, kjer si mora gledalec mnogo povezav in implikacij še vedno ustvariti sam. Hkrati pa ta pripovedna in prikazna ekonomičnost za filmski slog še zdaleč ne pomeni verizma ali naturalizma. Že Joejeve nočne vožnje na »delo« so v smislu lanskega neodvisnega hita Dobri časi ter tudi malce starejše uspešnice Vozi! ovite v izstopajoče nasičene barve, osrednje mesto v filmu pa najbrž privzame prizor nekega »vodnega« pogreba, ki se zdi instantno izstopajoč in vreden pomnjenja. Tudi nasploh pri Joejevih opravkih, torej prizorih, ki jim v filmski zgodovini sicer ni težko najti kupa vzporednic, pogosto presenečajo snemalni koti in načini, podobno dodelan pa je tudi nasičen zvok, ki ga obdaja in utesnjuje v javnosti. Pod sam soundtrack se je tokrat podpisal Radioheadov Jonny Greenwood in je za razliko od lanske Fantomske niti tokrat postregel z dokaj živahno, kinetično, a hkrati temačno elektronsko podlago, ki filmu vdihuje še dodatno energijo.

Kar se torej od daleč zdi preprosta in kar malce klišejska zgodba o neke vrste izterjevalcu, se z izogibanjem sentimentalnosti in moraliziranju, predvsem pa skozi nenavadne (ne)prikaze in sveže stilistične izbire izmika pričakovanjem ter preprosto noče biti še en hollywoodski akcijski film. To uporništvo se nenazadnje izrazi tudi v zaključnih kadrih, ki z nepričakovano dozo humorja in ironije mešajo fantazijo in resnico, a na ta način v sicer krutih in zahtevnih okoliščinah vsaj v primerjavi z avtoričinimi starejšimi filmi, ki so sicer znali biti tudi globlji in kompleksnejši - nekateri bi gotovo rekli, da tudi boljši -, morda  delujejo vsaj malce vitalistično in kakšnemu izmed protagonistov vendarle ponujajo nekaj volje za življenje. Na ta način torej zaključek izpade prijetno grenko-sladek in nas še po odhodu iz dvorane malce sili, da povezujemo zadnje nepovezane niti ter skušamo pogled še naprej usmerjati tja, kamor kamera ni želela iti.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.