Med vojno je obstajalo upanje, zdaj ga ni več

Med vojno je obstajalo upanje, zdaj ga ni več

Recenzija izdelka
prizor iz filma Naš vsakdan
11. 10. 2016 - 13.00
 / Kinobar

Film Naš vsakdan (Naša svakodnevna priča, 2015) bosanske režiserke Ines Tanović je premierno uprizoritev doživel lani na Sarajevskem filmskem festivalu in ima za seboj že uspešno festivalsko pot. Požel je tudi nemalo nagrad, med drugimi nagrado občinstva, nagrado za najboljši scenarij ter za obe glavni moški vlogi. Te dni se vrti v Kinodvoru.

Imamo prizor v kopalnici. Tam je banja, napolnjena z rdečimi paprikami. Sin Sašo čepi ob banji na pručki, ki mu je premajhna, tako kot vse v domu njegovih staršev, ki ga je že zdavnaj prerasel. Oče Muhamed se vrne domov iz svoje propadajoče službe. Sledi emocionalno soočenje med sinom in očetom, kjer se jeza, nabrana tekom let, končno razleti in razbije napeto ostrino med njima. Medtem ko paprike napeto čakajo, da bodo postale ajvar, se v tem majhnem sarajevskem stanovanju odvije vrhunec filma, kjer si oče in sin izmenjata vso podmazano besedišče žaljivk in obtožb. O lenem in klošarskem sinu ter o brezčutnem in v delo zazrtem očetu. Po nekaj klofutah Sašo očetu pove za materino bolezen.

Prav mati je obema moškima oporna točka, saj enemu osmišlja poslanstvo moža, ki ga ta sicer išče predvsem v delu, Saši pa vsako jutro pomaga premagati jutranjo depresijo s kozarcem pesinega soka.

Drugi poveden prizor je simetrično kadriran družinski trikotnik, oče-mati-sin, ki na kavču strmijo v rojstnodnevno torto. Slavljenka, hčer, je navzoča le po video klicu, saj je med vojno migrirala v Slovenijo, zato družino spremlja le po koščkih skype pogovorov. Dobimo torej skrajno komičen prizor, v katerem se trije družinski člani, ki se med seboj sicer ne prenašajo, trudijo sedeti skupaj, da bi odsotni hčerki pričarali rojstnodnevno družinsko idilo.

Režiserka in scenaristka Ines Tanović z menjavo komičnih in resnejših tonov skozi ves film vzdržuje dinamičen zgodbeni ritem in s tem zadržuje pozornost gledalca. Film se izrisuje skozi kopico malih podrobnosti, vzetih iz spominov režiserkinega sarajevskega vsakdana. Tak je denimo lik frizerja, ki svoje stranke prepušča brezplodnemu čakanju, medtem ko sam sredi salona pomenkuje s svojimi tovariši.

Moške debate v salonu, kjer postanejo tegobe vsakdana ob žlahtni kapljici in obilici cigaret vsaj nekoliko bolj znosne, so reden izhod za očeta Muhameda. Drugačen od njega je sin Saša, ki si praznino, nastalo zaradi brezposelnosti, zapolnjuje s čutnim svetom, ki ga ponovno odkrije v obliki navdihujoče ustvarjalke torbic, ki se v rodno Sarajevo vrne iz Houstona. Na drugem koncu je mati, ki vleče vse člane družine skupaj, saj se vedno bolj zaveda, da jo zaradi raka morda kmalu več ne bo. Ona drugih izhodov nima, hrepeni po tem, da bi hči nekega dne spoznala, da je niso zavrgli, marveč rešili pred vojno in da bi se iz tujine vrnila domov.

Ines Tanović prihaja iz družine filmarjev. Zase pravi, da je bila že od malega v stiku s filmsko obrtjo. Naš vsakdan je njen prvi igrani celovečerec, pred tem je posnela več kratkih filmov. Kot je dejala, se je tematiki vojne in njenih posledic raje posvetila v svojih dokumentarnih filmih, saj imajo življenja resničnih ljudi učinek, ki se mu z igranim filmom ne da niti približati.

Njeni dokumentarci zajemajo naslove: Živi spomenik (2012), Rudnik (2012), Geto 59 (2013) in Jedan dan na Drini (2011). Na domačih tleh pa jo poznamo tudi po igranem filmskem omnibusu Neke druge zgodbe iz 2011, kjer je režirala bosanski del filma.

Naš vsakdan je režiserka zastavila lahkotnejše, posledice vojne so sicer vseprisotna tema, vendar ostaja na površju. Kot je povedala na pogovoru po premieri v Kinodvoru, si je želela predvsem v ljudeh vzbuditi neposredne emocije. Da gre za dramo s komičnimi vstavki, postane jasno že v enem začetnih prizorov, ko se pokaže, da je sin, ki vstaja iz postelje, ob kateri ga potrpežljivo čaka mati s kozarcem pesinega soka, že skoraj sivih las.

Poleg izvrstne igralske zasedbe z legendami, kot sta npr. Emir Hadžihafizbegović ali Uliks Fehmiu, se značaj filma izrisuje tudi skozi bosanske sevdalinke v izvedbi enega markantnejših izvajalcev tega glasbenega žanra, Boža Vreća.

Filmski napovedik:

https://www.youtube.com/watch?v=RsdKnhHg0Wc

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.