Nicolas Cage na LSD-ju masakrira hipije!

Ko zveš za film s tako zgodbo, ga pač moraš pogledat. Opciji sta dve; ali bo zaradi Cageeve pretirane igre film totalno smešen kakor večina zanič Cageevih filmov - najbolj ekstremen primer tega je verjetno, tako slab, da je že dober, Drive Angry, -, in seveda pričakujemo nekaj takega, ali pa bo, čeprav se tega ni za nadejat, film dejansko res epsko dober. Mandy, nov film Panosa Cosmatosa, ki se je proslavil z danes že kultnim Onkraj črne mavrice, je dejansko res epsko dober. In s tem mislim res epsko dober do te mere, da sem po dvajset minutah filma prijateljem začel pošiljati SMS-e, naj si ga nujno pogledajo ... ker je res epsko dober.

Zdi se, kot da je režiser dodobra proučil najbolj kultne filme sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih, izbral najboljše elemente in režijske prijeme ter jih prečistil in izpopolnil. Tako deli filma spominjajo na psihedelične mojstrovine a la Lucifer Rising Kenetha Angerja, deli na slasher klasike osemdesetih let z obvezno referenco na Teksaški pokol z motorko 2, nenavadni so tudi animirani vložki, ki delujejo kot nekakšen hommage risani treš klasiki Heavy Metal, hkrati pa način režije pogosto še najbolj asociira na filme devetdesetih. Poleg tega pa se zdi skorajda vsak kader posebej premišljen do potankosti in mojstrovina že sam po sebi.

Zgodba filma se dogaja na presečišču šestdesetih in osemdesetih. A zgodba pravzaprav niti ni zares pomembna. Gre namreč za klišejski revenge film z najbolj arhetipsko možno fabulo, brez kakršnihkoli odmikov od pričakovanega, brez zapletov ali preobratov in z obupno cheesy dialogi. Pa vendar Mandy prav zaradi tega funkcionira še bolje.

Cage je torej drvar nekje v odročnih goratih gozdovih, medtem ko njegova žena Mandy bere sci-fi romane in posluša metal. Seveda se ta idila kaj hitro zalomi. Nekega dne se na cesti mimo Mandy pelje kombi hipijevskega kulta, ostanka šestdesetih, ki se mu je do osemdesetih od prevelikih količin vseh mogočih drog dokončno zmešalo. Vodja kulta v Mandy prepozna sorodno dušo – kar je sicer popolnoma razumljivo; tudi sam vsakič, ko vidim dekle v old school Black Sabbath majici, začutim globoko duhovno sorodnost z njo. A vodja kulta ima to prednost, da lahko prikliče demonske bajkerje, nekakšne cenobite na motorjih, entiteto, ki jo tako bizarna, da se ponovno inkarnira v vsakem omembe vrednem 80s treš revival fimu – in ti, s katerimi imamo opravka tu, izgledajo, kot da pripadajo istemu moto klubu kot njihovi kolegi iz filma Hobo with a Shotgun.

Ti bajkerji torej Cageevo ženo Mandy ugrabijo in dostavijo kultistom, ti pa jo, ne bodi len, nafilajo z eksotičnimi drogami. Ko pa jo vodja kulta, ki je mimogrede precej podoben Soulgreg Artistu, želi spoznati v biblijskem pomenu besede, naredi to napako, da ji, preden preide k dejanju, zarola svojo plato. Izkaže se namreč, da je, preden je začel s kariero mesije, poskušal prodreti v glasbeni industriji. Neuspešno. Čeprav je njegova glasba sicer na neprimerljivo višjem nivoju od Soulgregove, pa metalka, ko sliši njegovo vinilko, kljub hudi zadrogiranosti pade v smeh. To tipčka zabedira do te mere, da jo živo zažge, njenega moža pa, zaštihanega in zvezanega z bodečo žico, pusti počasi umirati.

Problem je v tem, da je njen mož Nicolas Cage, ki je, kot vemo, precej nenadarjen za umiranje. Seveda se osvobodi, stolče flašo vodke, si kot Martin Krpan skuje sekiro mesarico, na katere dizajn bi bil ponosen vsak klingonski kovaški mojster, in se poda nad brdavse. Med pobijanjem demonskih bajkerjev posnifa njihov coke, poje njihov demonski LSD in doseže nivo blaznosti, ki ji celo Cageeva najbolj blazna igra povsem ustreza. In Nicolas Cage, ki pošprican s krvjo od glave do peta na demonskem LSD-ju masakrira bajkerje in kultiste z vsemi mogočimi orožji, je pač nedvomno vrhunec filmske umetnosti in telos celotne zgodovine filma.

A kot rečeno, zgodba sama niti ni zares pomembna. Film namreč deluje kot LSD trip. Tistim, ki se nanj pogosto podajate, bo najverjetneje sprožil intenziven flešbek. Dolg uvodni del je počasno ustvarjanje atmosfere s King Crimson komadom, neon barvami, velikodušno uporabo fogmašine in odličnim synthwaviš soundtrackom, sicer poslednjo stvaritvijo pokojnega Johanna Johannsona, v katerem za češnjo na torti igra kitarist legendarne dronedoom zasedbe Sunn o))). Barve so intenzivne, kot na tripu režejo v oči, premiki igralcev so občasno zablurani in v počasnih posnetkih, nočno nebo pa je psihedelični spektakel galaksij, kakršnega lahko sicer vidimo le, kadar imamo zenice razširjene čez celotno oko. Fotografija je pogosto zoprno presvetljena po sredini, kar daje hkrati vtis tripa in avtentičen retro vajb sedemdesetih. To naj bi sicer bil skorajda prepoznavni znak režiserja, ki to presvetljenost menda dosega z drobnimi ledicami, uperjenimi v lečo kamere.

Prvi, počasnejši in bolj atmosferičen del filma je morda celo boljši od drugega, slasherskega Cage rage dela. Verjetno predvsem zaradi Andree Risebourough, ki z odlično igro dejansko zasenči Cagea. Pravzaprav, presenetljivo, Cageeva igra, razen morda ene ali dveh scen, v tem filmu sploh ne deluje zares pretirana. Celoten film je namreč tako zelo over the top, da Cage v njem deluje še najbolj običajen in nepretiran lik. Pravzaprav ga z odlično igro - poleg omenjene Andree Risebourough - domala zasenčita tudi Linus Roach in Ned Dennehy, ki z izjemno upodobitvijo guruja in kultista utelesita ideal blaznega zlobneža in njegovega pomočnika, h kateremu so stremeli vsi fantazijski filmi osemdesetih, a ga niso nikoli upodobili tako popolno.

A Mandy je film, ki zahteva kultiviranega gledalca: če ne poslušate heavy metala, ne gledate grozljivk sedemdesetih in osemdesetih let in ne jeste psihedeličnih drog, vam najbrž ne bo všeč. Ampak ne bodite taki, no. To vendar ni eksistenca, vredna človeka. Seveda ima Mandy tudi šibkejše dele. Dele, v katerih urok nekoliko popusti in začenjamo reflektirati in celo dvomiti. A vsak še tako dober trip jih ima. Intenzivnost, ki zapira dih, popusti in povrne se nam samokontrola in treznejši pogled, a kmalu pride nov val, ki nam zapre sapo in nas paralizira, da lahko z orjaškimi zenicami le še strmimo v prelivanje galaksij na nočnem nebu. Mandy je najbolj metal LSD trip, kadarkoli ujet na filmski trak.