Kako postati neviden – večkrat smo v zadnjih letih slišali to vprašanje, to dilemo, okrog katere se danes obrača nemalo umetnosti. Kako postati neviden, neopazen: pred očmi varnostnih kamer, pred zbiranjem podatkov, metapodatkov, pred prodajo GPS lokacij najvišjemu ponudniku? Kako izginiti izpred oči digitalnega nadzora, ko pa se ta ponaša prav s svojo neizbežnostjo?

»How not to be seen?« V tem videu iz leta 2013 nam umetnica Hito Steyerl ponudi tri rešitve: lahko nosite burko, lahko, na primer, živite v zagrajeni soseski, daleč od očes kamer in mimoidočih. Lahko pa ste, preprosto, ženska, starejša od petdesetih. Ženska starejša od petdesetih? Umetničino rešitev težko jemljemo dobesedno. A Steyerl ima tu absolutno prav; zadela je v bistvo problema, ki vsaj v svetu filma – in drugod – ostaja neizpodbiten. Koga sploh zanimajo ženske srednjih in kasnejših let ter zakaj bi jih kdo hotel prikazati na filmskem platnu? To je logika industrije in logika, ki jo vidimo na delu ne le v mainstreamu, temveč – vse prevečkrat – tudi na obrobjih art kinematografij. Ženske vloge so enostavne, enostavne v smislu, da se jih da zlahka predalčkati: devica, kurba in mati. Kategorije so znane že več stoletij in v filmskem imaginariju svoj vpliv še trdno držijo. Kaj naj z žensko po petdesetem letu, potem ko se ji otroci osamosvojijo in svojo nalogo kot mati dokončno opravi? Ena stvar je jasna: zagotovo je ne damo v film.

Spomnimo se le Patricie Arquette v zaključku Linklaterjevih Fantovskih let (Boyhood, 2014): »I just thought there would be more.« Po odselitvi mlajšega sina se mati zave, da je njenega življenja, vsaj kar se tiče filma, konec. Zdaj ve, kaj jo čaka: »Sending Samantha off to college. Sending you off to college. You know what's next? Huh? It's my fucking funeral!« Seveda pa je njen pogreb, vsaj v smislu filmskih vlog, vlog za petdesetletnico brez otrok, že napočil.

No Home Movie, zadnji film belgijske režiserke Chantal Akerman, je v tem pogledu dvojno nemogoč. Akerman ne snema le ene, temveč dve +50 ženski: sebe, takrat triinšestdesetletno, ter svojo mater, šestinosemdesetletnico, židinjo, ki je preživela vojno in Auschwitz. Snema ju nežno, z razdalje, a hkrati, če ima beseda še kaj pomena, intimno. Njena digitalna kamera se največkrat znajde na mizi ali stolu, morda tudi na tleh sosednje sobe ali v režiserkinih rokah, vedno pa je pogled usmerjen proti mami. Med njo in kamero se najdejo ovire. Tu je Akerman mojstrica okvirjanja, nenehnega vpletanja zapor, motenj in prekrivanja. Kader ni nikoli pretirano čist ali popoln, vedno je na poti kakšna miza ali podboj in vedno ostane materin obraz le za malenkost preveč zakrit, da bi lahko iz njega kaj razbrali.

Film je režiserkin zadnji. Slabo leto po izidu in dobro leto od današnjega dne je Akerman storila samomor. Mama, katere zadnje mesece Chantal Akerman tako nežno dokumentira, je med snemanjem umrla. No Home Movie je tako prežet s smrtjo in žalovanjem tako ob izidu kot danes, ko od režiserkine smrti mineva eno leto. Ob gledanju nam danes ni težko razumeti, kaj je André Bazin mislil s tem, da ni film ni nič drugega kot »smrt vsako popoldne«. Bazin je razmišljal o drugem kontekstu, seveda – o posnetkih bikoborb in živalske smrti –, a njegova misel tu pridobi nov pomen. Gledalec No Home Movie je gledalec smrti, gledalec dveh oseb, ki jih danes, le kratek čas po nastanku filma, več ni.

A vsaj delno je No Home Movie hkrati poskus dokumentacije nečesa krhkega in nezapisljivega, nečesa, morda spominov, ki jih čez par mesecev več ne bo. Tukaj je Akerman do svoje matere direktna: slednja o svoji preteklosti, o taboriščih, preganjanju, nasilju ne želi govoriti – to bi jo »naredilo noro«, zato s hčerko raje razmišlja o sedanjosti, o vsakdanjih malenkostih ter družinskih anekdotah. Vseeno jo Chantal sem in tja vpraša o zgodovini. Mama ji kdaj odgovori, kdaj pa tudi ne; skupaj obujata spomine, tako banalne kot boleče, ter komentirata hrano, si izmenjujeta kuharske nasvete in trače iz otroštva. No Home Movie je topla mešanica travme in banalnosti, bolečih spominov in vsakdanjih malenkosti. Mati – Natalia Akerman – nam na neki točki govori o religiji in nacističnem preganjanju; v naslednjem kadru jo vidimo, kako lupi krompir. Kot da nam želi Chantal Akerman povedati, da zgodovina vendarle ni stvar le knjig in arhivov, temveč hkrati že čustev in teles.

No Home Movie krši še eno dobro znano filmsko mantro, tisto glede akcije in nenehnega dogajanja. Akerman namreč ni umetnica konfliktov in bojevanj, temveč momentov tišine, negibnosti in dolgočasja. Njena mojstrovina, Jeanne Dielman, ki se prav tako te dni vrti na ljubljanskem Mestu žensk, je 200-minutni kolaž odlomkov iz življenja naslovne junakinje. A tu ne gre za trenutke akcije, vznemirjenja, ampak za trenutke ponavljajoče se banalnosti in gospodinjskega napora. Jeanne Dielman (Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles, 1975) pokaže vse to, kar je prej v filmu ostalo nerazkrito: »žensko delo«, kuhanje, likanje, čiščenje – delo, ki v filmu in svetu nasploh ostaja nevideno in nepriznano. Akerman nas sooči z intimo svoje junakinje, matere samohranilke: vidimo njen dom, gledamo jo, kako pere in kuha, kako zvečer zaspi in se zjutraj zbudi. Spremljamo jo med delom in med seksom – ta dva sta za Jeanne eno in isto. Kako drugače kot pa s spolnim delom naj Jeanne zasluži dovolj denarja zase in za sina? (Še ena oblika nepriznanega ženskega dela, ki še danes pogosto ostane zamolčana.)

Akerman torej odkriva svetove intime in skritih naporov. Svojo kamero usmeri proti prostorom, v katere ta sicer le redko vstopi, ne ker bi bilo snemanje domačih opravil prepovedano ali tabu, temveč ker je preprosto nezanimivo, ker film tam nima kaj iskati. A tu se nahaja režiserkino mojstrstvo: Akerman opazuje neposebne, domače svetove, in v njih najde nekaj edinstvenega, nekaj, o čemer je vredno pisati in razmišljati. No Home Movie je film o nevidnem – neupodobljivem – svetu dveh žensk nad petdesetimi leti. A je mnogo več kot to, saj Akerman – kljub svoji bližini do subjektov – ohrani tudi mero razdalje. O svoji mami nam razkrije veliko, a nikoli ne vsega: včasih se ji z objektivom približa na centimetre, do točke, ko se njena podoba zopet razostri v kepo nejasnih oblakov. No Home Movie se ukvarja z nečim tako osebnim, tako zaupnim, da o tem morda sploh ne bi smel obstajati film. A Chantal Akerman je to zelo dobro vedela in njen zadnji film ni nič drugega kot njen najintimnejši.

Filmski napovednik:

No Home Movie (2015)

https://www.youtube.com/watch?v=ivuuUVk-1wU

Jeanne Dielman (Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles, 1975)

https://www.youtube.com/watch?v=Ih3nBxjkBH8