Iz kulta in legende ustvarjati nadaljevanje, ki ne bo zgolj franšizna reprodukcijska serialka, temveč bo nosilo vsaj kanček lastne vrednosti in značaja, je preprosto jeba. Nekako tako, kot to v Iztrebljevalcu 2049 ugotavlja glavni negativec – lastnik megapodjetja Wallace, ustvarjalec oz. stvarnik novih modelov replikantov, človekoidnih biomehanskih umetnin. A kljub temu da so ti človekoidi vsaj v svoji obliki in izvrševalnih funkcijah popolni ter tako še bolj človeški od človeka, jim zmanjka bistveno - ta popolna umetnina ne navdihuje življenja. In ja. Strah pred umetno nagačenim, stiliziranim ali kako drugače popačenim nadaljevanjem legendarnega kulta Iztrebljevalca, je bil strah, ki je na trnih zadrževal vse ljubitelje tega ključnega trenutka v žanru znanstveno-fantastičnega filma. Je mogoče ustvariti, poustvariti popolno v njegovi popolnosti, ne da bi bil pri tem rezultat zgolj nekakšna narcisoidna in naivna kopija originala ali patetično pietetni hommage?

Velike besede na stran, a Iztrebljevalec 2049 je pod taktirko kanadskega režiserja, sicer znanca znanstveno-fantastičnega žanra Denisa Villeneuva, pokazal, da so tudi znotraj pogoltne mašinerije holivudskih megaprodukcij čudeži mogoči. Iztrebljevalec 2049 je najboljši primerek iz vrste blockbusterjev zadnjih let, ki obenem v vsakem trenutku in detajlu presega povprečne limite spektaklov zabavne industrije.

Če se v valu navdušenja za trenutek ustavimo – res, film morda ne prinese veliko novega: nismo priča nikakršni revoluciji filmske govorice ali subverziji zakonitosti filmskega žanra – Iztrebljevalec je skorajda tipičen predstavnik filozofskega žanra znanstvene fantastike, kot sta jo predvsem z Odisejo 2001 ali Solarisom postavila Kubrick in Tarkovski. Akcija eksplozij, ostrih rezov in hitrih montažnih prijemov, sicer značilnih za blockbustersko produkcijo, je odsotna. Dialog je skop, v veliki meri postavljen v redkobesednost, zamolk ali prelit v atmosferično zvočno krajino. Suspenz se gradi skozi filmsko v svojem bistvu – v gibajoči se podobi sami, ki v počasnem ritmu dolgih kadrov, v do potankosti premišljeni barvni paleti zadržujejo vztrajnost pogleda.

Tudi sama zgodbena linija ni podana v zares izvirnih narativnih prijemih, temveč je zastavljena v precej klasično detektivko manjkajoče sestavljanke, ki se razvija v spiralnih obratih z melanholično-romantičnim značajem, kot to pritiče obravnavanim »velikim« eksistencialnim tematikam.

V prihodnosti, trideset let kasneje od prihodnosti originalnega prvega Iztrebljevalca, so losangeleške ulice še vedno zavite v temačno dežno zaveso, ki jo prebijajo gosti neonski žarki reklamnih napisov. Družba Tyrell je propadla, model replikanta Nexus 6 je po napaki vzbujene zavesti in človečnosti umaknjen iz proizvodnje, poslednje preživele modele te generacije pa policija zvesto išče, da bi jih »upokojila« oz. izničila ter tako vzdržala red, zatrla vsako možno iskro upora, ki pridušeno tli v suženjsko zastavljeni matrici družbe, kjer je vse lepo že zapustilo ta svet in odšlo v nove kolonije svetlejšega jutri.

Kafkovsko označeni K je primerek izboljšanega modela Nexus 8, ki ga zdaj izdeluje Tyrellova naslednica, družba Wallace. K v službi iztrebljevalca odstranjuje predstavnike lastne vrste oz. prejšnje generacije. Brez duše in nezmožen laganja je več kot zgolj orodje za delo, ki ga ljudje nočejo opravljati – je samozadosten mehanizem s človeškim obrazom in bleščečimi očmi, ki zrcalijo navidezne dimenzije spomina in zaznave. Ali pač? Četudi robotsko nesmrtni in frankenštajnsko človeški v potrebi po ljubezni in bližini, pa so replikanti mrtev rokav, končna množica človeškega napredka, saj jim umanjka ključna zmožnost samoreprodukcije.

Kljub dobro podmazani, mehansko umerjeni konstelaciji sveta, ki jo ritmično seveda odmerja kapital, se v odnosih med njenimi posameznimi, samostojno delujočimi celicami dogaja nenadzorovan zdrs – medtem ko se posamezne celice srečujejo, komunicirajo in dotikajo, se tudi v mehanskem ali kompleksno zgrajenem racionalnem sistemu ničel in enic zgodi presežek energije, ki eksplodira v nekaj tretjega – recimo temu ljubezen in rojstvo novega življenja. Zdi se, da se lahko celo android zaljubi v hologram. V svoji izmuzljivi tretjosti se to kaže kot tisto, kar bi lahko odprlo oči, porodilo svobodo - porušilo zid, ki ločuje svet na človeka in ne-človeka, edinstvenega in zamenljivega, vrednega in nevrednega, gospodarja in sužnja ter na novo kroji odgovor resničnosti, kot tudi pogoje prihodnosti. Tega ključa do prihodnosti – Mesije, Lenina ali nekakšnega čudežnega kamna modrosti - se hkrati bojijo in ga nestrpno pričakujejo z obeh strani, saj bo vsekakor sprožil revolucijo – vprašanje je le, kdo ali kaj bo uspel v svoje dobro vpreči to novo, neznano entiteto. V maniri dobrega pripovedovanja je odgovor seveda zgolj delno zarisan, konec odprt in nastavljen za mnogotere interpretacije in poglobljene razmisleke ob vsem videnem.

A s perspektive današnjega gledalca so intelektualni premisleki, ki jih nastavlja Iztrebljevalec 2049 morda drugotnega pomena – svet Iztrebljevalca je kljub naslavljanju univerzalnih, arhetipskih tematik predvsem svet 20. stoletja. Slednje se ne navezuje toliko na dejansko uporabljene podobe - od reklamnih napisov propadlega Pan Ama in Sovjetske zveze do hologramov Elvisa Presleyja in Franka Sinatre ter drugih predvsem scenografskih detajlov. Te delujejo kot referenčne točke, ki v predstavljeni temačni in hladni prihodnosti za gledalca ustvarjajo občutek domačnosti, nostalgije. Podobe Iztrebljevalca 21. stoletja izhajajo iz tropov in postavk tehnološke distopije cyberpunka, v odnosu do katerih pa je sam današnji, sodobni trenutek lahko pojmovan kot »prihodnost«. Slednje ni mišljeno kot vrednostna sodba, saj je prav skupaj s tem značajem elegične nostalgije Iztrebljevalec 2049 izjemna filmska izkušnja, kakršno je v svoji celovitosti moč izkusiti zgolj v pogojih kinodvorane, v temini katere tako vizualna kot zvočna podoba lahko najbolj prideta do izraza. In morda tudi zato, kljub digitalnemu mediju, Iztrebljevalec 21. stoletja nosi značaj 20. stoletja, kar pa ne pomeni, da se film ne bo zapisal kot eden bolj emblematičnih tekstov.

Filmski napovednik - tokrat v kinodvorano z razlogom.