Sergej Loznica, eden največjih sodobnih dokumentaristov, ne mara oznake »dokumentarni film«. Še več, dejansko se mu zdi povsem napačna. Kot pravi, izvira beseda »dokumentaren« iz latinske besede documentum, ki pomeni dokaz, pisno pričevanje. V tem kontekstu bi dokumentarni film torej pomenil dokazne podobe stvarnosti, pričevanje o tem, kar se je zgodilo in je bilo. A osnovni zakoni filmske pisave, kot znano, izpahnejo tako zastavljene diskurzivne determinante – film je namreč v svoji osnovi iluzija v zaporedju 24 sličic na sekundo, ki ustvarja občutek gibanja in na platnu vzpostavlja dvodimenzionalno resničnost. Če je fotografija, kot sta pisala že Benjamin ali Barthes, resničnost trenutka, je filmska podoba odtis trajanja časa v prostoru in obratno zvezanega prostora v času, oživljena preteklost, zamrznjena v možnosti večne resurekcije v krogotoku 35-milimetrskega filmskega traku na projektorju.

Resničnost, ki se pri tem vzpostavlja, mora biti nujno dana v navednice. In tega se Loznica, ki sicer deklarativno stremi k objektivnosti, dobro zaveda. Resničnost dokumentarnega filma je še vedno resničnost na filmu, ki se vzpostavlja skozi oko kamere, tj. skozi pogled režiserja, ki ga uokviri in izostri v kadru, v katerega sam izbere in v njem postavi snemane objekte. Sama zgodba pa se vzpostavlja v zaporedju teh kadrov, torej skozi montažo in montažni rez, ki zajeto realnost razpostavi v dramski trikotnik pripovedi o svetu iz določene perspektive – avtorjevega mesta v svetu. On je tisti, ki določa, kaj in kako bo gledalec videl in (iz)vedel. Kot nekje Loznica manifestno citira Nietzscheja: »Prava narava stvari je globoka iluzija«.

Sergej Loznica ni žurnalistični dokumentarist, pričevalec ali kronist, eksplicitno se bori proti tem oznakam, ki v njegovem slovarju sodijo pod nadpomenko »manipulator«. Loznica je namreč v prvi vrsti pesnik podobe. V svojem avtorskem pristopu do sveta ne pristopa s kamero kot nožem v roki v frontalnem napadu na opazovane objekte, temveč se spusti do njih previdno, večkrat od strani, da le malo odpihne prosojno tančico, ki prekriva pogled – le toliko, da pokaže na drugačno stanje stvari. Zato zahteva potrpežljivega in vztrajnega gledalca, ki pustiti času, da morda vzvalovi in sam privzdigne tančico »resničnega«.

Kako dobro se Loznica zaveda te ambivalentne pozicije »dokumentarnega«, katerega črne luknje je sovjetska dokumentaristika vse prepogosto izkoristila v ideološko-propagandne namene, kaže v filmu Predstava (Predstavlenie, 2009). Predstava deluje kot pravi »odrski spektakel«, sestavljen iz arhivskih agitpropovskih filmov 50-ih in 60-ih. Ravno v montaži in odsotnosti zunanjega komentarja razkriva odrsko realnost sovjetskega ne le medijskega, temveč takrat tudi ideološko opranega življenja vsakdana.

Pristop, ki ga ubira Loznica, je specifičen: njegove dokumentarce bi težko uvrstili v določen tip, morda je za neposvečene te še najlažje opisati, kot nekoliko v smeri observacijskih študij Wisemana. A to je le površna referenca. Podobno namreč kamero postavlja kot hladen, statičen okvir, ki stoji in obenem tvori filmski prostor brez komentarja. A vendarle je nekaj v njegovi estetiki, ki ga bistveno ločuje od te staroste dokumentaristike in ga kot hladnega Camusovega Tujca s stavkom »Danes je umrla mama.« približuje poetom podobe, kot sta Tarkovski ali Bela Tarr. In to je njegov odnos do dimenzije časa.

Čas je poleg prostora osnovni element filmske govorice in Loznica mu pusti »dolgo trajanje« ter šele skozenj pusti prostor, poseljen s protagonisti in objekti, da se vzpostavi in nazadnje privzdigne tančico. »Šolski primer« takega pristopa bi bil njegov film Naselbina (Poselenje) iz l. 2001, ki na prvi pogled izrisuje tipično idilo ruskega podeželja. A podobno kot v pesmih Jesenina ali romanih in povestih Platonova in Leonidova bi ob tem lahko zapisali parafrazo slavnega hamletovskega stavka: »Nekaj gnilega se skriva pod tem zlatim listjem.«

V dolgih posnetkih pokrajine vidimo v daljavi ljudi med vsakodnevnimi opravki sečnje, sajenja krompirja, sekanja drv … a dalj časa, ko gledamo, bolj se nam zdi, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Ta naselbina namreč ni navadna ruska vas, temveč neke vrste resort, v katerega so daleč od oči in ušes strpali pohabljene norce in duševne bolnike. Občutljiva tematika zakrite drugačnosti pa se prav v počasnem ritmu ločuje od bolj frontalnega, včasih skorajda nihilističnega pristopa kakega Ulricha Seidla ali Bruna Dumonta, ki popačenost uporabljata kot umetniško »šok terapijo«. A s tem ne mislimo, da Loznica igra na privzdignjeno noto milostno-sočutne buržoazne estetizacije pokvečenega in spačenega, ravno nasprotno - v času pusti, da ta označevalca enostavno odpadeta in v zaključnih sekvencah close-upov pokažeta tisto človeško lepoto, ki se skriva za tančico strahu pred drugačnim.

Podobno delujeta tudi filma Portret (2002) in Pokrajina (2003) kot tudi Artel (2006), čeprav ta z malo drugačnim pristopom, ki bi ga lahko vpisali med impresionistične študije ruskega podeželja. A pri tem vsak sentimentalizem odpade, saj se podobe v zopet statičnih, dolgih in počasnih kadrih izrisujejo v temačnejših sencah. Portret je črno-bela serija oživelih fotografij ostarelih prebivalcev neke odročne vasi, medtem ko Pokrajina pripoveduje barvno zgodbo sodobne Rusije med neskončnim čakanjem pisane množice na avtobusni postaji. Lepe podobe Pokrajine pa trejo nenavaden zvok. Skorajda nerazločni glasovi nežnih in grobih pogovorov vsakdana, skozi drobce katerih se kažejo problemi sodobne Rusije: od alkoholizma, nasilja, brezposelnosti do centralizacije, vojske itd. Univerzalizacija individualnih problemov se vzpostavlja na način, da govorca nikoli ne vidimo, traveling kamere v close-upih obrazov namreč spremlja zvok od strani, ki ga Loznica večinoma nasname posebej in pri montaži vključi naknadno.

Kljub izredno intimni atmosferi filmov Loznice ga bolj kot individuum zanima kolektiv in njegovo mesto v zgodovini. Taki so npr. film Blokada (2005), ki iz found footaga govori o 900 dneh nacistične okupacije Leningrada, in dve študiji-portreta revolucionarnih prevratov: Majdan (2014) o Ukrajini in Dogodek (Sobytje, 2015) o dneh državnega udara v Leningradu avgusta 1991 tik pred padcem SZ.

Kljub temu da je v Dogodku uporabljen izključno found footage iz arhivov peterbruškega dokumentarnega studia, medtem ko je dogodke na Majdanu beležil Loznica sam s še tremi snemalci, oba filma gibanje množice izrisujeta na podoben način. Za razliko od večine dokumentarcev o družbenih prevratih, npr. o arabski pomladi, Loznica ne išče junakov, temveč kot junaka – akterja - vzpostavlja kolektiv, narod, ki je zdaj postal subjekt zgodovine in v ejzenštejnovski maniri zajema množične prizore ter odbira vsakdan revolucije. Iz jasne pozicije na strani protestnikov, kar se kaže iz perspektive posnetkov bojnih srečanj med policisti in protestniki, kot tudi npr. v izbiri zaključnega posnetka v prepevanju ukrajinske nacionalne pesmi, mu uspe povsem brez patetike Majdan vzpostaviti predvsem kot simbolni prostor - prizorišče ideologije: svobode in demokracije. To se posebej močno izriše skozi posnetke pogreba padlih med boji na Majdanu – pogreb kot ritual je namreč en osnovnih družbenotvornih elementov, ki krepi občutek skupnosti.

Zadnje dejanje retrospektive ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice si lahko ogledate še danes ob 20.45 v Slovenski kinoteki.

Povezava do režiserjeve spletne strani, kjer najdete veliko člankov: 

http://loznitsa.com/

Izbor iz retrospektive:

- Naselbina (Poselenie, 2001)

- Portret (Portret, 2002): film dostopen na Youtube kanalu

- Pokrajina (Pejsaž, 2003)

- Artel (Artel, 2006): https://www.youtube.com/watch?v=Z2liQqLSSrk

- Blokada (Blokada, 2006): film dostopen na Youtube kanalu

- Predstava (Predstavlenie, 2008)

- Majdan (Maidan, 2014): https://www.youtube.com/watch?v=JrZAnlIgZpg

- Dogodek (Sobytje, 2015): https://www.youtube.com/watch?v=WP8XhlL9HEQ