Pregled sekcij Liffa zaključujemo s Panoramo svetovnega filma, sekcijo, katere izbor je vsako leto predvsem naključno napaberkovan skupek izstopajočih filmskih cvetk iz vseh festivalskih koncev sveta. In čeprav sekcija ni okronana za kraljevsko, perspektivno ali ekstravagantno, morda pa ravno zaradi te svoje neuvrščenosti, so filmi iz sekcije presenetili kot močna kinematografska doživetja.

Gruzija. Prvenec Nane Ekvtimishvili je Tbilisi režiserkinega otroštva; fiktivni spomini so umeščeni v postsovjetsko Gruzijo 90ih, nekakšen narobe obrnjen okvir sicer povsem konvencionalne zgodbe o odraščanju je podšit z vojno v Abhaziji, mestnimi bitkami v vrstah za kruh ter družinskimi vojnimi stanji. V njih so očetje bodisi pijanci ali odsotni kriminalci, glavno vlogo pa simbolno prevzemata 14-letni Eka in Natia, ki sicer na čase ohlapno zgodbo v filmu povsem zakrpata z intenzivno medsebojno kemijo in upiranjem patriarhalni tradiciji, bodisi lokalnim najstniškim bullyjem, ali pa z ženskim prevzemom pozicije moči z ritualno izraznim plesom na poroki, ki je bržkone tudi vrhunec filma.

Močnejši vtis pa je morda vseeno pustil turški film Araf. Araf je mesto ob enem izmed najbolj natrpanih počivališč ob avtocesti med Istanbulom in Ankaro, v turškem jeziku pa se beseda nanaša na limbo – predpekel, in v filmu predstavlja predvsem stanje zataknjenosti nekje vmes. Režiserka Yesim Ustaoglu je transformacijo otrok-odrasel prenesla v zamegljeno, pusto pokrajino eskapističnih sanjarjenj ob gledanju televizijskih kvizov in nadaljevank, nato vanjo postavila obsesivno spolno razmerje, tega pa, pogosti odsotnosti dialogov navkljub, nadgradila z izjemnimi psihološkimi profili in močnimi vizualnimi spajanji občutenj junakov z nepremičnimi posnetki prazne pokrajine, ki se stopnjujejo do tiste ene moteče nazorne scene tik pred koncem. Pa tudi te filmu ne gre očitati.

Nekoliko drugačno osebno evolucijo je prikazal Sebastian Lelio, ki je navdih za film bojda našel pri lastni materi in z izbiro netipične junakinje naredil odmik od mladosti ter zavrnil prepričanje, da se ženskam v srednjih letih nič ne dogaja. Ne le da se Glorii, naslovni junakinji filma, 58-letni ločenki, dogaja veliko: humorna melodrama večkrat pokaže, da tudi ljudje v starih letih vedo, kaj je seks, Gloria včasih skadi celo kakšen joint, vmes lastnim otrokom poskuša ne vzbujati občutkov krivde, zadeva je torej na trenutke izjemno prisrčna, pa čeprav se končna katarzična artikulacija dejstva, da Gloria ne potrebuje moških, zdi odveč, tista, da bo pač postala stara teta z mački, pa žal po filmu pusti rahlo klišejski priokus.

Zdaj pa k čudakom. Borgman v istonaslovnem filmu Alexa van Warmerdama je zgodba o nepovabljenem gostu, ki po tem, ko mu oblasti porušijo bivališče v gozdu, ki bolj spominja na zajčjo luknjo, potrka na vrata bogatega para. Žena ga, iz slabe vesti, ker ga mož zavrne,  sprejme v hišo in on tam pravzaprav ostane. Borgman v družini prevzame vlogo avantgardnega vrtnarja, kmalu pa tudi nekakšnega rasputinskega šamana, film se zvija in izvija v vedno bolj surrealističnem ritmu črnega humorja, Borgman pooseblja nezavedno pri družinskih članih, začnejo se pojavljati bizarni umori v maniri Edwarda Goreya. Filmu, ki v določenim trenutkih spomni na Pasolinijevo Teoremo, pa prav zaradi odsotnosti socialnega komentarja oz. kakršnihkoli globljih vprašanj uspe ta distorzičen ritem zadržati do konca.

Tudi Elina Psykou je v svojem prvencu Večna vrnitev Antonisa Paraskevasa zgodbo zgradila okoli čudaka: narcisoiden postaran voditelj popularnega grškega televizijskega jutranjega programa v želji po obnovitvi svoje pretekle slave želi uprizoriti lastno ugrabitev. Ob skrivanju v zapuščenem hotelu, čakajoč na ponovno odkritje, se ob teveju uči molekularne kuhinje, medtem pa vase vsak dan stlači identičen krožnik špagetov s kečapom. Satira kmalu prevzame temačno noto, zapuščen hotel, ki se v sanjski sekvenci spremeni v veliko kičasto zabavo, pa prikliče v spomin Kubrickov Shining. Odsoten, oddaljen steadycam snema Antonisa, kako izgublja stik z realnostjo. Antonisa izvrstno igra Christos Stergioglous, ki smo ga nekaj let nazaj videli v Kynodontasu, in tudi Večna vrnitev Antonisa se, tako kot Kynodontas, zasluženo uvršča v cinematske abnormalnosti grškega »weird wava«. Sama zgodba sicer nekje vmes malce izgubi intenzivnost, a nič zato. Če je vrhunec prvega dela absurdna muzikalna sekvenca v hotelu, je drugi v končnem blodenju Antonisa po grški pokrajini in odrezanem dead endu, ki zadevo izvrstno zaključi.

Pa poglejmo še dokumentarni del Panoram. Po ogledu prvih desetih minut Leviatana bi gledalec, če ne bi prebral opisa filma, lahko pričakoval znanstvenofantastični film o morski pošasti – Leviatanu, biblijski morski kreaturi. A ni tako. Leviatan je dokumentarec brez dialoga in naracije. Postavljen je v okolje New Bedforda, mesta, ki je Melvilla navdihnilo za pisanje Moby Dicka, ta pa je po vsej verjetnosti služil kot inspiracija antropologoma Lucienu Castaing-Taylorju in Vereni Paravel, da sta posnela oster svet leviatanske mašinerije, neromantiziranega morja in eksploatacije narave v obliki morske klavnice na vlačilcu v severnem Atlantiku. Film bolj kot na dokumentarec tudi v nadaljevanju spominja na kaj tretjega. Brutalna poetika posnetega sveta, snemanega z GoPro kamerami, pritrjenimi na glavah ali pa na različnih podaljških, pa z vrtoglavimi preskoki iz vode v zrak med galebe in nazaj na palubo, obračanjem na glavo in okoli poskrbi, da kar težko verjamemo, da gledamo resnične posnetke.

Tudi pri Teatru ubijanja, dokumentarcu Joshue Oppenheimerja, ki je nastajal kar pet let, težko verjamemo, da vse skupaj ni bolna šala. A ni. V filmu nastopajo strici v kričečih pisanih srajcah, bivši gangsterji in pripadniki paravojaške organizacije, ki je v šestdesetih v Indoneziji množično pobijala komuniste in je danes, brez da bi bila za svoje zločine kadarkoli obsojena, na oblasti, nekateri pa so čaščeni celo kot narodni heroji. »Predstavljajte si, da bi bili naciji še vedno na oblasti,« v intervjujih vztrajno ponavlja Oppenheimer, ki je pobijalce posnel, kako pred kamero ponovno inscenizirajo poboje, medtem na kraju, kjer so zadavili več tisoč ljudi, zaplešejo še čačača, zapojejo in pojasnijo, da so jim pri pobojih kot navdih služili predvsem ameriški westerni in gangsterski filmi, saj so se pred tem na črnem trgu ukvarjali s prodajo filmskih vstopnic.

Pobijalci si zaželijo posneti film o lastnih pobojih, pri snemanju pa želi prisostvovati tudi sam indonezijski minister za kulturo. Oppenheimer jim to omogoči, s tem pa ne prikaže le banalnosti zla, a tudi ostro začrta odnos resnica-fikcija v artikulaciji preteklosti, tako na individualni kot kolektivni ravni. Ko strici v lastni zrežirani nadrealistični sekvenci našemljeni zaplešejo pod slapom, njihove »žrtve« pa si snamejo zanke z vratu in se jim zahvalijo, da so jih poslali v nebesa, je vse še vedno res, film pa je vsekakor najbolj močna in pretresljiva filmska izkušnja, ki jo je ponudila Panorama.

Za konec pa še vračanje v balkansko preteklost: Srđan Golubović, ki je na 18. Liffu navdušil s Klopko, je tokrat film Krogi postavil v Bosno, v Trebinje. Osnova za film je resnični dogodek - junaško dejanje, ki ga junak plača s smrtjo. V filmu to dejanje kot v nepravilnih koncentričnih krogih v časovnem preskoku odzvanja v treh med seboj prepletenih zgodbah. Film se sprašuje, če dobro lahko izzove druga dobra dela, in je, kot poudarja tudi Golubović, nepolitičen ali pa politično vsaj ni v prvem planu filma: tam se namreč v neizrečenem, brez odvečnega patosa, skrivajo predvsem pronicljiva občutja. To pa vseeno ni ustavilo gledalcev v dvorani Kina Komune, da ne bi po filmu ob pogovoru z Golubovićem temu zadajali vprašanj o vojni preteklosti enega izmed glavnih igralcev v filmu, Aleksandra Berčka, tistega, ki si je v mladih letih zagotovil kulten status z vlogo Miškota v Ko to tamo pjeva. Hja.

Filme v sekciji Panorama si je tokrat, skupaj z občasnimi vztrajno glasnimi komentarji navdušenih gledalcev, ki se ne znajo odločiti, ali bi raje gledali film ali pa šli na pivo, ogledovala Petra Meterc.