V današnjem Kinobaru se posvečamo dokumentarnemu filmu, odvija se namreč že 24. edicija Festivala dokumentarnega filma. Festival nas je navdušil že prvi večer, ko nas je s projekcijo celovečernega dokumentarnega filma Marije Zidar z naslovom Odpuščanje popeljal v osrčje patriarhalnega družbenega reda albanskega visokogorja. Večkrat nagrajeni film, ki se na tokratnem festivalu ponovno poteguje za nagrado v tekmovalnem programu, je uspel združiti stvarnost dokumentiranega s šokantnim prikazom zgodbe, ob kateri na trenutke pozabimo, da ne gre za domišljijski pobeg. 

Uvodni prizori pokrajine nam pokažejo ruralno okolje albanskih gora. Estetske posnetke naravnih lepot, ki jih spremlja albanska ljudska glasba, dopolnjujejo posnetki kmetovanju neprijaznega terena in revnega življenja tamkajšnjega prebivalstva. Kmalu smo soočeni z zgodbo Gëzimove družine, ki je v sporu s sorodniki izgubila osemnajstletno hčer. Kljub prikazu težkega življenja nam po prvih minutah filma postane jasno, da je največje gorje za Gëzima prav izguba hčere. Smrt hčere, ki jo je po nesreči ustrelil Gëzimov bratranec, predstavlja zlom družine, ki se spopada z vsakodnevnimi boji za svoje preživetje. S čustvi nabitim prizorom očeta, ki se ob fotografijah spominja svoje deklice, sledi soočenje s pomenom smrti ženske v patriarhalni družbi Albanije. 

Gëzimu tako ni podana možnost zatekanja v intimno žalovanje ob smrti otroka, postavljen je namreč pred zahteve širšega okolja, da se, tako rečeno, spravi s hčerkinim morilcem. Čeprav je mož, ki je 

 umoril dekle, končal za zapahi, se prava bitka za tako imenovano pravico šele začenja. Na Gëzima pritiskata tako lokalni škof kot vodja nevladne organizacije Komite za spravo. Slednji ga želi prepričati v spravo po albanskem Kanonu. Oče umorjene naj bi morilcu odpustil, če njegov brat javno prizna dejanje in obsodi nesrečo. Gëzim je torej postavljen pred zahtevo, da morilcu odpusti ne le v duhu krščanske vere, temveč tudi upoštevajoč dogme, ki jih narekuje starodavni albanski zakonik Kanon. Družbeni pritisk, močnejši od katerega koli zakonika, mu namreč veleva, naj postane zgled sprave. Pomen smrti mladega dekleta izgubi čustveno komponento in postane predmet v družbo zakoreninjenih patriarhalnih ritualov in pravil. 

Posledično je gledalec soočen z mnogoterimi moškimi liki, ki z deklico za časa njenega življenja niso imeli nobenega stika, a imajo najrazličnejša mnenja o njeni smrti. Dekličin umor postane nekakšen magnet za agende vseh in vsakega, ki Gëzimu ponudi nasvet in razlago, kako naj se spoprime z umorom. Če smo ob začetku filma v nekoliko neudobne sedeže Kosovelove dvorane sedli z vprašanjem, kako sploh odpustiti nekomu, ki ubije nam ljubo osebo, za Gëzima vprašanje postane, na podlagi katerega nauka je ustrezneje presojati umor.

V odgovor na dano vprašanje se v filmu zvrsti kopica obiskov direktorja prej omenjenega Komiteja, Gjina, pri dekličini družini. Vsako srečanje med moškima spremlja Gëzimovo kolebanje in prepričevanje vseh zbranih, da se za hčerino smrt ne more pogoditi, saj vendar Sveto pismo presega Kanon. V vseh različicah argumenta – od moralnih do racionalnih zakonov – ni o čustvih ne duha ne sluha. Na trenutke tragikomičen pa je odziv Gëzimove žene Vere, katere zadržanost je glasnejša kakor mnenja mnogoterih starešin. Ob enem od obiskov teh modrih mož Gjin Gëzimu podari sliko hčere, rekoč, da je umrla kot svetnica. Ob tem mu naroči, naj sliko podari ženi in otrokom. Režiserki je v tem trenutku uspelo ujeti pristen odziv žalujoče matere, ki bi ji lahko izročili tudi zlate palice, a ji te ne bodo vrnile umrle hčere. 

Verina izraznost postane eden od ključnih pripovednih elementov filma. Ob prizorih najrazličnejših dialogov se kamera preusmeri proti Veri, ki molči in pokorno spremlja moževo notranjo bitko. Njeni odzivi postanejo emotiven dodatek racionalnim presojam Gëzima, s čimer postane tihi antagonist zgodbe. Vendar naposled tudi sami Veri recenzentskemu terminu primerno poči film. Vrhunec dokumentarca tako predstavlja trenutek, ko se vsem zbranim po robu postavi dekličina mati. Gledalcu, ki je že nekoliko zafrustriran z vsemi moškimi liki in njihovimi egi, odleže ob materini izpovedi čustev. V izbruhu čustev Vera izrazi, da ji je popolnoma vseeno za odpuščanje po Svetem pismu ali spravo po Kanonu, saj ji nihče ne more vrniti hčere. S tem obsodi moževo razmišljanje o spravi. Ujeti prizor je odličen povzetek gledalčevih čustev, zlitih z vidno bolečino mame, ki se je soočila z največjim zlom, izgubo otroka. 

Film nam ponuja celosten pogled na patriarhalno družbo 21. stoletja in grozljiv komentar nanjo. Patriarhalna družba se zrcali tako v zgodbi preminule hčere kot žalujoče matere. Ženski ni dovoljeno zgolj umreti in s tem oditi na nek drugi svet ali pa se spojiti s prstjo, ki jo obdaja. Smrt ima pomen, a tega ne določajo stvarne okoliščine njene smrti, temveč interpretacije pomembnih mož njenega okolja. Tako je deklici pripisana vloga angela, svetnice, požrtvovalne hčere in nesrečne umorjenke. Vzeta ji je vsaka pravica, iz nje je izsrkana vsaka zasluga, njena smrt pa postane odskočna deska za opredelitev morilčevega, pa tudi očetovega značaja. Gëzim ni le oče umrle v družinskem sporu, temveč tudi moralni vzor vsem, katerih hčere je zadela podobna usoda. Postal bo torej nekakšna manifestacija čaščene moške preudarnosti, žalovanje pa bo prepustil ženi, katere mnenje ostaja nepomembno in nerazumsko. Njena bolečina naj torej ostane v intimnem okolju doma, saj za zunanji ugled družine skrbi odločnost moža. 

Mariji Zidar je torej uspelo poseči v grozote patriarhalnih družb, pri čemer ni izbrala nekoliko prežvečenih tem pravic afganistanskih ali pakistanskih deklet do izobrazbe. Izbira Albanije, ki nam obenem predstavlja oddaljeno periferno državo, a tudi sosedo nekdanje Jugoslavije, je sporočilnost dokumentiranega dodatno poudarila. Prikaz pokrajine in življenja v njenem visokogorju nas strezni in opozori na bližino v preteklost ujetih patriarhalnih družb naši navidezni Meki liberalnega Zahoda. Film, ki nas za slabo uro in pol popolnoma posrka vase, od nas zahteva občasno opominjanje na resničnost posnetega. Ob koncu samega ogleda namreč nad nami kot temen oblak visi dejstvo, da srečnega konca ni in ga kratko malo za družino tudi ne bo. 

Kljub morbidnosti izbrane tematike film v nas ne pusti melanholičnega priokusa. Namesto turobnosti se v nas prikrade občutek nekakšne streznitve ob ogledanem. Pred nami se izriše slika ortodoksne patriarhalne družbe, na katere pogosto pozabimo, obenem pa nas film opomni, da v patriarhalni družbi živimo tudi sami. Režiserki je s filmom uspelo v gledalcih vzbuditi notranji konflikt med nekakšno hvaležnostjo, da ne živimo v albanskem visokogorju, in strahom pred življenjem v patriarhalnih družbah Zahoda. Pristnost prizorov in čustvena nabitost zgodbe, polne moralnih vprašanj, zatorej zagotavljata uro in pol pretresljivega vpogleda v albansko patriarhalno okolje; zlasti tistim, ki vselej radi komentiramo problematičnost patriarhata.

Recenzijo je pripravila Tia.

Fotografija: https://www.kinodvor.org/film/odpuscanje/