Že od nekdaj, no, pravzaprav ne od nekdaj, pač pa od deviškega stika s komadom, ki ga poslušamo, me bolj kakor zgodovinsko-kulturni ali politično-eksistencialni kontekst zanima preprosto dejstvo - ali je Brane šel pogledat mrtvega soseda ali ne? Kakorkoli, sam sem šel. Pa ne gledat mrtvega soseda, marveč Braneta Bitenca, avtorja slišanih vrstic in recitatorja legendarnega benda Otroci socializma. Mi, drugi otroci, otroci kapitalizma, ki zaradi zgodovinskih okoliščin poznejšega rojstva punka nismo mogli doživeti v izvornem kontekstu, smo namreč Otroke socializma lahko videli bodisi na Vidmarjevi šestdesetletnici v Kinu Šiška bodisi na novorockovski tridesetletnici v Križankah. Po novem pa jih bomo lahko gledali tudi v filmskem formatu, in sicer skozi format dokumentarnega filma z naslovom Zamenite mi glavo.

In če Bitenc v komadu Pejt ga pogledat Brane spregovori o pogledu in o smrti, dobesedno o pogledu na smrt, potem bo današnji Kinobar spregovoril o pogledu, ki ga vzpostavi dokumentarec, ki, kolikor govori o zgodovini, na nek način govori tudi o smrti.

Zamenite mi glavo sicer predstavlja drugi celovečerni dokumentarni film o kakšni domači punk ali novovalovski skupini. Prvega - Glasba je časovna umetnost: Pankrti Dolgcajt - pred leti zrežira Igor Zupe, drugega, o katerem teče beseda, pa kar Bitenc sam, medtem ko film sproducira podjetje Perfo produkcija, katere ustanovitelj je tudi Andrej Štritof, basist skupine. Malo za šalo malo zares bi lahko potemtakem rekli, da dokumentarec nastane v ožjem družinskem krogu, da kot prvo govori bendu samemu, šele potem pa vsem ostalim. Konec koncev danes punkovska scena iz konca sedemdesetih in začetka osemdesetih izgleda kot velika družina. Tako se ne gre čuditi, če v filmu nastopijo imena Igorja Vidmarja, Gregorja Tomca, Andreja Košaka, Esada Babačiča … Imena, ki bi lahko nastopila v dokumentarcu o kateremkoli slovenskem punk bendu tistega časa.

V primerjavi z dokumentarcem o Pankrtih, pa tudi nasploh deluje Zamenite mi glavo minimalistično in statično. Prav tako so vse izjave posnete na eni lokaciji - v Kinu Šiška. Poleg arhivskih posnetkov in posnetkov z obeh omenjenih reunion dogodkov, pa dokumentarec ne operira z dodatnimi kadri. Kakor da bi se film skušal harmonizirati z Bitenčevo minimalistično in na nek način intimno poetiko, okoli katere se v filmu tudi veliko govori, vendar mu takšna uglasitev ne uspe v celoti. Mimogrede, novovalovske Otroke socializma seveda ne gre enačiti zgolj z izrazitim Bitenčevim avtorskim pečatom, ki s svojo izpovedno, storytellersko liriko punkovsko držo prevede v poezijo, poezijo pa zreducira na punkovsko držo, marveč tudi po izraziti glasbeni podlagi, ki punkovsko formo nadgradi predvsem s funkijaškimi in deloma pop elementi.

S tem, da dokumentarec deluje subjektivno, družinsko, kakor smo rekli v šali, ni nič narobe. Prav nasprotno, vedeti moramo, da dokumentarna naracija ni nič drugega kakor naracija in da dokumentarni film ni nič drugega kot film - specifičen filmski prijem, ki ustvari efekt faktičnosti in avtentičnosti. Vsak dokumentarec konstruira zgodbo, vsak dokumentarec skuša vsiliti nek pomen. Kar pa ne pomeni, da so vsi dokumentarci po vrsti večje ali manjše izmišljotine, marveč da so takšne ali drugačne reprezentacije. Pa ne, da bi pridigali o ne vem kakšni konstrukciji realnosti, temveč da bi povedali, kako ima vsaka dokumentacija preteklosti nek interes, ki ni le subjektiven, ampak objektiven v smislu interesa nekega časa.

Temu ni ločeno vprašanje, kako punk danes sploh vstopa v zgodovinski spomin, ki prav tako ni enostavna shramba doživetega, temveč reprezentacija preteklosti, zapopadena s strani sil sedanjosti. Dylan Clark v zborniku The Post-subculture Reader zapiše, da klasična subkultura umre, ko postane predmet nostalgije. Ko postane predmet nostalgije, pa se jo po možnosti postavi v muzej, kot se je nedavno zgodilo s slovenskim punkom in kot se dogaja z alternativno sceno iz 80. let prejšnjega stoletja. Skratka, ko nek fenomen prestopi prag muzeja, prestopi prag smrti. Pa vendar, prav tako prestopi tudi prag večnosti, ki mu ga po defaultu podeli institucija muzeja. Toda ta večnost ni več od tega sveta, kjer edino nastajajo spremembe.

Tudi dokumentarec Zamenite mi glavo se je premierno predvajal v okviru punk muzeja Muzeja sodobne umetnosti Metelkova. In tudi Zamenite mi glavo predstavlja tako pogled na smrt, na tisto, kar je bilo in ni več, kakor pogled na večnost, na tisto, kar se bo vtisnilo v zgodovinski spomin.

Zgodovinski spomin pa se tvori iz mita – kakopak ne mita kot falsifikacije zgodovine, pač pa kot forme zgodovine. Vprašanje je potemtakem, kakšen odnos vzpostaviti do punka danes – vprašanje, ki predpostavlja vprašanje, kakšen spomin se tvori o punku danes? In če se na neki uradni ravni punk reprezentira kot pot k svobodi slovenskega naroda, kot pot k 57. številki Nove revije, kot zapiše Tine Hribar, potem ostane samo še eno: da se vzpostavi kontraspomin, ki bo omogočil to, kar je punk vseskozi počel – razkroj in razliko. Z drugimi besedami, poleg zgodovine punka bi bilo treba narediti tudi punk zgodovino, ki bo razbila samo formo zgodovine.

To pa ne pomeni nostalgije po času punka, pravzaprav sploh ne pomeni nostalgije, temveč pozabo, smrt, ki šele omogoči ponovitev in aktualizacijo. In v kolikšni meri k temu prispeva dokumentarni film Zamenite mi glavo? Prvič, v tolikšni meri, kolikor v Otrocih socializma ne bomo videli neprimernost na čas, ki ga film opisuje, temveč na čas, v katerem je narejen. Biti času neprimeren – temu bi nemara lahko rekli kar punk. In drugič, kolikor punka in vseh teh bendov ne bomo videli kot političnih zaradi reprezentacije velikih političnih idej, ampak zaradi zabave in stila, ki so si ga ustvarili. V nasprotnem pa bo dokumentarec ostal dokument, ki si ga bodo lahko prisvojili tako tisti, ki v nekdanji alternativi vidijo smisel odrešitve, kakor tisti, ki v njej vidijo smisel slovenske osamosvojitve.

Ali je Brane šel gledat mrtvega soseda, pa še vedno ne ve Robert Bobnič.