6. 2. 2015 - 13.00

Plitki vakuum

Ker je bilo na Ritem norosti izbrizganega že toliko navdušenja, si poglejmo, zakaj vendarle ne bo postal eden od nesmrtnih filmov. Ves lišp, s katerim Damien Chazelle kiti svoj drugi celovečerec, težko prikrije njegovo dosledno sledenje formuli, strukturi, zgodbi. Čas, ki bi ga lahko namenil poglobitvi karakterjev, raje nameni fetišizaciji glasbil, pravemu pravcatemu džez pornu. Zdi se, da je Ritem norosti sam sebi blazno kul in všeč, da fetišizira tudi svoje lastne like in da predvsem skrbi, da bi bilo gledalcu udobno in zabavno. Morda so ravno to distrakcije, zaradi katerih film izzveni plitko. Morda pa je to zaradi občutka, da ima hudičevo enoplastne karakterje. A kaj naj bi pravzaprav pomenili ti eterični izrazi, ki skušajo izraziti neko recenzentovo praznino in nejevoljo po ogledu?

Ritem norosti raje estetizira kot problematizira. Andrew Neyman je obetaven bobnar, ki je začel s študijem na eni boljših šol za muzičarje, kjer ga v svoj Studio Band hitro vključi diktatorski Fletcher (kot že tolikokrat odlično sadistični J. K. Simmons). Film se osredotoča na njun odnos. Pravzaprav je cel film praktično samo njun odnos, kot da bi bila vakuumsko ločena od ostalega sveta. Interakcije z ostalimi člani benda Andrew recimo nima, tam stojijo le kot slabo izrabljena kulisa duelov, kjer mojster od učenca zahteva vedno več in več.

Zato daje Andrew vtis laboratorijske miši v umetnem okolju. Sicer je res introvertiran, težko navezuje očesni stik, je bolj opazovalec odnosov drugih kot aktivni udeleženec. In raje bi umrl zadrogiran in slaven kot udobno star in pozabljen. Če rečem, da filmu manjka življenjskost, hočem reči, da mu manjka nepredvidljivost pri postavljanju skupine likov oz. da ne upošteva drugega kot samo to, kar si zastavi za svojo glavno linijo. In še tisto nepredvidljivost, ki se zgodi, film enostavno ignorira in pelje naprej svojo - v bistvu - neproblematično in neproblematizirano zgodbo. Film svojemu junaku ne pusti zaiti - kmalu po tem, ko se to zgodi, ga spet vtiri v spektakel zgodbe uspeha in ameriškega sna.

Andrew ima za kratek čas tudi punco, a jo seveda pusti, ker bi mu jemala čas - po drugi strani se zdi to, da sta sploh pristala skupaj, le scenaristična kaprica. Vpogleda v njun odnos, ki bi lahko poglobil tudi sam Andrewov karakter, nimamo. Stranski liki so tu zato, da izpolnijo neko vlogo v karakterizaciji in zgodbi glavnega. Film se tako skoncentrira na Andrewa in Fletcherja, da stranski liki le izpolnjujejo neko vlogo v njuni precej tipski karakterizaciji. Če ima Andrew zares močan odnos le s Fletcherjem, to pomeni, da smo nujno obsojeni le na eno komponento njegove osebnosti.

Fletcher pa je le malo bolj kontradiktoren: stalno pizdi, da kdo z nekompetentnostjo ne bi sabotiral benda in njegovega ugleda, a obenem sam dela ves čas prav to. Zlepa oziroma predvsem zgrda hoče najti oziroma ustvariti naslednjega genialca, naslednjega Charlieja Parkerja in za to je očitno pripravljen žrtvovati tudi svoj renome. Tu pa je spet vprašanje: je to bolj želel Fletcher ali scenarist?

Fletcher je bil že nekajkrat asociiran s polkovnikom Hartmanom iz Kubrickovega filma Full Metal Jacket. A če sta si lika mogoče še podobna, pa je perspektiva nanju popolnoma nasprotna. Če si Whiplash ne more pomagati, da ne bi estetsko glorificiral in bil fasciniran nad svojim nacijem, je Full Metal Jacket film, ki veliko bolj trezno in premišljeno obravnava takšne figure. Predvsem kar zadeva posledice njunega karakterja. V Ritmu norosti sta tudi demonija in zlom zavezana spektaklu. Pot do umetniške veličine je sprejetje fašizma v obliki retorično privlačnih kajl, kjer morajo odpasti vsi, ki niso sposobni doseči vrhunskosti, to je Čistosti.

Kontrapunkt temu je sicer Andrewov prijazni oče – totalno Fletcherjevo nasprotje – ki pa ga film diskreditira že takoj v uvodu, ko se mimoidoči obiskovalec kina prav nemarno obregne obenj, ravno ko govori o tem, kako je v življenju pomembna perspektiva. Sam filmski svet zavrne očeta. On je namreč ta, ki bo sinu vedno rekel najhujšo kombinacijo besed v angleškem jeziku, “good job”, s čimer ga bo najbolj možno oddaljil od veličine in prikoval v povprečnost. On je tisti, ki bo vedno pričakal sina ob padcu in ki mu bo jemal ostrino, potrebno v življenjskem boju. Ki ga bo skušal odvesti domov, ko bi mu moral reči, naj ne odneha in se bori naprej. Zdi se, da je lik očeta ostal neizrabljen.

Andrew seveda noče permisivnega, ampak avtoritativnega očeta. Ritmu norosti pa tu le uspe ujeti dober detajl, ki meče senco na Andrewov bobnarski triumf - v skoraj dvajsetminutnem bobnarskem šovu za nekaj sekund vidimo zaskrbljeno očetovo oko, ki le zgroženo opazuje mutacijo svojega sina v bobnarski stroj, kot da bi izgubil človečnost. In to je detajl, ki sproža diskusije: ali je happy end Ritma norosti, ta s krvjo pribobnani uspeh torej le navidezen?

Avtorji del

Dodaj komentar

Komentiraj